15. 11. 2020 / Film/TV / Recenzija

David Attenborough: A Life on Our Planet

Režija: Alastair Fothergill, Jonathan Hughes, Keith Scholey
Datum izida: 28. september (Netflix)
Ocena: 9/10

Legendarni 94-letni britanski voditelj oddaj Life on Earth (1979) sir David Attenborough je konec septembra izdal dokumentarni film A Life On Our Planet, v katerem se Netflixovemu sleherniku v 83 intenzivnih minutah pred očmi prevrti še ena izmed njegovih mojstrskih pripovedi o življenju na Zemlji – vendar tokrat drugačna kot kadar koli poprej.

Attenborough utemelji novi dokumentarec kot svoj witness statement, testament, s čimer takoj namiguje na svojo percepcijo problematike okoljske krize in neposredni pristop, s katerim jo želi svetu predstaviti; človeško ravnanje jemlje kot zločin, ki smo ga prizadeli našemu planetu. Boleče iskreno in brez ovinkarjenja nagovarja človeštvo, naj spremeni ravnanje, sicer mu sledi neizogiben propad. To v nasprotju z njegovimi ostalimi filmi dela novi dokumentarec izredno oseben.

Prijateljevanje s šimpanzi na otoku Borneo (1979)

Dodatno subjektivnost je čutiti tudi s prezenco Attenboroughove podobe skozi film; tokrat ne obstaja le kot breztelesni znani, topli glas, ki manifestira življenje na Zemlji, pač pa pripoveduje iz oči v oči, s pogledom direktno v kamero in tako deluje kot vezni člen in rdeča nit med dih jemajočimi podobami ter pretresljivimi vizualizacijami možne prihodnosti, ki jo napoveduje, če se človekov odnos do okolja ne bo spremenil. V njegovem glasu je poleg tako znane tankočutne ljubeznivosti do vsega živega moč čutiti tudi neznačilno alarmantnost.

Film je zasnovan kot časovna premica in pripoved o Attenboroughovem življenju, ki mu gledalec lahko sledi od njegovih voditeljskih začetkov v črno-belih barvah (ko navdušeno raziskuje Borneo, se spoprijatelji s šimpanzi, sprehaja po Antarktiki in plove po Atlantiku) pa vse do leta 2020. Skozi oči naratorja pri tem spremlja porast prebivalstva, njegov škodljiv vpliv na okolje in neizbežne posledice onesnaževanja. Vzdušje filma je stopnjujoče, napetost eksponentno narašča do odločilne sedanjosti, kjer se razjasni sporočilnost in vloga dokumentarca: opozorilo in roteča prošnja človeka, ki v jeseni svojega življenja, skozi verjetno enega njegovih zadnjih filmov preliva svojo modrost in življenjsko resnico na gledalca, ko presune z iskrenostjo: “I sometimes wish I wasn’t involved in this struggle. I wish I wasn’t there. But I would feel guilty if I saw what the problems are and ignored them.”

Okoljska kriza zagotovo je rešljiva, zatrjuje naravovarstvenik

Streznitvenim podobam možne prihodnosti (od posušenih, drobečih se žitnih polj, naravnih nesreč, manjka hrane in porasta bolezni) sledi presenetljiva paralela možne odrešitve. Attenborough gledalčev čustveni pretres ob brutalnih statistikah in težko breme misli na katastrofalni prihodnji čas prežene s pomirjujočim glasom, s katerim poda skoraj preočitne rešitve, ki so tako široke, da mejijo na sam rob uporabnosti. Okoljska kriza zagotovo je rešljiva, zatrdi, za njeno razrešitev pa predlaga zmanjšanje vnosa mesa v prehrano, ustvarjanje neribolovnih con, zadrževanje eksponentne rasti prebivalstva in vzpostavljanje divjin. Sporočilo zadnjih 30 minut je jasno: če začnemo s spremembami zdaj, še ni prepozno.

Glede na močni Attenboroughov vpliv bo zanimivo opazovati, kako globoko bo njegov novi film zasidral družbeno in okoljsko odgovornost v posameznika. Gotovo pa je nekaj: sir David Attenborough je človeku več generacij dostavil lepoto vsega živega na dom, zdaj pa smo na potezi mi, da se njegovega navdušenja in spoštovanja do planeta navzamemo in zavemo: “In this world, a species can only thrive when everything around it thrives too.”