20. september, 2016 / Film/TV

Komentar Festivala slovenskega filma 2016

Veronika
Šoster

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Prah se po političnem manevru odstranitve Jožka Rutarja z mesta direktorja Slovenskega filmskega centra (SFC) še ni dobro polegel, ko se je vsa domača filmska srenja že zbrala v Portorožu na 19. ediciji letošnjega Festivala slovenskega filma. Kakor prejšnja leta je bila tudi letošnja v prav določenem pogledu posebna – zopet je bilo predstavljenih rekordno število filmov. Po eni strani tako slovenska filmska »industrija« proizvede vedno več filmskih izdelkov, po drugi je finančnih sredstev zanje vedno manj. Na plano sta med festivalom kapljala rahlo razočaranje in jeza nad ravnanjem s sedmo umetnostjo pri nas.

 

Na to je nakazovala že otvoritvena prireditev. Najprej so podelili Badjurovo nagrado starosti slovenske scenografije, Dušanu Milavcu, ki je požel nekajminutne stoječe ovacije. V zahvalnem govoru je poudaril, da še kako potrebujemo angažiran slovenski film, ni pa se mogel upreti priložnosti in nagovoriti ministra za kulturo, Antona Peršaka, naj vsaj malo pomaga pri izboljšanju stanja. V govorih sta se župan Občine Piran, Peter Bossman, in v. d. direktorja SFC, Nerina Turkovič Kocijančič, komentiranju stanja izognila in raje spomnila, da je naslednje leto že jubilejna 20. edicija FSF, kar je izpadlo, kot da sta – še preden je ta stekla v pogon – komaj čakala na konec letošnje. Iz svoje kože pa ni mogel niti vodja festivala in član programskega odbora, Igor Prassel, in prav tako nekaj (zgolj rahlo) naostrenih besed poslal proti najuglednejšemu državniku na prireditvi – še vedno govorimo o ministru za kulturo (o obeh predsednikih tudi letos ne duha ne sluha). Peršak je nato le prišel do besede, se na oba predhodna nagovora odzval ter dejal, da obljubljati in sejati rožic ne more, stanje pa opisal kot dno, od katerega se bomo postopoma začeli dvigovati.

 

040_otvoritev
Otvoritev. Vir za vse fotografije: www.FSF.si

 

Formalnostim je sledila projekcija treh filmov, začenši s komedijo študenta Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), Arona Horvatha, Jogi in škatla (2016). Ta na prvi pogled enostavna pripoved dva med seboj popolnoma različna si zblojenca (enega lahko imamo za predstavnika »aktivnega«, angažiranega dela družbe, drugega za predstavnika »pasivnega« dela) postavi v zbirokratizirano okolje in s tem prevprašuje koncept lastne življenjske sreče, ki jo Jogi v filmu doseže z odklonom od pričakovanega vedenja.

 

jogi_in_skatla
Jogi in škatla.

 

Še bolj izbrušen se je zdel naslednji film, Nočna ptica (Špela Čadež, 2016), v katerem avtorica z zgodbo o jazbecu, ki je zaužil preveč prezrelih hrušk, spomni na problematiko alkoholizma pri nas in s svojo izvirnostjo povsem upraviči svoj renome. To je spoznala tudi letošnja žirija v sestavi Mete Mazaj, Sonje Prosenc, Rada Likona in Jureta Matičiča, ki je film nagradila z vesno za najboljši animirani film.

 

fsf_kratki_nocna_ptica
Nočna ptica.

 

Vesno za najboljšo režijo (Damjan Kozole), glavno žensko vlogo (Pia Zemljič), stransko moško vlogo (Petre Arsovski, Matija Vastl, Dejan Spasić) in scenografijo (Dušan Milavec in Neža Zinajič) pa je prejel zadnji film otvoritve festivala, celovečerec Nočno življenje (2016). Po besedah režiserja film o »družbi, v kateri je gonilna sila strah«, kjer »ljudje grizemo huje kot psi«. Film se rahlo zmedeno poigrava s prikazom čakanja glavne protagonistke, ki se mu v določenih trenutkih posveča dlje časa, spet drugič ga z nasilnimi rezi odreže. Zaradi tega trpi ritem filma, ki pa ga večino časa poganja prepričljiva Pia Zemljič.

 

web_nocno_zivljenje
Nočno življenje.

 

Prvega festivalskega dne seveda ni sestavljala samo otvoritev, temveč si je bilo že pred njo moč ogledati dve Panorami, sklop dokumentarnega filma in posebno projekcijo, posvečeno Dušanu Milavcu, filma Šumanović – komedija umetnika (Branimir Dimitrijević in Boris Miljković, 1987). S polno paro se je festival tudi nadaljeval. Od mnogih debat strokovnejše narave in zajtrkov z avtorji, do projekcij filmov in sproščenih druženj pozno v noč. Ker sem bil letos šele prvič prisoten skoraj vse festivalske dni (z izjemo zadnjega), obiska letošnje edicije ne morem primerjati s prejšnjimi. A še tak laik lahko opazi množico praznih sedežev, ki so pri nekaterih projekcijah tvorili celo večinski del Amfiteatra oz. Glavne dvorane Avditorija.

 

sumanovic_komedija_umetnika
Šumanović – komedija umetnika.

 

Svetla točka festivala pa je bila letošnja bera filmov. Še posebej so presenetili kratki filmi, med katerimi (poleg prej omenjene Nočne ptice) izstopajo:

 

Srečno, Orlo! (Sara Kern, 2016), minimalistična pripoved o sedemletnemu dečku Orlu, ki spremlja žalovanje staršev za umrlim dojenčkom. Film s svojo tišino in fragmentarnostjo subtilno govori o otroškosti, ki gleda preko meja družbenih konvencionalnosti in se ravna po naivni, a čisti ljubezni.

 

fsf_kratki_dober_tek_zivljenje
Dober tek, življenje!

 

Vis-á-vis (Miha Likar, 2016), ki ponudi vpogled v Narodno galerijo v času prenove. Observacijski dokumentarec, ki se posveča detajlom in duhovitim prigodam delavcev, hkrati pa zajame obris celotnega procesa prenove. Na koncu filma, pri otvoritveni slovesnosti nameni nekaj kadrov tudi ljudem, ki umetniško delo zgolj fotografirajo in stopijo k naslednjemu. Vprašati se je torej treba, kdo v galeriji opazuje koga – ljudje slike ali obratno?

 

Dober tek, življenje! (Urška Djukić, 2016), v katerem izgubljen test nosečnosti povzroči barvito, iskreno humorno in estetsko dodelano (v slogu Wesa Andersona) zmešnjavo mladostnikov, ki v polni meri okušajo enkrat dramatično, drugič že absurdno življenje. Prejemnik vesne za najboljši kratki film.

 

srdohrd
Srdohrd.

 

Nisi pozabil (Simon Intihar, 2016). S slovenskimi filmi o starosti bi lahko napolnili ocean, a režiser tega ne vidi kot oviro. S samosvoje izbranimi kadri vizualno izraža protagonistkino spopadanje s starostjo in se ravna po načelu »manj je več«.

 

Srdohrd (Ester Ivakič, 2016) izvirno zariše filmski svet s svojimi neobičajnimi pravili, zunaj meja prostora in časa. Nenavadnost sveta nakazuje že všečna kostumografija, ki služi tudi kot eno izmed mnogih izraznih sredstev, uporabljenih v filmu – še pomembnejša se zdita zvok in fotografija. Prejemnik posebne omembe v kategoriji študijskega filma.

 

fsf_kratki_meje
Meje.

 

Meje (Damjan Kozole, 2016). V enem dolgem skrbno postavljenem kadru spremljamo kolono beguncev, ki se v serpentinasti kompoziciji vije po kadru in sčasoma zapusti pokrajino drugačno, kakršna je bila prej. Z enostavnim pristopom Kozole na prvi pogled prepušča ves razmislek gledalcem, hkrati pa posredno podaja svoj statement o obravnavani tematiki. Vesna za najboljši dokumentarni film.

 

Vredno pa je izpostaviti tudi nekaj celovečercev:

 

Houston, imamo problem! (Žiga Virc, 2016), ki ravno v svoji laži in z vzpostavljanjem nove »resnice« na podlagi mita posreduje kritično trditev ne samo o Jugoslaviji, ampak tudi o lahkovernosti ljudi v sodobnem času in pomanjkanju kritičnega ravnanja z informacijami. Po mnenju žirije letošnji najboljši slovenski celovečerni film. Prejel tudi vesno za najboljšo moško glavno vlogo (Ivan Pavić) in montažo (Vladimir Gojun).

 

houston_imamo_problem
Houston, imamo problem!

 

Ustava Republike Hrvaške (Rajko Grlić, 2016). Režiser se zgodbe o štirih različnih ljudeh loteva pogumno. V okolje, ki prekipeva od takšne ali drugačne nestrpnosti zaradi stopnjevanega obujanja problematike nedavno minule vojne, postavi like, ki so si različni po družbenem statusu, narodnosti in veri. A prvotno sovraštvo med njimi se prelevi v medsebojno povezanost, človeškost. Vesna za najboljšo manjšinsko koprodukcijo.

 

web_ustava
Ustava Republike Hrvaške.

 

Mama (2016) Vlada Škafarja. Avtor čutno goji materinsko ljubezen in išče lepoto v bolečini, ki jo sčasoma tudi najde. Če parafraziram prizore kar iz filma samega, je film nota, ki je dobro obdana s tišino in prav zaradi tega zazveni v lastni, nikoli prej doseženi globini. Je zrno peska, ki ga občudujemo na dlani, preden ga odpihne veter. Je nasmeh na obrazu matere, ki znova prebudi življenje v sebi. Nagrada Združenja slovenskih filmskih kritikov.

 

web_mama
Mama.

 

Letošnji FSF se je zaključil, lahko pa že nestrpno pričakujemo naslednjega, z več filmi, novo direktorico SFC in morda (kot je v zadnjih letih v navadi) novim ministrom za kulturo. Za koliko se bo slovenski film do naslednje edicije FSF dvignil od »dna«, ne vemo. Poraja se le vprašanje, koliko časa lahko še zadržuje dih.

 

Celoten seznam nagrajencev najdete tukaj.

85-fsf