6. oktober, 2019 / Film/TV / Recenzija

Joker

Ana
Jarc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Režija: Todd Phillips
Igralska zasedba: Joaquin Phoenix, Robert de Niro, Zazie Beetz, Frances Conroy
Datum izida: 31. avgust 2019 (Beneški filmski festival), 2. oktober 2019 (Slovenija)
Ocena: 9/10

Režiser Todd Phillips je tokrat zamenjal žanr in se iz sveta komedije (najbolj je namreč poznan po trilogiji Prekrokana noč, 2009, 2011 in 2013) obrnil v nekoliko resnejše vode s psihološkim trilerjem Joker. Delo je opravil tako dobro, da je film na letošnjem Beneškem filmskem festivalu prejel zlatega leva, prav tako se napovedujejo nominacije izjemnemu Joaquinu Phoenixu v glavni vlogi; tudi s tehničnega vidika je celovečerec brezhiben.

Naslovni lik, kraj dogajanja in ozadje zgodbe so vzeti iz dobro poznanega sveta stripov DC, a postavljeni v čisto drugačen kontekst – preden je Joker postal Joker. Pred njim je bil tu Arthur Fleck (Joaquin Phoenix), nikakršen zlobni genij, čigar edini smisel je povzročiti čim več škode, ampak čisto navaden ničè z zelo skromnim ozadjem. Pripoved se dogaja v kultnem mestu Gotham v času, izjemno nenaklonjenem majhnemu človeku; Arthur pri svojih zrelih letih še vedno živi s svojo duševno bolno mamo in tudi sam ni najbolj zdrav – tako telesno kot mentalno. Na vsakem koraku se mu dogajajo krivice, udarci in osebni porazi, ki jim ni in ni videti konca. Prav zaradi njegove nebogljenosti do njega čutimo usmiljenje, kar je najbrž povod za debato, če bo film nemara širil nasilje med občinstvo – razmišljanje, značilno za nekritične gledalce, kajti film nasilja nikakor ne upravičuje.

Ta Joker (novo ime si Arthur nadene proti koncu te srhljivke) ni privlačen v nobenem smislu besede – ni vsemogočen, ni nadpovprečno inteligenten in ni šarmanten; preživlja se s šemljenjem v klovna, klavrnimi poskusi standupa in ima intrigantno, a tragično motnjo, zaradi katere se nekontrolirano smeji. To je balada o človeku, ki nima več ničesar, kar bi ga obdržalo pri pameti. Svet se mu podira kot domine in do konca prežvečeni Arthur uteho vidi samo še v nečem – kaosu. Mogoče je Joker res simbol zločinca, a v dotičnem filmu povprečnega gledalca nikakor ne spodbuja k nasilju – kdo le si želi biti zlorabljen, duševno bolan in na splošno uničen človek, ki najde katarzo samo še v nasilju? Film je razkril anatomijo zločinca in prav zaradi tega ga nikakor ne moremo občudovati, vsaj brez distance ne.

Osrednja naloga filma je bila karakterizacija Jokerja, njegovo ozadje pa je pravzaprav precej nerelevantno; imena, kot so Gotham, Joker in Bruce Wayne so samo del širše prepoznanega sveta, ki nam zgodbo približa in jo naredi zanimivejšo. V svojem bistvu pa je to tragična zgodba o človeku, ki ga je svet prežvečil in izpljunil v kaos.