19. 11. 2020 / Film/TV / Recenzija
Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in članke, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a v resnici ne misli nič slabega.

31. LIFFe: Greta (I am Greta)

Režija: Nathan Grossman
Igralska zasedba: Greta Thunberg, Svante Thunberg, Arnold Schwarzenegger 
Datum izida: 20. november 2020 (Švedska)
Ocena: 6/10

V laptop sem priključil HDMI kabel, ki je bingljal iz televizije. Iz kuhinje se je slišalo pokanje kokic v mikrovalovki, sestra se je pritoževala nad tem, da nismo kupili nobene kokakole ali vsaj ledenega čaja. Med mejli sem pobrskal za kartami, prepisal kodo za ogled filma v okence na platformi Cinesquare in na obeh ekranih, računalniškem in televizijskem, se je pojavil logo letošnjega LIFFa na pastelno rumenem ozadju. Nekaj tednov nazaj sem še mislil, da bom lahko festival spremljal vsaj s prijatelji in se na kakšnem drugem kavču v kakšni drugi dnevni sobi lahko z njimi pretvarjal, da smo res na festivalu. Zdaj pa sem sredi domače dnevne sobe ugasnil računalniški ekran, stisnil space in zasedel še zadnje prosto mesto na kavču.

Na ta kvazifestivalski torkov večer sem se potem v naslednjih dveh urah pustil prepričati, da film sporoča: »Jaz sem Greta, ampak to v resnici ni pomembno, sem predstavnica generacije, ki ne ve, če jo sploh čaka prihodnost, generacije, ki so jo politiki pustili na cedilu, a se je odločila, da se s tem ne bo sprijaznila, temveč bo zahtevala potrebne spremembe, pa naj bodo te še tako korenite« itd. Oddahnil sem si. Že ko se prvič slišal zanj, sem se namreč ustrašil, da bo naredil usodno napako in se namesto na sporočilo in gibanje osredotočil na obraz, ki ga prenaša, osebno zgodbo, ki je za njim, čeprav je Greta sama poudarila, da sploh ne gre zanjo. A filmu se je uspelo izogniti tej pasti. No, vsaj tako sem mislil. Naslednji dan, ko sem se mukoma spravljal k pisanju recenzije in se o filmu po telefonu pogovarjal s prijateljico, sem namreč o svojem prvotnem vtisu začel dvomiti.

Švedska gimnazijka ni niti sposobna niti dolžna ponujati rešitev za okoljsko krizo, lahko pa, skupaj z milijoni drugih po svetu, od politikov zahteva, da jo začnejo obravnavati.

Velik del filma predstavljajo Gretini nastopi na različnih forumih in srečanjih mednarodnih voditeljev. Te slikajo oster kontrast med tesnobo mlade aktivistke, ki se zaveda akutnosti okoljske krize, ter samozadovoljno inercijo mednarodne in evropske politike. Od Katowic do francoske predsedniške palače, od Evropske komisije do angleškega parlamenta, vsem je v čast, da jo lahko gostijo, vsi burno ploskajo, medtem ko nobena od držav, ki jih ti politiki predstavljajo, niti približno ni na poti doseganja ciljev Pariškega sporazuma (kaj šele, da bi katera poskusila sprejeti kako bolj ambiciozno in dolgoročno strategijo okoljsko- in socialno-vzdržnega ekonomskega razvoja). V tem kontrastu je najbolj skrajen in hkrati komičen moment, ko Jean-Claude Junker takoj po Gretinem govoru o šestem velikem izumrtju zdolgočaseno spregovori o uvajanju regulacije straniščnega izplakovanja. Seveda, gre za pomemben problem (stranišča še vedno splakujemo s pitno vodo!), a hkrati priča o kratkem stiku med politično elito in (predvsem mlajšimi) državljani.

S tem film dobro odgovarja na internetne in medijske kritike – te se občasno pojavijo v filmu – da Greta ne ponudi svojih rešitev, ali v bolj skrajni različici, da je zgolj histerična deklica (Fox News), ki ne razume kompleksnosti sveta (Putin) in samo nekaj teži. A bistvo večine tega, kar govori Greta Thunberg, je ravno v tem, da gre za izjemno kompleksen in težek, predvsem pa pereč življenjski problem celotne svetovne populacije, reševanje katerega bo verjetno zahtevalo korenite družbenoekonomske spremembe in zato enormno politično voljo na vseh ravneh od lokalnega organiziranja do mednarodnega sodelovanja. Švedska gimnazijka ni niti sposobna niti dolžna »ponujati rešitve« zanj, lahko pa, skupaj z milijoni drugih po svetu, od politikov zahteva, da ga začnejo obravnavati kot takega. 

Dokumentarec se ne more zares odločiti, ali bi bil rad portret Grete aktivistke in gibanja »petki za podnebno pravičnost« ali portret njene osebnosti.

Na drugi strani pa imajo v filmu pomembno vlogo tudi posnetki Grete, ki boža in objema konje; ki se z očetom v družinski Tesli vozi v Katowice in našteva, kaj vse morata kupiti; ki razlaga o »potrošniški« zgodovini svoje družine, ki je, preden je ona sama spoznala realnost okoljske katastrofe in o njej uspela prepričati starše, veliko kupovala, jedla meso in na splošno »živela kot vse druge«. Pa njenega očeta, ki obišče tečaj, kjer ga učijo, kaj mora storiti v primeru, če v Greto nekdo vrže kamen, če izgubi zavest itd. S tem se dokumentarec preveša v portret, ki poudarja osebne razloge, ki so Greto Thunberg gnali v aktivizem, kako je ta vplival na njeno življenje in kaj si o tem mislijo njeni starši.

Čeprav so to lahko legitimna in zanimiva vprašanja, v kontekstu Gretinega aktivističnega dela in gibanja niso bistvena. Morda je pri okoljski problematiki ta dilema še bolj očitna, saj se ravno poudarjanje osebne odgovornosti potrošnikov (ogljični odtis, ločevanje odpadkov, kupovanje trajnostno pridelane hrane itn.) pogosto uporablja za odvračanje od temeljitejših političnih sprememb. Seveda sta na koncu pomembna oba vidika – tudi Greta poskuša narediti vse, da zmanjša svoj ogljični odtis – a bi njun preplet v filmu, ki poskuša predstaviti njeno »življenje in delo«, potreboval konkretnejšo obdelavo. Tako se zdi, kot da se dokumentarec ne more zares odločiti, ali bi bil rad portret Grete aktivistke in gibanja »petki za podnebno pravičnost«, ki ga je ta začela, ali portret njene osebnosti. Gibanja in njegovega političnega konteksta mu zato ne uspe prikazati koherentno in prepričljivo, zanimanje gledalca pa film potem ohranja predvsem zaradi Gretine izjemnosti. Kot me je spomnila prijateljica, s katero sem se pogovarjal o filmu, zaradi podobne težave trpi Netflixov Knock Down the House (2019): poskuša povedati širšo zgodbo o progresivnem gibanju znotraj demokratske stranke, a vso prepričljivost črpa iz navdušujoče osebnosti Alexandrie Ocasio-Cortez.

Poleg tega se na koncu nisem mogel znebiti občutka, da dokumentarec s tem poskuša Greto opravičiti tudi pred bolj pritlehnimi kritikami in teorijami zarote na račun njene osebnosti in motivacije. Na primer, da je popolnoma pod vplivom svojih staršev ali »radikalne levice«, ki jo izrablja za svoje politične cilje. Ali da je edini razlog za njeno paniko Aspergerjev sindrom. Tako se film zaključi z Gretino izjavo, da črno-belo ne vidi celega sveta, ampak samo okoljsko krizo. Poanta, s katero se lahko strinjamo, a bi bila bolj prepričljiva, če bi jo film odločneje predstavil kot možno politično držo slehernika in ne predvsem kot Gretino osebno stališče.