6. festival žanrskega filma Kurja polt: 2. sklop kratkic

Aljaž
Vogrin

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Bambusovi psi (Bamboo Dogs, rež. Khavn De La Cruz, Filipini, 2018)

Piše: Ana Jarc

Ocena: –

Podlaga filma Bambusovi psi, posnetega po resnični zgodbi, je trdna in s seboj nosi močan politični ter družbeni naboj. Leta 1995 sta policista iz Manile na Filipinih prejela ukaz, naj do policijske centrale zapeljeta člane roparske tolpe, ki bodo tam izpuščeni – skupina roparjev je namreč delovala pod okriljem same policije, šlo naj bi torej za formalnost. Sredi prevoza pa se je ukaz spremenil in policista sta se znašla pred kočljivo situacijo – poslušati nadrejene ali svojo vest? Film spremlja štiri kaznjence in štiri policiste, sledi njihovim pogovorom in dogajanju v kombiju, zato je za Bambusove pse primerna oznaka »film ceste.« Dogajanja je malo, kot se za film, ki se večinoma dogaja v premikajočem se avtomobilu, spodobi. Družbena kritika je močno prisotna, kar pa še ni garancija za dober film; zdi se, da razen obetajočega potenciala film ne ponuja drugega. Sporočilo miru tako zagrinjajo neskončni zabavljivi dialogi (ki pa so vsekakor avtentični), moteči poskakujoči kadri in pretirano poudarjanje dejstva, da se je med umorjenimi znašel tudi mladoletnik.

Nož v srce (Un couteau dans le coeur, rež. Yann Gonzales, Francija/Mehika/Švica, 2018)

Piše: Ana Jarc

Ocena: +

Nož v srce je psihološka, misteriozna, na trenutke fantastična drama z elementi gialla in pridihom nostalgije. Dogaja se v Parizu leta 1979; zgodba spremlja izvrstno Vanesso Paradis v vlogi Anne, režiserke tretjerazrednih gejevskih porno filmov. Naj vas zadnji podatek ne zavede –  nič zares pornografskega ne vidimo, kar pa je prikazano, se pojavi z roko v roki z ironično distanco. Anne se odloči posneti svoj najboljši film doslej, da bi spet osvojila srce svojega bivšega dekleta Lois (Kate Moran), ambiciozni načrt pa prekriža morilec, ki enega za drugim kosi člane njene igralske skupine. Vsaj na prvi pogled lahkotno podlago režiser Gonzales povzdiguje s prav posebno atmosfero, ki je pravzaprav pomembnejša od same zgodbe; gre za poklon grindhouse filmom, z veliko seksa, malo zgodbe in zares izpiljeno stilistiko.

Rjovenje (Roar!, 1981)

Piše: Aljaž Vogrin

Ocena: +

Ekipa z režiserjem Noelom Marshallom na čelu je snemanju filma Rjovenje (Roar!, 1981) posvetila 11 let in v tem času utrpela 70 poškodb. Kot ustvarjalci uvodoma z določenim ponosom naznanijo, med snemanjem vsaj ni bila poškodovana nobena žival – v luči njihovih ciljev je ta podatek precej pomirjujoč.

Madelene (Tippi Hedren) se skupaj s trojico otrok želi pridružiti možu Hanku (Marshall), ki v Afriki proučuje vedenje divjih mačk. Ker ga ob njihovem prihodu na posestvo ni videti, se je družina z neznanimi okoliščinami prisiljena spopasti, kakor ve in zna. Začetni šok sčasoma zamenja spoštovanje; ni težko uganiti, da ustvarjalci stremijo k sožitju ljudi in živali na globalni ravni.

Na prvi pogled se zdi, da tehnična dovršenost Rjovenja ne more nadomestiti njegovega preprostega scenarija, toda sčasoma se izkaže, da slednji ni kdove kako pomemben. Film je strukturiran epizodno: ker so bile dogodivščine protagonistov (tudi zaradi nepredvidljivosti živali) v veliki meri improvizirane, je zgodba potisnjena na stranski tir. Veliko večjo vlogo igra sporočilnost, ki meji na aktivizem.

