20. 11. 2020 / Film/TV / Recenzija
Novinar. Sociolog. Družbeni kritik. Koncertni navdušenec in kitarist, ki v glasbi najde svobodo, in pa zagrizeni ateistični tenisač z ljubeznijo do potovanj in odkrivanja sveta. Filmoljub, ki z veseljem pobegne v fantazijski svet sedme umetnosti. Ta nas uči o življenju. Zaupaj mi film, ki ti je všeč, in povem ti, kdo si.

31. LIFFe: Gagarin (Gagarine)

Režija: Fanny LiatardJérémy Trouilh 
Igralska zasedba: Alseni BathilyLyna KhoudriJamil McCraven  
Datum izida: 24. junij 2020 (Filmski festival v Cannesu, Francija)    
Ocena: 6/10

Temnopoltni najstnik Youri (Alseni Bathily), poimenovan po znanem vesoljskem popotniku, ki je svoje ime posodil tudi nekoč mogočnemu stanovanjskemu kompleksu, je ravno na pragu moškosti. Mati ga je z mlajšim bratom zapustila, zato v enem izmed socialnih stanovanj živi sam. V senci soimenjaka svoj življenjski prostor napolni s kozmičnimi podobami. Obseden je z astrološkimi dogodki, ki jih raziskuje in preučuje kljub omejitvam okolja, v katerem živi. Ponoči sanja o skrivnostnih popotovanjih po daljnih galaksijah, podnevi pa pogleduje skozi okno in gleda sosesko, v kateri se zdi, da bližnje smetišče in metro postaja določata meje njegovega obstoja. Ko se mestne oblasti odločijo, da bodo stavbo porušile, so stanovalci – v veliki meri begunci, ki so tukaj našli zatočišče – prisiljeni oditi, Youri pa se v brezizhodni situaciji odloči za tihi upor in svoje domovanje spremeni v vesoljsko ladjo.

Gagarin tako kot drugi filmi pred njim raziskuje rasno napetost znotraj Pariza (Prijatelja/Intouchables, 2011; Nesrečniki/Les Misérables, 2012), kjer je še danes velik razkorak med družbenimi sloji, vendar to zajame skozi osebni objektiv. Ustvarjalci so priredili video delavnice z različnimi generacijami stanovalcem, med njimi tudi z begunci, s katerimi so govorili o njihovih ciljih in sanjah. Ti pogovori so oblikovali Yourija, ki pa bi lahko bil raziskan še bolje, saj je nosilec zgodbe in s tem pomemben za udarni efekt filma. O njem ne izvemo veliko, le nekaj podrobnosti o njegovi bivanjski situaciji in odnosu z materjo ter da nima drugega doma. Zato se odloči ostati v stavbi, ne glede na vse, čeprav je vedno sanjal, da bi jo za vedno zapustil.

Podnevi pogleduje skozi okno in gleda sosesko, v kateri se zdi, da bližnje smetišče in metro postaja določata meje njegovega obstoja …

Z eno nogo trdno na tleh realizma, z drugo visoko nad oblaki – takšna sta tako Youri kot film, ki ga odlikujejo čudoviti široki posnetki prostrane zgradbe. Ta pogosto daje vtis mogočne utrdbe, ki kot da je obstala v času in k sebi nikakor noče spustiti sodobnega sveta. Enako impresivna je tudi zvočna slika (Amin Bouhafa, Evgueni Galperine in Sacha Galperine), ki doda k občutku izgubljenosti v vesolju in je vredna časa samostojnega poslušanja.

Največji kamen spotike v filmu so neraziskani odnosi med glavnimi liki, kar je za izredno intimno dramo, kjer v ospredje ne stopi niti nekaj tako megalomanskega, kot je rušenje stanovanjskega kompleksa, pač pa tisti, ki v njem bivajo, velika pomanjkljivost. Preveč ostane skritega, ampak Gagarin ni takšne sorte film, kjer bi bilo to smiselno. Edina vzpostavljena karakteristika je Gagarinova ljubezen do odkrivanja vesolja in s tem povezano občudovanje Jurija Gagarina, prvega človeka v vesolju in posameznika, ki je izstopal. Njegov podvig bo za vedno zapisan v zgodovino, medtem ko ravno obratno velja za Yourija in druge prebivalce tovrstnih naselij, na katerih (ne)pomemben položaj opozarja film.

… ponoči pa sanja o skrivnostnih popotovanjih po daljnih galaksijah.

Zdi se, da sta bila bolj kot za pripovedovanje in psihologijo Fanny Liatard in Jérémy Trouilh zainteresirana za uresničevanje svoje halucinacijske vizije in vzbujanje posebnega občutka kraja. Gagarin trpi zaradi premalo karizmatičnega glavnega lika. Namesto tega je na prvem mestu končal njegov eskapizem, ki se čuti prisiljen. Zgodba ni dovolj močna, zato je mesto dobil kinematografski pobeg v fantazijo, ki bi film lahko dvignil na višjo raven in mu dodal umetniško vrednost, a mu ni uspelo doseči tako močnega efekta, kot je morda sam pričakoval.

Ko Gagarin doseže neizogiben finale, film dobi sofisticiran ton, zaznan nekje med domišljijo in napetostjo v realnem času. Pričakovano in ne dovolj, da bi upravičil generično, a neraziskano ljubezen med glavnima likoma ter pomanjkljivo življenjsko zgodbo Yourija, kar pusti grenak priokus. Kot da je bilo obljubljeno več in kot da njegove ambicje nimajo pravega pomena; tam so pač zato, da zapolnijo praznino scenarija. Te pomanjkljivosti škodijo načinu, kako dobro Gagarin zgodbo o odraščanju in dozorevanju ter sprejemanju tistega, česar ne moremo spremeniti, uspe umestiti v zgodovinsko pomembna čas in prostor.

*Recenzija bo objavljena tudi na portalu Deseta umetnost