30. 10. 2020 / Film/TV / Recenzija

Čarovnice (The Witches)

Režija: Robert Zemeckis
Igralska zasedba: Anne Hathaway, Octavia Spencer, Jahzir Bruno, Stanley Tucci, Chris Rock
Datum izida: 22. oktober 2020 (HBO Max) 
Ocena: 6/10 

Nihče ni bil posebno navdušen, ko je bila napovedana še ena adaptacija kultnega romana Roalda Dahla Čarovnice (1983). Zadnja leta smo priča vrsti dobičkonosnih, a na splošno slabo sprejetih remakeov in adaptacij, zato je skepsa razumljiva, zdi pa se, da so ljubitelji Dahlove srhljive pravljice in njene zelo zveste ekranizacije iz devetdesetih let kar pokali od pričakovanja, da bi čim prej raztrgali kar koli jim ima nova različica ponuditi. Kar je nekoliko nepravično – film je v svoji srčiki še vedno ista pravljica z elementi grozljivke in groteske, a prilagojena sodobnim razmeram in svetovnemu okusu.

Najnovejše Čarovnice še zdaleč niso brezhibne, a krivico jim dela tisti, ki jih strogo primerja z na piedestal postavljenim filmom iz leta 1990. Slednjemu je resda težko kar koli očitati, a predvsem zato, ker je scenarij tako rekoč prepisan iz knjige; najvidnejši odmik od predloge je zgolj konec (in še tega bi lahko pustili pri miru). Novejši scenarij si je k sreči drznil nekoliko več; po mnenju mnogih celo preveč.

Primerjava Vélike Vrhovne čarovnice : Anjelica Huston (levo) in Anne Hathaway (desno)

Roman govori o dečku, ki se skupaj z babico, upokojeno veščofilko, odpravi v hotel, a namesto na počitek tam naletita na letno zborovanje čarovnic, zapriseženih sovražnic otrok; njihova najnovejša taktika iztrebljanja podmladka je pogubni mišjetvorni napoj, in ko ga pripovedovalec izkusi na lastni koži, se z babico odločita ukrepati. Če začnemo z najočitnejšim – premisa tokrat ni postavljena v Anglijo, ampak v Alabamo proti koncu sedemdesetih let. Pripovedovalec ni več mladi Anglež z norveškimi koreninami, ampak temnopolti deček, ki je prav tako pravkar osirotel; razlika na samo pripoved ne vpliva usodno, ampak zgolj mimogrede opozarja na nekatere pereče težave sedanjosti. Čarovnice v tej varianti denimo prežijo izključno na revne otroke; če bi izginjali otroci bogatih (belcev), bi jim mogoče kdo celo prišel na sled. S tem je povezan tudi zaplet – medtem ko se v izvirniku babica in vnuk odpravita v imenitni hotel zaradi njenega zdravja, se tokrat tja odpravita zavoljo krinke, kajti dečka bo težje ugrabiti, če bodo čarovnice mislile, da je nedotakljiv. Zamisel je zanimiva, a vseeno nekoliko luknjasta – ker pa je konec koncev luknjasta tudi originalna ideja o iztrebitvi vseh otrok (rojevajo se novi; se torej ne bi bilo bolj smiselno spraviti nad človeštvo samo?), je ne bomo sodili prestrogo.

Še vedno imamo ljubečo babico, izvedenko za čarovnice, imenitni hotel, usodno zborovanje čarovnic in – miši. Dobrodošla razlika je v potenciranem videzu in obnašanju čarovnic, kajti te nič več niso na las in glas podobne običajnim ženskam, ampak veliko bolj demonične – marsikatera feministka se je med branjem in gledanjem starejše adaptacije zalotila pri navijanju za »napačno« stran, za čarovnice – imajo na kupe denarja in odpirajo lastne trgovine (so neodvisne poslovne ženske), prezirajo otroke (nočejo jih imeti, poudarek je na karieri in na njih samih) ličijo pa se samo za potrebe krinke (njihov svet se ne vrti okrog moških). V novem celovečercu pa je veliko bolj poudarjeno, da gre za demone v človeški obliki, ki z ženskami nimajo veliko skupnega. V neudobne čevlje Vélike Vrhovne čarovnice stopi Anne Hathaway in čeprav gre za odlično igralko, se zdi, da po svojih najboljših močeh poskuša posnemati izvrstno Anjelico Huston, ki ji je bila pred več kot tridesetimi leti vloga pisana na kožo (predvsem je poznana po svoji upodobitvi Morticie Addams).

Babica (Octavia Spencer) in vnuk (Jahzir Bruno)

Rowana Atkinsona kot hotelirja zamenja Stanley Tucci, a obakrat sta vlogi precej obrobni in nepomembni. Babico tokrat odigra Octavia Spencer, prav tako izvrstna igralka, ki pa tudi nekako ne pride do izraza (mogoče je za to kriva rigidnost scenarija, ki ji v usta polaga stavke, prepisane iz knjige). Pomanjkljivosti v igri pa rešujejo bolj ali manj uspešni odmiki od predloge – novi liki, otroku prijaznejše animacije (posebni učinki prve adaptacije so še vedno odlično gradivo za nočne more) in izobilje komičnih oddihov.

Ne gre za izjemen film, ki se bo vpisal v zgodovino, a je dovolj dober, da poskrbi za zabavno, še vedno srhljivo in pristno srečanje s čarovnicami.