Marshall z zapuščino svojega življenjskega projekta skoraj 40 let kasneje po vsej verjetnosti ne bi bil zadovoljen. Filma, ki je v Evropi finančno doživel popoln polom in je bil v ameriških kinematografih prvič predvajan šele leta 2015, se danes spominjamo predvsem po dolgotrajnem in težavnem procesu nastajanja, ne pa tudi po njegovih tendencah: zaključna pesem, ki poziva k prenehanju ubijanja divjih živali in skuša naključne odseke povezati v smiselno celoto, ni imela želenega učinka.

Steklena kletka (Tras el cristal, rež. Agustí Villaronga, Španija, 1986)

Piše: Ana Jarc

Ocena: +

Režijski prvenec Agustíja Villaronge nas popelje v svet nočnih mor, sestavljen iz zapletenih moralnih vprašanj in tabujev – pedofilije, perverznosti in nacizma. Vse omenjeno pa je v filmu predstavljeno na estetski način, brez moraliziranja, kar skupaj s temačnimi kadri pri gledalcu uspešno vzbuja občutke tesnobe in groze. V srcu zgodbe leži ostareli nacistični zdravnik Klaus (Günter Meisner) – v času koncentracijskih taborišč pobija in izkorišča mlade fante, po vojni pa se odloči storiti samomor. Preživi in ostane priklenjen v stekleni kletki, ki ga s pomočjo železnih pljuč ohranja pri življenju. Nekega dne se na vratih pojavi Klausova nekdanja žrtev, mladenič po imenu Angelo (David Sust), ki se predstavi kot njegov bodoči bolničar. Prav z Angelom pa se odprejo vrata pekla; ni nam jasno, če se Klausu maščuje za pretekle grehe ali jih fanatično občuduje. Nenavadno razmerje psihično razrvanega gospodarja in nepremičnega mučenca se stopnjuje do vrhunca, ki je večplasten, pretresljiv in nam pusti ogromno snovi za razmislek.

Za krvnika ni milosti (Witchfinder General, rež. Michael Reeves, 1968)

Piše: Aljaž Vogrin

Ocena: +

Film z zvenečim, a nenatančnim slovenskim prevodom Za krvnika ni milosti (Witchfinder General, 1968) je posnet po istoimenskem romanu Ronalda Bassetta in ohlapno temelji na resničnih dogodkih. Med angleško državljansko vojno odvetnik Matthew Hopkins (Vincent Price) v vsesplošni gonji za čarovnicami zavoha poslovno priložnost. S sodelavcem Johnom Stearnom (Robert Russell) začneta opravljati “božje delo”: odpravita se na krvav pohod od vasi do vasi, v katerem z mučenjem izsiljujeta priznanja.

Pohod, na katerega se odpravi mlad vojak Richard Marshall (Ian Ogilvy), je nekoliko drugačen: sicer dobrosrčen, a zdaj besen protagonist bo storil vse, da maščuje posilstvo zaročenke Sare (Hillary Dwyer), ki ga je zagrešil Hopkins. Nezadržna želja po maščevanju mu pošteno razmaje moralni kompas in ga nevarno približa človeku, ki ga tako prezira.

Eden izmed zgolj treh filmov izredno nadarjenega in prezgodaj preminulega britanskega režiserja Michaela Reevesa je zgodovinska drama, pri kateri so primesi grozljivke tako močne, da so danes njen zaščitni znak.  Ob izidu je zaradi nazornega, neolepšanega nasilja postala razvpita, danes pa je od mnogih pozabljena: tisti, ki so jo zmožni prenesti, utegnejo najti pretresljivo, a premišljeno in nazadnje nagrajujočo epopejo.