• Datum objave: četrtek, 21. april 2016
  • Igra prestolov: kako se nam je zgodila, zakaj nam dogaja in kam vse skupaj pelje

    Valar morghulis, vsi ljudje morajo umreti. Plameni vojne, ki jih razpihujejo ambicije veljakov, se bohotijo, družbeni razkroj je nova normalnost;  pravila in dostojnost, tako miru kot vojne, so relikt nekega drugega časa. V resnici nihče ne vlada, se pa vsi bijejo in spletkarijo – mogočni, da bi obdržali moč in privilegije; siromaki, da bi preživeli. Sredstev ne izbirajo. Prav tako povečini niso pripravljeni videti resnične nevarnosti, ki se počasi, a nezadržno bliža, ki je domala že tu – sprememba podnebja in grozote, ki pridejo pod njenim okriljem. Noč,  ki ji nemara ne bo konca. Ubežniki se v trumah zgrinjajo prek zidu, v zavetje »civiliziranega sveta«, ki se jih, divjakov, kakršni so, otepa ter brani.

     

    To pa ne pomeni, da se človek ne sme ničesar več veseliti.  Če ne drugega, se 25. aprila okrog tretje ure zjutraj na thepiratebay.org že šesto leto zapored vrača Igra prestolov, eskapistom (in sanjačem nasploh) v uteho.

     

    prenos

     

    Epska produkcija

    Začnimo s pogledom nazaj. Ko so  v prejšnjem desetletju filmske upodobitve Harryja Potterja in predvsem Gospodarja prstanov fantazijo vzpostavile kot mainstream, ki prinaša visoke dobičke, si v okviru televizije, ki je v zadnjih desetih letih po kakovosti silno napredovala, fantazijske produkcije na tej ravni povečini nismo znali predstavljati. Kakopak je z napredkom tehnologije – domnevam, da je tu ključna predvsem pocenitev – in nastankom trga skozi popularizacijo fantazijskega geekovstva, ki sta ga v veliki meri utemeljili omenjeni filmski seriji, to postalo izvedljivo – HBO je zagrabil priložnost in transpozicija titanske Pesmi ledu in ognja v gibljive podobe se je zgodila.

     

    V teku časa se je serija seveda razvila: tako je v začetnih sezonah dokaj zvesto sledila knjižni predlogi in v prvi sezoni je nezanemarljiv del dialogov dobesedno prepisan iz Igre prestolov. Nasprotno pa se je v zadnjih sezonah bolj ali manj osamosvojila – zaradi naraščajoče kompleksnosti Martinove pripovedi, ki kljub temu, da naj bi se zgodba po več kot 4000 straneh že krepko prevesila v drugo polovico, še vedno uvaja nove niti in like – ter stare ukinja na brezsramno odrezave načine –, so se očitno odločili, da bodo ohranili predvsem ogrodje in splošne poteze, ne pa tudi vseh podrobnosti, stranpoti in narativnih slepih ulic. A nič ne de! Glede na format upodobitve je poteza skrajno smiselna, sploh ker jim je po mojem mnenju duh dela v grobem uspelo ohraniti v drugem mediju, še več, nekateri odkloni so bili osnova za vrhunce zadnje sezone, na primer za osmo epizodo, Hardhome, ki je Jona sicer speljala z njegove knjižne poti, vendar je pri tem vzpostavila Druge kot dejansko grožnjo svetu ter Jona napovedala kot junaka, ki se jim ima zoperstaviti. Dejstvo, da je produkcijska ekipa sposobna ustvarjati neodvisno od predloge, je posebej pomembno zdaj, ko je serija dohitela Martinovo večletno stopicljanje na mestu.

     

    got-teaser-hed-2016

     

    Fantastična recepcija

    Kakorkoli, zadeve se po petih letih očitno nismo naveličali, kvečjemu nasprotno, kar potrjujejo naraščajoči ratingi, rekordno število piratskih prenosov z interneta (argh!) in nagrade, ki se z leti kopičijo. Poleg tega se je razširil njen kulturni vpliv – tako se je sirsko vojno ali pa preigravanje v teh in onih političnih elitah pogosto označevalo kar z »igro prestolov«, cela plejada člankov o beguncih z vojnih območij pa je konec lanskega leta nosila udarni naslov »Winter is coming …«

     

    Zakaj se nam zdi Igra prestolov vredna našega časa? Vprašanja verjetno ne bom povsem izčrpal, vendar lahko ponudim nekaj odgovorov. Prvič: ni predvidljiva. Če so liki temeljni nosilci zgodbe, je Martin s svojo voljnostjo, da z liki »preseka«, uvedel novo raven kontingentnosti in s tem privlačnosti. V resnici ne vemo, ali je Jon Snow mrtev, ne vemo, ali obstaja katerikoli izmed različnih prerokovanih junakov (ta motiv je v knjigah bolj izrazit), ne vemo, če »bo vse v redu«. V tem oziru je nedvomno bolj realističen kot klasična fantazija, kjer je končni uspeh junakov tako rekoč zagotovljen. Drugič, realizem sega tudi na raven psihologije likov – Martin ni cenen moralist, osebe se ne delijo na enoznačno dobre in zle, so preprosto ljudje z zapletenimi motivi, osebnostnimi primanjkljaji in presežki, pogosto hkrati očarljivi in zaničevanja vredni ter se s časom razvijajo – k sreči je povečini odlična igralska zasedba temu izzivu kos. Tretjič, svet, ki ga naseljujejo, je dovolj kompleksen in koherentno zastavljen, poleg tega pa ima dvojno naravo, ki očitno posebej odgovarja naši domišljiji: po eni strani je mističen in ga poganjajo sile, ki presegajo razumevanje, po drugi strani pa se giblje po isti logiki kot naš, je vzročno-posledičen in ne dovoljuje stalnih intervencij po modelu deus ex machina. Tudi naši cinični predstavi o politiki ustreza – tu ne gre za udejanjanje predstave o popolni skupnosti, temveč za zarotniški, oportunistični, makiavelistični boj za oblast. Ta se odvija v kontekstu težav, ki presegajo posamezno frakcijo, ta pa jih v svetu brez suverena ni sposobna nasloviti, kar zopet lahko razumemo kot alegorijo za stanje človeka dandanašnji.

     

    Upam, da s povedanim nisem ustvaril vtisa, da nečemu razmeroma trivialnemu, kot je fantazijska serija, pripisujem pretirano veljavo. Seveda je po svoje banalna, mestoma nepotrebno nasilna in opolzka. Seveda je sto stvari, ki bi jih lahko počeli namesto tega, da gledamo Tyrionovo perpetualno popivanje, Caerseijino nespretno spletkarjenje in Jonova težavna najstniška leta. Vendar zase lahko rečem, da bi mi bilo žal, če bi se Martin vsem v posmeh prerano stegnil (ali je prenajedanje samomor iz malomarnosti?) ali če bi Igro prestolov nenadoma nehali snemati. Kar je dovolj.

     

     

    Napovednik za 6. sezono:

    Sorodni članki: