• Datum objave: ponedeljek, 9. maj 2016
  • Deckument: »Če si bil enkrat skejtar, imaš potem vedno malo skejtarja v sebi.«

    Multipraktik kolektiv je stičišče najrazličnejših kreativnih panog, saj vključuje oblikovanje, fotografijo, produkcijo, režijo in druge umetnosti, poleg tega pa se stalni kreativci vedno znova povezujejo še z zunanjimi sodelavci. Pred kratkim so na 25. SOF-u prejeli kar štiri zlata priznanja, med njihovimi odmevnejšimi projekti pa je tudi prvi slovenski skejtarski dokumentarec Deckument, ki s svojevrstnim občutkom za detajle in s pomočjo »kolažev« različnih vtisov ter ključnih zgodovinskih momentov (vse od banalnih »modnih« smernic in risank do osamosvojitve Slovenije) v kratkem času uspešno naslika generacijo, ki je otvorila skejtanje pri nas, in tiste, ki so ji sledile, ter tako predstavlja pomemben »dokument časa«, osvetljujoč obdobje od rolke do skejta (kar je tudi podnaslov filma).

     

    Z Androm Kajzerjem in Miho Brodaričem, ki skupaj z Nino Vrhovec ter Matejem Lavko sestavljata del multidisciplinarnega kolektiva Multipraktik, in s Primožem Jambrekom, ki je z njimi sodeloval pri Deckumentu, smo se med drugim pogovarjali ravno o dokumentarcu, ki so ga ustvarili, o tem, zakaj bi bilo v Sloveniji dobro več vlagati v dokumentaristiko ter o napovedanem rušenju Roga, ki bo prizadelo tudi skejtarsko sceno.

     

    multi

    Multipraktik kolektiv (foto: Borut Peterlin)

     

    Fantje, a vi še vedno skejtate? Za tebe, Primož, zdaj že vem, ker sem videla, da si prišel s skejtom.

    Primož: Ja, jaz kar dosti.

    Andro: Jaz tudi, čeprav ne vsak dan in ne toliko kot včasih. Pozimi recimo ne skejtam, ker je premrzlo in se mi ne da, poleti pa. Ne skejtam pa toliko kot Primož, on več, ker vodi še šolo skejtanja.

    Miha: Ja, še celo mene je prijelo, da sem začel skejtati. Primož pa ima v Rogu prav šolo, ki jo obiskujejo tako mlajši kot odrasli, stari med 8 in 30 let, pride pa tudi veliko punc. Za varnost je poskrbljeno, zdaj pa vemo, kaj se dogaja z Rogom.

     

    Kaj pa si mislite o trenutni skejtarski sceni?

    Andro: Nivo slovenskega skejtanja v primerjavi s svetovnim nivojem ni več tako visok. Nekoč je bilo boljše, saj je bilo nekaj takih skejtarjev, ki so bili za Evropo kar top (npr. Jazbinšek), danes pa se, kljub temu da so dobri, težko primerjajo z najboljšimi v Evropi ali Ameriki.

    Primož: Pa saj scena živi, je pa Ljubljana po moje edino glavno mesto, vsaj v razvitem svetu, ki nima pravega skejt parka. Nimamo najboljših pogojev, infrastruktura je precej bedna. To sicer ni opravičilo, skejtanje je itak street. Trenutno pač Slovenci v skejtanju niso tako dobri, kot so v kakšnem drugem športu.

    Andro: Mislim, da če bi imeli dva dobra skejt parka, bi bilo desetkrat več hudih skejtarjev, še posebej, če bi bil še kakšen indoor, kjer bi lahko skejtali pozimi. Ker vreme je tudi pomemben faktor!

    Primož: Tudi zato imaš v Kaliforniji tako dobre skejtarje, ker je celo leto lepo vreme!

    Andro: Je pa povsod drugje boljše kot v Ljubljani, recimo v Novi Gorici in Mariboru. No, saj tudi Ljubljana zdaj nekaj dobiva, čeprav bi temu težko rekli skejt park. Občina bo dala nek mini ramp in par objektov tam pod mostom pri Cukrarni, toliko, da bodo upravičili podiranje Roga.

    Miha: Meni se zdi, da je treba dati en velik aplavz Rogovcem, saj so sami brez sredstev naredili ogromno za skejtanje pri nas.

     

    IMG_7829

    Miha Brodarič, Matej Lavka in Primož Jambrek med snemanjem Deckumenta (foto: arhiv intervjuvancev)

     

    V Deckumentu smo videli, da v Sloveniji včasih ni bilo ravno lahko priti do dobrega skejta, kaj šele do skejtarskih oblačil in obutve. Kako sta vidva prišla do svojega prvega skejta?

    Andro: Jaz sem dobil prvega okrog leta 87, pri sedmih letih. Oče mi ga je prinesel iz Amerike in za tisti čas je bil to že »pro skejt«, vsaj kolikor se jaz spomnim.

    Miha: Holy grail, ki si ga moral dobiti, je bil ta pro deck, ki se ga je videlo v revijah in filmih. Hotel ga je vsak otrok, je bil pa tudi desetkrat dražji.

    Andro: Pro deck je pomenilo, da ga je fural en pro in se ga je potem poimenovalo po njem. No, prvi tak skejt sem kupil v trgovini v Medvodah, ki je predstavljena tudi v dokumentarcu. Drugje tega pri nas v Sloveniji nisi mogel kupiti. To je bilo nekje na začetku devetdesetih. Zagotovo je bilo pred vojno, ker se spomnim, da sem v času vojne bežal z onim skejtom, ko je bil alarm. Nisem se peljal, ampak sem kar prijel skejt in tekel. (smeh)

    Primož: Začetek svojega skejtanja štejem s tem, ko sem dobil pro deck in sem začel delati trike. Svoj prvi pro deck sem dobil septembra, 89. leta v Gradcu. Prej sem bil v Ameriki, kjer sem videl prve skejtarje, ki so delali trike, da se pro skejt kupi po delih pa sem videl v eni reviji (Transworld Skateboarding), potem smo ga šli kupit v Avstrijo.

     

    Mimogrede – se reče oz. zapisuje skejter ali skejtar? Vem, da gre za rahlo čudno vprašanje, a slovenski viri se glede tega nikakor ne morejo zediniti, tako da bi raje slišala odgovor »insajderjev«. 

    Vsi: Mi bi rekli skejtar.

     

    Kolikor mi je znano, ste film ustvarjali precej skupinsko, tj. da ste vsi iz kolektiva Multipraktik, kakor sugerira že samo ime, sodelovali pri večini filmskih vidikov – režiji, scenariju, kameri … Kako je bilo delati na tak način? Kako ste si porazdelili delo?

    Miha: V ekipi, ki je sodelovala pri filmu, je bilo pet stalnih članov, mi trije in še Nina Vrhovec ter Matej Lavka, ki ju danes ni tukaj. Potem pa še Borja Močnik in Grega Švabič, ki sta se ukvarjala s snemanjem zvoka, glasbeno opremo in zvočno postprodukcijo.

    Andro: Vsi smo nekako sodelovali pri vsem, glavnino pa je prevzel tisti, ki se je na določeno področje najbolj spoznal.

    Miha: Pri samem videu sta bila glavna Andro in Matej, saj imata na tem področju največ izkušenj, skrbela sta predvsem za fotografijo in montažo. Za zgodbo sta bila najbolj zaslužna Nina in Matej, jaz sem največ delal kot producent in v režiji.

    Primož: Ja, Miha je imel pregled nad vsem. Moja vloga pri filmu je bila v osnovi novinarsko, raziskovalno delo, izbrati ljudi, njihove zgodbe, pridobivati arhivski material, posnetke ipd. Ker sem bil sam v tistem času skejtar, sem poznal zgodovino in ljudi, tako da je bilo glede tega lažje.

     

    Deckument

    Del ekipe med snemanjem (foto: arhiv intervjuvancev)

     

    Je prišlo do kakšnih nesoglasij?

    Andro: Ja, smo se tudi skregali, seveda. Vsakdo je imel svoje mnenje, na koncu smo naredili kompromis. Imeli smo tudi glasovanja, najtežje se je bilo recimo dogovoriti za naslov.

    Primož: Deckument je bil delovni naslov že od vsega začetka.

    Andro: Vseh predlogov je bilo po moje okrog 300, nato smo naredili ožji izbor in glasovali med desetimi naslovi.

    Miha: Najprej smo hoteli slovensko ime, potem smo se odločili za Deckument, ker je ime, ki ga najbrž vsakdo razume in iz katerega se hitro razbere, za kaj gre.

     

    Je bil scenarij napisan vnaprej?

    Miha: Ne, imeli smo osnutek. Film se je delal tako, da smo naredili približno 35 preliminarnih intervjujev. Andro in Primož, ki imata svoje korenine v skejtu, sta poznala del teh ljudi in tako smo že vedeli za nekatere zgodbe. Začrtali smo okvirne teme, predvsem pa smo želeli izhajati iz osebnih zgodb. Med različnimi pripovedmi smo začeli vleči vzporednice oz. delati sestavljanko. Razmišljali smo, kako bi intervjuvance pripravili do tega, da bi nam izdali še kaj o kom drugem. To je bila ena naporna igra.

    Primož: Težko je bilo tudi pripraviti vse te ljudi, da so nam zaupali – nekateri so bili skeptični in niso hoteli dati intervjuja. Po večini pa je bilo veliko lažje, ker sva bila midva z Androm z njimi v stiku že prej in smo bili takoj bolj domači, zato so bili med samim snemanjem tudi bolj sproščeni.

    Miha: Mogoče sedaj tako ne izpade, ampak mene je presenetilo, da jih je v bistvu zelo zanimalo, kako bo zadeva izpadla, ni šlo za nek brezbrižen odnos, ki bi ga morda pripisali skejtarjem. Stvar se jemlje zelo osebno, čeprav mogoče sploh ne skejtajo več.

    Andro: To obdobje je za njih še vedno eno izmed bolj svetih delov življenja. Pri skejtanju je tako, da če si bil enkrat skejtar, imaš potem vedno malo skejtarja v sebi.

     

    Kako dolgo je potekalo snemanje?

    Andro: Vse skupaj je trajalo dve leti, ampak nastanek filma ni potekal v enem kosu, vmes smo delali še druge stvari. Če bi vse skupaj zapakirali, je bilo samega snemanja verjetno za približno mesec oz. mesec in pol.

     

    Lahko delite z nami kakšno anekdoto s snemanja?

    Andro: Med našim obiskom v Ameriki smo na Hollywood Walk of Fame posneli Marka Jazbinška in Dalaja Eegola med skejtanjem. Pred tem smo avto parkirali v parkirni hiši in odnesli s sabo samo tisto, kar smo rabili za trenutno snemanje. Ko smo posneli in se vrnili, smo ugotovili, da so nam v tem času vlomili v avto in odnesli štiri nahrbtnike, napolnjene s preostalo polovico naše snemalne opreme. To je bil kar boleč trenutek s tega izleta, drugače je bilo pa fajn, saj nas je Jazbinšek peljal na vse te legendarne skejt lokacije.

    Primož: Ja, tudi tja, kjer so Z-Boys začeli skejtati.

    Andro: Imeli smo srečo, da nam je uredil obisk Thrasher Magazina, najbolj legendarne revije za skejtanje in intervju z njihovim editorjem, ki je prava enciklopedija skejtanja. To je bilo res super tako za nas kot za sam film.

    Miha: Thrasher je eden izmed naših ljubših trenutkov, tako da je to recimo malo kompenziralo izgubo opreme.

     

    13161056_10209458341325836_2096107079_o

    Marko Jazbinšek (foto: arhiv intervjuvancev)

     

    V dokumentarcu je veliko posnetkov iz slovenskih arhivov. Kako ste prišli do njih?

    Miha: Bilo je veliko bolj zapleteno, kot smo si predstavljali. Najprej smo izvedeli, da so vse Studio Ljubljana skejt TV-je presneli. V nekem obdobju so presnemavali kasete in tako se je veliko arhiva izbrisalo.

    Primož: Film ni nastal v taki meri s pomočjo arhiva RTV Slovenija, kakor smo mislili, da bo. Od njih smo kupili samo posnetke iz 70. let in posnetke o švercanju. Ostalo smo morali iskati pri posameznikih, ki so hranili kakšne relevantne posnetke. Brez osebnega arhiva ljudi ta film ne bi bil tak, kot je.

    Miha: Vojni posnetek smo dobili od Arhiva Republike Slovenije. Drugače smo bili pa kar presenečeni, da med arhivi in produkcijami ni večjega sodelovanja. Glede na to, da gre za kulturno produkcijo, torej nekaj, kar je ministrstvo za kulturo podprlo in kar ima nek kulturni pomen za državo, bi pričakovali večje sodelovanje. Upamo, da se to v prihodnosti uredi.

    Primož: Treba je pohvaliti Filmski center, ki je projekt podprl. Naša izkušnja je dobra, nismo imeli nobenih vez in smo v bistvu nepričakovano dobili razpis. Tudi brez njihove pomoči dokumentarec ne bi bil tak, kot je.

     

    Deckument dodobra pretrese zgodovino skejtanja v Sloveniji. V precejšnjem delu, sicer upravičeno, veliko pozornosti namenja tudi Marku Jazbinšku. Morda v prihodnje načrtujete dokumentarec, ki se bo bolj posvečal še trenutnemu stanju skejtarske scene pri nas?

    Primož: Mi ne. Morda pa bo še kdo posnel kakšno nadaljevanje, ali pa bolj podrobno obdelal kakšno področje, skejtarja …

    Miha: Hoteli smo pokazati nek drug čas, ki ga danes mlajši sploh ne poznajo – prikazati same začetke skejtanja in kako včasih marsičesa ni bilo mogoče kupiti, zato si moral veliko stvari, recimo razne skejt objekte, zgraditi sam. Organizacije na mestnih in državnih nivojih za kaj takšnega sploh ni bilo, bila pa je ta samorastniška do it yourself mentaliteta.

    Andro: Ta zdajšnja scena pa trenutno ni tako zelo posebna.

    Primož: Danes je skejtanje tudi že uveljavljen šport.

     

    IMG_6944

    Mariborski skejtarji in Miha Brodarič med snemanjem (foto: arhiv intervjuvancev)

     

    Kaj vam pomeni Deckument?

    Vsi: Gre za dokument nekega časa, predvsem pa za poklon skejtarski sceni.

    Miha: Meni osebno je dal ta film priložnost, da se spoznam s produkcijo velikega obsega in vidim, kaj to potegne za sabo. Mislim, da bi morala država in Filmski center več dajati v samo dokumentaristiko, ker imamo premalo budgeta, da bi delali neke konkretne filme. Za ceno produkcije enega filma lahko narediš tri do pet dobrih dokumentarcev, ki imajo po vrhu več možnosti za preboj na tuj trg (tako v smislu festivalov, gledalcev kot distribucije).

     

    Kje bo še možno videti film?

    Miha: Povsod, kjer je interes. Kontaktirajo nas  predvsem s kakšnih mikroscen, kjer je tudi odziv najboljši in se potem dogovorimo za projekcijo. Naslednja bo 13. maja na največjem skejt tekmovanju v Novi Gorici (FlowGrind contest), zadnja trenutno planirana pa bo 3. julija v Sežani (Poletni Kino).

     

    Napovednik za Deckument:

    Sorodni članki: