23. november, 2019 / Film/TV / Recenzija
Študent primerjalne književnosti na filofaksu, kitarist, ljubitelj osladnih pop komadov iz sedemdesetih, Wagnerjevih glasbenih dram in nizkoproračunskih B filmov.

30. LIFFe: Svetilnik (The Lighthouse)

Urban
Leskovar

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Režija: Robert Eggers
Igralska zasedba: Robert Pattinson, Willem Dafoe
Datum izida: 19. maj 2019 (filmski festival v Cannesu), 15. november 2019 (LIFFe)
Ocena: 10/10

Vzvalovljeno morje, zlizane skale, ovite v meglo, bučanje vetra in pozabljen otoček s svetilnikom na sredi prostranega oceana. Vsi ti vtisi, ki nas pričakajo v začetnih kadrih filma, vzpostavijo atmosfero izoliranosti, nemoči in tesnobnosti, ki ji ne moremo pobegniti vse do odjavne špice. Ujeti smo v mitsko nočno moro, ki jo je umetelno orkestriral režiser Robert Eggers. Že leta 2016 je s filmskim prvencem Čarovnica (The Witch) navdušil občinstvo in kritike; tudi tokrat se je lotil izčrpnega raziskovanja, kar je gotovo njegov najmočnejši atribut: svet, ki je ustvarjen iz ur dolgega brskanja po arhivih, pa je temu primerno verodostojen. Nič ni prepuščeno naključju. Dialoge krasita mornarski sleng in arhaična angleščina, ki se skupaj s kostumi in scenografijo se stapljajo v realistično celoto, kakršno bi jo bilo moč najti samo v kakšnem muzeju, življenje pa ji vdahneta izvrstna Willem Dafoe in Robert Pattinson, za katera se zdi, da sta že celo večnost ujeta na zakletem kamnu, obdanim z oceanom. Točka preloma se zgodi, ko v dosleden prikaz vsakodnevnega življenja svetilničarjev začnejo vdirati nepojasnljive nadnaravne sile. Je to resničnost ali le privid, ki ga poraja razpadajoča psiha?

Gledalcu bi bilo odpuščeno, če bi si ob prvih sekundah projekcije mislil, da gleda grozljivko studia Universal, posneto v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Temu botrujeta predvsem črno-bela fotografija in format 1:1.19, ki je, grobo rečeno, kvadraten. Ta stilistična izbira pa ima svojevrstne posledice, saj so se ob takih omejitvah filmski ustvarjalci prisiljeni zateči k centralni kompoziciji kadrov, kar pa spominja na stil, ki ga goji Wes Anderson (Grand Budapest hotel [The Grand Budapest Hotel, 2014]), le da je tokrat kontekst bolj duhamoren. Ko sta Ephraim Winslow (Robert Pattinson) in Thomas Blake (Willem Dafoe) za dalj časa izolirana in prisiljena shajati drug z drugim, dobimo občutek, da je psihični zlom za vogalom. Njun edini stik z dejanskostjo je mogoč prek medsebojne interakcije, ampak kaj, ko se njune interpretacije tekočih dogodkov začno drastično razlikovati. Ephraim ne zaupa ne lastni ne Thomasovi presoji. Ničelna točka in oprijemališče, na katero bi lahko naslonil svoje dojemanje, izgineta. Tako postane ujetnik skrivnostnih sil, ki vladajo na otoku.

Oba lika trpita krizo identitete. Ephraim išče nov začetek, a ga krvava preteklost začenja dohitevati. V peklu na oceanu skrušen ugotovi, da nenehno ponavlja svoje pretekle grehe, s tem pa se mu beg pred samim sabo izjalovi. Situacijo poslabša skrivnostni Thomas, ki o svoji preteklosti govori ohlapno in z vedno večjimi odstopanji. Lika že apriori nista iskrena drug do drugega, kaj šele do samih sebe, kar filmu da zagon, iz katerega se razvije klimaksa. Relativizirajo se laž, resnica, realnost in blodnje, ki se v zagotenem klobčiču začnejo prekrivati med sabo. Potopimo se v brezno norosti. Junaka sta si v nekem trenutku odtujena, v naslednjem pa si objeta delita svoje intimne skrivnosti, kot dva nerazdružljiva ljubimca. V njunih dejanjih in besedah ni več nobene kontinuitete, ostajajo le hipna razpoloženja, ki se spreminjajo hitreje kot smer vetra na odprtem morju.  Tudi čas ni več linearen, ampak se spremeni v večno ponavljajoči se cikel. Sta na otoku le nekaj dni, mogoče tednov ali že od nekdaj? Srž intrige se nahaja na vrhu svetilnika, v sobi z lučjo, ki izgubljenim dušam na morju kaže pot v varen pristan. Thomas si luč hitro prisvoji in je ne želi deliti z Ephraimom, zato slednji stvari vzame v svoje roke. Odločen je, da bo tudi brez dovoljenja svojega nadrejenega ugledal sij, ki mu je bil prepovedan. Zgodba tu zaplava v simbolične vode. Thomas je pravzaprav Eprhraimov bog, njegovi volji se mora pokoriti, luč na vrhu svetilnika pa je spoznanje, ki presega dojemanje navadnih smrtnikov. Eprhaim skuša osmisliti svoje trpljenje, celo življenje je bil marljiv delavec, potrpežljivo je prenašal muke, obenem pa tiho sovražil tiste, ki so mu jih naložili. Film doseže vrelišče, ko se Ephraim v prometejskem slogu odpravi po luč, ki bi dala pomen njegovi ekstitencialni stiski. Vzpon na svetilnik tako postane edini izhod iz sveta, prežetega s sovraštvom in tiranijo, za ta podvig pa je temu primerno kaznovan. Ni mu dano spoznati višjega smisla, snop svetlobe ga preobremeni in pahne v večno kazen, kot vse smrtnike, ki sie drznejo dvigniti na raven bogov. V tem odseva tragična usoda človeka obsojenega na životarjenje brez smisla, človeka, ki ne želi sprejeti svojega mesta v svetu in trmasto sega po nedosegljivem, človeka, ki si želi avtonomnosti in svobode in se tudi v smrtnih krčih izvija iz nepopustljivega primeža neizbežne usode.

Napovednik: