22. 1. 2020 / Film/TV / Recenzija

Lara

Režija: Jan-Ole Gerster
Igralska zasedba: Corinna Harfouch, Tom Schilling, André Jung, Volkmar
Kleinert, Rainer Bock idr. 
Datum izida: 30. 06. 2019 (MFF
Karlovy Vary), 15. 11. 2019 (LIFFe) 
Ocena: 8/10 

Na filmskih festivalih se v množici naslovov določena dela lahko tudi izgubijo. Tako je minuli 30. LIFFe na prvi pogled sicer res ponudil kopico slovenskih produkcij (Jaz sem Frenk, Zgodbe iz kostanjevih gozdov in dva dela nadaljevanke Jezero) in manjšinskih koprodukcij (Šivi ter Bog obstaja, ime ji je Petrunija), a zavoljo še dveh filmov, v obeh primerih nemških produkcij, je imel še močnejši slovenski pečat. V filmu O, čudovita noč (O Beautiful Night) režiserja Xaverja Böhma je Marko Mandić namreč odigral vlogo Smrti. Jan-Ole Gerster, ki se je leta 2012 proslavil s prvencem Oh Boy, pa je na velika platna končno prenesel scenarij Blaža Kutina, Lara, ki se je po predalih kotalil 13 let. 

Za omenjen scenarij je Kutin leta 2006 v Cannesu prejel nagrado programa MEDIA za novi talent Evropske unije, čemur je v Sarajevu sledila nagrada CineLink, projekt pa je bil prav tako povabljen na vrsto drugih prestižnih delavnic in srečanj. A kot je scenarist pojasnil v enem od intervjujev, je Slovenski filmski center scenarij označil za zanič izdelek in avtorju ponudil celo pomoč pri izboljšanju dialogov. Med realizacijo drugih projektov, pri katerih je podpisal scenarij in režijo – celovečerca Nikoli nisva šla v Benetke (2008) ter kratkih filmov Toplo za ta letni čas (2011) in Poslednji dan Rudolfa Nietscheja (2018) – se je preselil v Berlin in šele tam je Lara dobila nov zagon. Rezultat je film, ki je svetovno premiero doživel na festivalu v Karlovih Varih, od koder se je vrnil z nagrado za najboljšo igralko (Corinna Harfouch), posebno nagrado žirije in nagrado ekumenske žirije.

Če parafraziramo populariziran citat iz dela Maxims for Revolutions avtorja Georga Bernarda Shawa, bi lahko rekli: »Kdor ne zmore, ovira.« V kontekstu Lare lahko tovrstne ocene ne pripišemo zgolj produkcijskim pogojem v Sloveniji, temveč tudi vsebini filma samega. Pripoveduje nam o enem, a bistvenem dnevu v življenju protagonistke (Harfouch), upokojene javne uslužbenke. Medtem ko praznuje svoj 60. rojstni dan, se njen sin Viktor (Tom Schilling) pripravlja na krstno uprizoritev lastne kompozicije. Tudi Lara je bila v mladosti talentirana študentka glasbe, a zaradi lastne odločitve (na podlagi nekega nesporazuma) še zdaleč ni dosegla uspehov, primerljivih s tistimi svojega sina. Ob opustitvi glasbe in umestitvi v udobnem svetu birokracije je prilagodila značaj in postala cinična, odtujena, fatalistična, zavidajoča, toksična oseba, ki od svoje okolice zahteva nemogoče napore. Pritiska predvsem na svojega sina, v katerega projicira lastne ambicije in strahove. Čeprav so nekateri izpostavili sorodnost Lare s Hanekejevo Učiteljico klavirja (La pianiste, 2001), je lik protagonistke veliko bolj podoben Fletcherju, profesorju jazza v filmu Ritem norosti (Whiplash, 2014). Oba nista dosegla lastnega kreativnega zenita, zaradi česar sta postala skorajda sadistična mentorja in naposled nejeverni priči izredne krhkosti veličine, ki sta jo uspela zgraditi pri svojih vajencih.

Lara je izjemen – in odlično odigran – portret osebe, ki se duši pod težo lastnih frustracij. Osebe, ki je kakor utelešenje mantre o nezmožnosti naklonjenosti drugim ob hkratni sovražnosti do sebe. Natančneje kot vstopamo v osebnost protagonistke, več empatije začutimo do nje. Sprevidimo, da potrebuje neki odrešujoči krik, če želi ponovno zadihati, kar ob koncu tega prelomnega dne tudi dejansko doseže. A preden se prelevi v novo osebo, mora – dejansko v sozvočju z uveljavljenimi scenarističnimi nauki Christopherja Voglerja na temelju analize mitskih struktur Josepha Campbella – prepotovati več postaj in se soočiti s plejado sopotnikov. Ta srečanja in pogovori so srčika filma, ki je zanimiva z dveh vidikov. Vsebinsko jo poganja nenadna, zatikajoča se in nedorečena želja protagonistke po bližini, strukturno pa so pogovori podobni glasbi; kot kontrapunkti vprašanjem ne sledijo odgovori, temveč protivprašanja in kakor pavze so tudi tukaj tišine med izrečenim pogosto zgovornejše od besed.

Film, ki je dodobra napolnil dvorane na projekcijah v okviru minulega jubilejnega LIFFa, je v scenaristovi domovini prišel pod okrilje distributerja Fivia. Za dobrobit gledalcev lahko zgolj upamo, da bo Sloveniji, ki se pogosto vede kot variacija Lare, tako film kot njenega scenarista uspelo čim večkrat ponovno zvabiti »domov«.

Napovednik: