23. 11. 2020 / Film/TV / Recenzija

31. LIFFe: 3. sklop kratkic (Izbrisati zgodovino, Moj brat lovi dinozavre, Poletje 85, Undine)

Izbrisati zgodovino (Effacer l’historique, rež. Benoît Delépine, Gustave Kervern; Francija, Belgija, 2020)
Piše: Lana Zorko
Ocena: –

Komedija o moderni tragičnosti pointernetenega sveta spremlja prijatelje Marie (Blanche Gardin), Bertranda (Denis Podalydes) in Christine (Corinne Masiero), ki se v kaotičnem in avtomatiziranem svetu moderne dobe ne znajdejo dobro. Bertrand je čez glavo zadolžen ključavničar v iskanju spletne pravice za svojo 13-letno hčer, ki je žrtev spletnega nadlegovanja, hkrati pa sam postane žrtev telefonske prevare. Marie je gospodinja, ki želi na vsak način preprečiti, da bi njen 15-letni sin izvedel za njen sex tape in ga poskuša odstraniti z interneta, Christine pa je voznica v prevoznem podjetju, kjer kljub trudu dobiva najnižje ocene strank, ob tem pa je zasvojena s televizijskimi serijami.

Film, ki je imel najboljši namen prikazati zabavno in hkrati nekoliko melanholično satiro digitaliziranega sveta klikov, všečkov, socialnih omrežij, spletnih trgovin in neskončnih reklam, v katerem živimo, namesto smeha vzbuja nelagodje in zmedo. Zgodba, v kateri se že tako ne dogaja veliko, je razpuščena in nepovezana. Prikazuje skoraj depresivno srednjerazredno življenje v monotonem francoskem predmestju, kjer so ljudje osamljeni, nesrečni in se iz te situacije ne znajo rešiti. Dogaja se jim boleče malo in še to gre običajno po zlu. To poskuša film prikazati na zabaven način, vendar deluje ponesrečeno, neprijetno, predvsem pa prej tragično kot smešno. Liki so sicer nekako simpatični in na trenutke celo komični v svoji sodobni nebogljenosti, vendar istočasno tudi skrajno dolgočasni. Proti koncu filma se nakopiči nekaj scen, ki bi jih v njihovi absurdnosti lahko razumeli kot komične, vendar se razvodenijo v  tonu celotnega filma, ki je predvsem … izgubljen in odvečen.   

Moj brat lovi dinozavre (Mio fratello rincorre i dinosauri, rež. Stefano Cipani, Italija, 2019)
Piše: Gal Jerman
Ocena: 0

Moj brat lovi dinozavre je vesel in dobrosrčen film, ki je namenjen predvsem mlajšemu občinstvu in pa tistim, ki so mladi po srcu. Radostna družinska komedija – in hkrati veliko več od tega – je delo režiserja Stefana Cipanija, ki predstavi lahkotno, a ganljivo odo nepopolnosti in raznolikosti. Ta temelji na resnični zgodbi o 22-letnem Giacomu Mazzariolu in njegovi »posebni« družini, ki jo je mladenič predstavil v istoimenski knjižni uspešnici. Zgodba o odraščanju in sprejemanju je še najbolj primerna za starše z malimi otroki, ki jim lahko ob ogledu na preprost način pojasnijo marsikatero skrivnostno potezo življenja, s katero se bodo bržkone srečali, ko bodo starejši.

Ni pa vse tako rožnato, kot se zdi, saj film kar nekajkrat preseneti s kruto resnico, ki pretrese kot klofuta čez obraz. Tematika pod preobleko je namreč izredno težka; drama spremlja Jacka (Francesco Gheghi) in njegovega brata Gia (Lorenzo Sisto), ki ima downov sindrom. Ko je bil Jack še majhen, so mu dobronamerno rekli, da je njegov brat posebno bitje z nadnaravnimi močmi, kar ga je takrat nadvse radostilo. »Moj brat je superjunak kot tisti iz stripov!« si je mislil, toda ko se ob koncu osnovne šole zave, da je ves ta čas živel v iluziji, Jack odrine brata stran od sebe. Hrepeni po svobodi, ki mu jo predstavlja oddaljena srednja šola. Ko spozna dekle z imenom Arianna (Arianna Becheroni), ki se bo prav tako vpisala, Jack prepriča svojega najboljšega prijatelja Vitta (Roberto Nocchi), da se pridružita njenemu razredu. Ko se enkrat šolsko leto prične, pa se mora Jack ne le soočiti z družino, ki je izdala njegovo zaupanje, temveč tudi naučiti sprejemati, da ima drugačnega brata.

Poletje 85 (Été 85, rež. François Ozon; Francija, Belgija, 2020)
Piše: Martin Justin
Ocena: +

Mladega Alexisa (Félix Lefebvre) in njegov odločen, skoraj odrezav glas, ki s pripovedovanjem povezuje segmente filma, spoznamo v nenavadnih okoliščinah. Vpleten je v kriminalno preiskavo in zelo nesrečen. Govori nam o nekem Davidu (Benjamin Voisin), ki je postal truplo, in o svoji obsedenosti s smrtjo. Opozori nas, da nam njegova zgodba morda ne bo všeč in nato začne pripovedovati.

S tem se dogajanje prestavi v naslovno poletje leta ’85 v letovišče na obali Normandije. Alexis je očitno ravno zaključil s šolski letom in ima pred sabo brezskrbne počitnice – čeprav ga oče nagovarja, da bi tako kot on postal pristaniški delavec, se literarno nadarjeni Alexis odloči za nadaljevanje šolanja. Sposodi si prijateljevo jadrnico, a ga med dremanjem ujame nevihta in zdi se, da je to konec. Na srečo pa mimo prijadra nasmejani David, brodolomcu vrže rešilno vrv, nato pa ga odpelje še domov, kjer ga z živčno klepetavo mamo (Valeria Bruni Tedeschi) okopata, preoblečeta in nahranita. Tako se začne vihravo »več kot prijateljstvo« in šest tednov čiste sreče za Alexisa.

Te nostalgične prizore (vsaj navidezne) sproščenosti barvitih 80-ih, ki imajo na trenutke podoben šarm kot visoko produkcijski oglasi tistega časa, pa pogosto prekinja mnogo bolj siva pripovedovalčeva realnost. V njej ta, na prigovarjanje socialne delavke in učitelja književnosti, zapisuje zgodbo o svojem poletju z Davidom. Vemo že, da David na koncu umre, tekom filma pa tako postopoma spoznavamo, kakšno vlogo ima pri tem Alexis in ga lahko na koncu skupaj s sodnikom opravičimo (skoraj) vsakršne krivde. Predvsem pa lahko upamo, da mu bo, kot zaključi sam, uspelo preseči breme lastne zgodovine in svobodno zaživeti.  

Undine (rež. Christian Petzold; Nemčija, Francija, 2020)
Piše: Martin Justin
Ocena: +

Film se začne z neprijetnim pogovorom med Undine (Paula Beer) in Johannesom (Jacob Matschenz). Očitno se je nekaj zalomilo in kmalu postane jasno, kaj – Johannes je Undine ravno povedal, da se videva z drugo. Ta mu odgovori, da je ne more zapustiti. Rekel ji je že, da jo ljubi; če bosta šla zdaj narazen, ga bo morala ubiti. Gledalec lahko to nenavadno repliko sicer razume kot privatno šalo dolgoletnega para, a vseeno daje slutiti, da ni tako nedolžna. Ga bo res ubila?

Poudarek, ki ga film da Undinini repliki, postane veliko bolj razumljiv, če vemo, da je »undine« tudi ime mitološkega bitja, podobnega vodni nimfi, ki nima duše, a jo lahko dobi, če se poroči z moškim. V primeru, da jo ta prevara, ga mora ubiti. Gledanje filma brez te reference lahko gledalca precej zmede, a mitološka tema kljub temu v njem nikoli ni niti nakazana.

Poleg tega so v film vpleteni številni prizori Undininih – ta dela kot voditeljica po razstavah v muzeju – predavanj o zgodovini Berlina, na primer o usodi Humboldtove palače v središču mesta. To so v zadnjih letih spremenili v muzej, hkrati pa rekonstruirali njeno baročno podobo. Undine pripomni, da arhitektura deluje bolje, ko podoba sledi vlogi in da palača s fasado iz 18. stoletja težko deluje kot muzej v 21. stoletju. Lahko to razumemo kot komentar lastnega položaja, upor proti ideji ženske, katere mesto v družbi je vedno vezano na moškega? Po premisleku se tako zdi, da se zgodovina mesta in legenda povezujeta v kompleksen pomenski sklop, a to ni zares pomembno, če navezava na mitologijo najprej ni prepoznana.

Kljub vsem potencialno izgubljenim pomenskim niansam pa filmu z odmerjeno fotografijo, prepričljivim nastopom obeh glavnih igralcev (poleg Paule Beer še Franz Rogowski) in dolgimi odlomki Bachovega koncerta uspe gledalca vsaj pritegniti, če ne celo očarati.

Kratkice – Liffe Izbrisati zgodovino, Moj brat lovi dinozavre, Poletje 85, Undine