Kino-katedra: K pojmu političnega v znanstveni fantastiki @Slovenska kinoteka, 7. 4. 2016
Slovenska kinoteka organizira letošnjo Kinokatedro, ki bo potekala aprila in maja v sodelovanju z Inštitutom za delavske študije. V tokratnem filmskem seminarju smo si ogledali prvi del franšize Matrica (The Matrix), ki je v režiji Lane in Lily Wachowski – takrat sta snemala kot brata Wachowski – nastala leta 1999. Po ogledu filma naj bi sledil pogovor z Janom Princlom, a smo lahko poslušali le njegovo predavanje z naslovom »Kaj je Neo pojedel?«. To se je zgodilo zaradi časovne stiske, saj film spada med dolgometražnike in traja več kot dve uri, zato tudi do vprašanj in diskusije žal ni prišlo.
Matrica je klasika med znanstvenofantastičnimi filmi, zato posebna obnova skoraj ni potrebna. Na kratko: protagonisti se znajdejo pred dilemo simulirane resničnosti. Ljudje v prihodnosti so samo še gorivo za stroje, ki so prevzeli svet in z iluzijami zaslepili človeka. Postavljeni so v matrico, kjer nevede živijo povsem »normalno« življenje. Peščica prebujenih junakov z Morpheusom in Neom na čelu se bori proti umetni inteligenci, ki je zasužnjila človeštvo. Thomas A. Anderson aka. Neo (Keanu Reeves) je sprva prikazan kot povprečen računalniški programer z mukotrpno službo v ogromnem računalniškem podjetju. Neo kot heker se sprašuje o resničnosti sveta, v katerem živi, a se kmalu dokoplje do resnice; ko mu Morpehus (Laurence Fishburne) ponudi na izbiro rdečo ali modro tableto, se Neo odloči za rdečo, ki vodi na pot resnice.
Jan Princl deluje na Inštitutu za delavske študije in si ob filmu, kakor je povedal po projekciji, postavlja temeljna filozofska vprašanja o sanjah in budnosti, resnici in fikciji, svobodi ter na drugi strani ujetosti. Sprašuje se, kaj nam film da v svoji filozofski razsežnosti. V temelju resnice je postavljeno znanje, ki nas lahko prebudi ravno tako, kot je Nea prebudila rdeča pilula. Naslednje nasprotje je nasprotje med realnostjo in našim mišljenjem oziroma zaznavanjem. Jan, tako kot Morpheus, izhaja iz vprašanja »Kaj je resnično?« in pravi, da smo zaprti v iluzijo svojega mišljenja in zaznave. Realnost in mišljenje je možno povezati z vero, prav tako kot je Neo moral najprej verjeti, da je sprejel novo resničnost. Jan meni, da tudi mi iščemo »strice iz ozadja« in s tem krpamo svojo resničnost, s čimer se izogibamo svetu tukaj in zdaj. Zaradi iskanja nekih zunanjih mastermindov ohranjamo situacijo tako, kot je. Sprememb s tem ne bo, pravi Jan. Torej, kaj je Neo pojedel? Nekaj globljega, tisto, kar obstaja naprej od naše realnosti, globlji uvid. S svojim drugačnim pogledom na film Jan postavi Morpheusa v novoveškega boga, ki nas lahko z »odstiranjem« resničnosti zapelje v svet sanj. Uspava nas, da več ne vidimo tistega, kar je prisotno. Je kot droga, zaradi katere nam je najprej slabo, a se kasneje počutimo neustrašne.
Iz občinstva se je slišalo kar nekaj razburjenih vzdihov, ko je Jan predlagal, naj se kapitalizmu ne upiramo. Naj ne nosimo rutk in anarhistično stopamo nasproti iluziji nečesa »zadaj«. Veselilo me je, da je bila dvorana skoraj polna in smo lahko poslušali drugačno interpretacijo filma kot narobe iluzije, ki nam krade pogled na realnost.
