2. 4. 2021 / Film/TV / Recenzija
Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in članke, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a v resnici ne misli nič slabega.

23. FDF: Disident (The Dissident)

Režija: Bryan Fogel
Datum izida: 24. januar 2020
Ocena: 8

Izginotje novinarja Džamala Hašokdžija 2. oktobra 2018 na savdskem konzulatu v Istanbulu je bil po vseh kriterijih mednarodno izjemno odmeven medijski dogodek. Že sam umor je bil vreden pozornosti: Hašokdži, ki so mu savdske oblasti decembra leta 2016 prepovedale objavljati, naslednje leto pa se je preselil v ZDA in začel pisati za The Washington Post, je bil v Istanbulu s svojo zaročenko Hatidže Cengiz; na konzulat je šel po potrdilo, da ni poročen, in se nikoli ni vrnil. Nato je turška policija postopno začela predstavljati dokaze, da je bil Hašokdži umorjen; najbolj odmeven med njimi je bil seveda zvočni posnetek celotnega dogodka, na katerem je bilo slišati prerivanje, Hašokdžijeve krike, naj mu ne prekrivajo ust, saj ima astmo, na koncu pa zvoke žage za kosti. Poleg tega pa je pisanje novinarjev spodbudila množica poveznih dogodkov: Trumpova nezmožnost, da bi, kljub jasnim poročilom CII, obsodil savdski režim; vdor v osebni telefon lastnika Amazona Jeffa Bezosa, ki naj bi bil povezan s privatnimi sporočili od savdskega princa Mohammeda bin Salmana; nezmožnost mednarodne skupnosti, da bi jasno obsodila in kaznovala Hašokdžijev umor itd.

Disident, nov dokumentarec z oskarjem nagrajenega režiserja Bryana Fogla, poskuša okoliščine, ki so privedle do umora, in dogodke, povezane z njim, predstaviti kot koherentno zgodbo o antagonizmu med nedemokratičnim režimom in kritičnim posameznikom. Da bi to dosegel in hkrati ne zapadel v poenostavljeno črno-belo slikanje, vzporedno vleče več narativnih niti. V središču je seveda Hašokdžijevo poklicno življenje in njegov spor s princem in de facto vladarjem kraljevine Mohammedom bin Salmanom (ki je poznan preprosto kot MBS). Pred sporom je bil Hašokdži dolga leta »režimski« novinar, njegovi odnosi s kraljevo družino, ki vlada v državi, pa so se začeli krhati po arabski pomladi, ki se ji je Savdska Arabija izognila, Hašokdži pa se je začel javno spraševati, zakaj za razliko od ostalih bližnjevzhodnih in severnoafriških držav tudi sami ne organizirajo demokratičnih volitev. V navzkrižje z MBS-jem sta dokončno prišla ob predstaviti strateškega načrta »Saudi Vision 2030«; Hašokdži je njegovo vsebino sicer podpiral, a je princa kritiziral zaradi propagandnega pristopa in omejevanja svobode govora. Kaplja čez rob pa so bili njegovi tviti, v katerih je kritiziral Donalda Trumpa, ki je MBS-ju prodajal velike količine orožja za vojno v Jemenu.

Poleg tega s pomočjo intervjujev s turško policijo, z vladnimi uradniki, kasneje pa še s komisarko OZN, ki se je s primerom ukvarjala, film natančno predstavi dokaze, ki potrjujejo, da se je 2. oktobra na konzulatu res zgodil umor. Čustveno stran dogodka spoznamo prek intervjujev s Hatidže Cengiz, ki je Hašokdžija tisti dan ob enih pospremila na konzulat, misleč, da začenjata novo življenje, nato pa pred njim čakala do petih popoldne, dokler ni popustila skrbem in prijateljem novinarjem sporočila, da nekaj ni v redu. Pomembno vlogo pa ima tudi zgodba Omarja Abdulaziza, vlogerja in aktivista, ki je savdski režim javno kritiziral na Twitterju, nato pa leta 2014 pobegnil v Kanado in tam zaprosil za politični azil. Z Hašokdžijem sta se spoznala po njegovem prihodu v ZDA, njuno sodelovanje pa je posebno zanimivo, saj v fokus postavlja kibernetski nadzor, ki ga izvaja savdski državni aparat.

Hašokdži je Abdulazizu namreč finančno pomagal pri vzpostavitvi mreže prostovoljcev, ki bi z upravljanjem lažnih Twitter profilov povečala vidnost nekaterih vsebin na platformi. S tem bi delovala kot protiutež državno sponzorirani skupini podobnih lažnih računov, ki po MBS-jevem naročilu s sovražnimi komentarji napadajo kritike vlade, hkrati pa z deljenjem in všečkanjem promovirajo objave, povezane s strategijo »Saudi Vision 2030«. Na ta način lahko vlada oblikuje javno debato v državi, kjer ta, ob odsotnosti svobodnih medijev, večinoma poteka na socialnih omrežjih: kot poudari Abdulaziz, naj bi imelo v Savdski Arabiji kar 80 odstotkov prebivalcev Twitter račun. Film pa predstavi še eno plat državnega kibernetskega nadzora: intervju z raziskovalcem iz skupine Citizen Lab z Univerze v Torontu razkrije, da je bil Abdulaziz žrtev napada z vohunskim programom Pegasus. Tega je savdska vlada kupila od izraelskega podjetja NSO Group, omogoča pa ji dostop do vseh podatkov na okuženem telefonu. Tako je vedela za Abdulazizijev poskus upora vladnim manipulacijam na Twitterju, predvsem pa ta pri tem sodeluje s Hašokdžijem.

Z osredotočanjem na ta dva vidika kibernetskega nadzora film uporabo tehnoloških sredstev za nadzorovanje posameznikov in cenzuro vsebine na internetu predstavi kot enega bistvenih momentov, ki zaznamuje sodobni politični aktivizem. To se mi zdi posebej zanimivo, saj kaže na ambivalentno vlogo interneta v političnem življenju: na eni strani omogoča lažji dostop do javnosti tistim, ki ga bi sicer težko dobili (Abdulazizijevo novinarsko-aktivistično delo je na primer popolnoma odvisno od platform, kot sta Twitter in YouTube), na drugi pa predstavlja novo polje možnega državnega nadzora nad posamezniki in posameznicami ter novo orodje za manipuliranje javnega mnenja. Ta dilema je dobro znana že vsaj od razkritji Edwarda Snowdena naprej, a dejstvo, da lahko vlada neke države od privatnega podjetja kupi vohunski program in z njim okuži telefone aktivistov, novinarjev in najbogatejšega človeka na svetu, priča o tem, da nimamo niti približno učinkovite rešitve zanjo.

Drugi pomemben vidik sodobnega političnega aktivizma, na katerega se osredotoči dokumentarec, pa je tolerantnost mednarodne skupnosti za državno obračunavanje z disidenti. Posebno zgovorna je reakcija ZDA: kongres je sicer sprejel zakon, ki bi prepovedal prodajo orožja Savdski Arabiji, a je Trump njegovo potrditev ustavil z vetom. Tudi Biden, ki je med predvolilnim bojem obljubljal stroge sankcije tudi za MBS-ja, po prevzemu mandata ni storil prav veliko: ukinil je nekaj viz in uvedel ekonomske sankcije nad nekaj posamezniki. Njegova administracija je sicer javno poudarila, da noče skrhati razmerja z mladim princem, ki bo najverjetneje vladal še naslednja tri ali štiri desetletja, a verjetno ni treba posebej poudariti, da je Savdska Arabija največji kupec ameriškega orožja. To pa se mi zdita momenta, ki film naredita zares zanimiv: Disidentu tako kljub dejstvu, da ne predstavi veliko novih podatkov (in kljub neposrečenim, pretirano dramatičnim animacijam), uspe nazorno in prepričljivo predstaviti okolje, v katerem delujejo sodobni disidenti in politični aktivisti, in sile, ki ogrožajo njihovo delo.

Disident