14. 11. 2020 / Film/TV / Recenzija
Novinar. Sociolog. Družbeni kritik. Koncertni navdušenec in kitarist, ki v glasbi najde svobodo, in pa zagrizeni ateistični tenisač z ljubeznijo do potovanj in odkrivanja sveta. Filmoljub, ki z veseljem pobegne v fantazijski svet sedme umetnosti. Ta nas uči o življenju. Zaupaj mi film, ki ti je všeč, in povem ti, kdo si.

31. LIFFe: Volkovi (Los lobos)

Režija: Samuel Kishi
Igralska zasedba: Martha Reyes Arias, Maximiliano Nájar Márquez,
Leonardo Nájar Márquez, Cici Lau, Johnson T. Lau
Datum izida: 15. maj 2020 (Mehika)
Ocena: 6.5/10

Preselitev v novo državo pomeni upanje na boljše življenje, lahko pa tudi bedo in obup. Tisoči, ki prestopijo mehiško-ameriško mejo, so primorani zapustiti svojo državo zaradi strahu in v želji, da bi njihovi otroci imeli lepšo prihodnost. Toda na drugi strani jih ne čaka nič lepega. Veliko je zgodb, v katerih si starši nenehno prizadevajo zaslužiti dovolj denarja za preživetje, medtem ko na zunaj kažejo pogumen in nasmejan obraz. Toda v resnici so ujeti v položaj, ki je nevzdržen. In za otroke, ki tega še ne razumejo, je njihova prihodnost otožno nepredstavljiva.  

Lucia (Martha Reyes Arias) se z osemletnim Maxom (Maximiliano Nájar Márquez) in njegovim petletnim bratcem Leom (Leonardo Nájar Márquez) zateče iz Mehike v Albuquerque. Obljubi jima Disneyland, toda iskanje strehe nad glavo ni enostavno, poleg tega pa mora opravljati dve izmeni, da zasluži dovolj denarja za hrano. Fantka dneve preživljata sama v stanovanju, ki je prazno in umazano. Čas si krajšata z domišljijo – predstavljata si namreč, da sta nindža-volkova.

Max (Maximiliano Nájar Márquez), Leo (Leonardo Nájar Márquez) in Lucia (Martha Reyes Arias)

V stanovanju igrata nogomet, pri čemer za žogo uporabljata zmečkan list. Ko se naveličata tega, pa z voščenkami rišeta po steni, čeprav je to kršitev enega izmed sedmih pravil, ki jih na kasetofon posname njuna mati. V njeni odsotnosti se jih morata naučiti. Najpomembnejše je, da ne zapustita stanovanja. Zato se po otroško mikastita, ampak se z objemom tudi vedno pobotata; tako kot jima je naročila mati. Slednja ves prosti čas izkoristi za spanec, saj se kmalu mora vrniti v službo. Od življenja zunaj stanovanja sicer ne vidimo prav veliko, ampak si lahko predstavljamo, kar ima še večji učinek. Skozi prizmo najbolj nedolžnih bitij režiser pove več, kot če bi se osredotočil na garaško življenje njune matere. Ko se ta zvečer vrne v njun objem, polna skrbi in izčrpana tako fizično kot mentalno, jima mora pojasniti, zakaj ne morejo v Disneyland, kar je še najtežje od vsega.

Ob gledanju filma nekaj zbode; Lucia kljub temu, da vidi, kako osamljena sta njena sinova, ne najde volje in moči, da bi ju vsaj v prostem času, ki ga, roko na srce, ni veliko, odpeljala ven na zrak. Niti kasneje, ko se že navadi na naporen urnik. Ampak potrebno je razumeti nekaj: svet zunaj jo straši in navdaja z občutkom nemoči. V mestu je izgubljena, zato ju pušča v stanovanju. Je mati, ki za vsako ceno varuje svoja otroka, in če že ona mora živeti v strahu, naj bo vsaj njima prizanešeno. Raje vidi, da živita izolirana od sveta, dokler bo to le mogoče, medtem ko bo naredila vse, kar je v njeni moči, da jima omogoči lepše odraščanje.

Volkovi so prepleteni z dragocenimi trenutki, ki izhajajo iz kombinacije tega, kar so scenaristi zapisali na papir in interpretacije nastopajočih. Animirane sekvence, stilizirane tako, da dajejo vtis, kot da sta jih brata narisala z barvicami na steno ali na zavržene liste papirja, nudijo še boljše razumevanje kulturnega šoka in težkega procesa prilagajanja. V teh segmentih sta Max in Leo nindža-volkova – alter ego, ki sta ga razvila. V sanjah sta vodji krdela, čudoviti risani bitji, ki zajemata njuno duševno stanje in bratsko ljubezen.

“V teh segmentih sta Max in Leo nindža-volkova – alter ego, ki sta ga razvila. V sanjah sta vodji krdela, čudoviti risani bitji, ki zajemata njuno duševno stanje in bratsko ljubezen.”

»Želel sem naslikati portret s spajanjem tako domišljijskih kot dokumentarnih prvin ter postavljati fiktivne like ob bok dejanskih krajevnih prebivalcev, njihovemu svetu in večkulturnosti, ki je porodila zdravo migrantsko skupnost,« je povedal režiser, ki na podlagi lastnih izkušenj splete žalostno zgodbo o tistih, ki jim je cilj preživeti. Tudi dejstvo, da so ustvarjalci dečkoma v filmu pustili njuni pravi imeni, kaže na to, da zgodba izvira iz pristnosti ter na zaslonu spremljamo osebe iz mesa in krvi. Film ne spregleda ostrih resnic, ampak se vrne k nežnim dotikom, s katerimi je sposoben raniti in zaceliti srce.

Vseeno film ni brez napak. Počasen tempo sicer daje čas za razmislek in fragmenti domišljije ter animacija, ki jih spremlja, nudijo potreben mentalni oddih, ampak zaradi tega je film tudi preveč nevpadljiv. Vsebinsko močan, ampak ne dovolj zanimiv, da bi si zaslužil višjo oceno.

“Tudi dejstvo, da so ustvarjalci dečkoma v filmu pustili njuni pravi imeni, kaže na to, da zgodba izvira iz pristnosti ter na zaslonu spremljamo osebe iz mesa in krvi.”

Volkovi je film, ki stoji sam zase. Kot artefakt brez dodatnih pojasnil. Brez vzbujanja slabe vesti. Prav tako ne išče poezije v revščini, ki vlada imigrantskim naseljem. Lepota je zgolj v tem, da se imajo Lucia, Max in Leo radi. Da so skupaj kot volkovi in oni ne jokajo. Volkovi grizejo. Borijo se in vztrajajo, ker so nepopustljivi. Nič jih ne zlomi. Zaključek filma je v tem kontekstu optimističen, toda vseeno poskrbi za to, da ostane z nogami na realnih tleh. Kaj bo sledilo v njihovem življenju, ne ve nihče. Maxa in Lea čaka še dolga pot, kako se bosta znašla, pa je vprašanje brez enostavnega odgovora; glede na pomanjkljivo odraščanje, ki sta ga in verjetno še bosta imela. Z ljubeznijo matere bo ta pot lažja. Vedno torej obstaja upanje, a podobnih zgodb, ki se končajo tragično, smo žal videli že preveč.

*Recenzija bo objavljena tudi na portalu Deseta umetnost