29. november, 2019 / Film/TV / Recenzija
Študent primerjalne književnosti na filofaksu, kitarist, ljubitelj osladnih pop komadov iz sedemdesetih, Wagnerjevih glasbenih dram in nizkoproračunskih B filmov.

30. LIFFe: Prekla (Dylda)

Urban
Leskovar

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Režija: Kantemir Balagov
Igralska zasedba: Viktoria Mirošnicenko, Vasilisa Pereljgina, Konstantin Balakirev, Andrej Bikov, Timofey Glazkov
Datum izida: 16. maj 2019 (Filmski festival v Cannesu), 19. november 2019 (LIFFe)

Leningrad leta 1945. Nemška ofenziva je bila uspešno zatrta, veterani sovjetske Rdeče armade pa si v bolnišnici celijo rane. Tu v kader stopi negotova Iya (Viktoria Mirošnicenko); skrbi za rehabilitacijo herojev, ki so se žrtvovali za dobro svoje države. Ker je visoka, suha in bleda, se je oprime vzdevek Prekla. Obenem ta oznaka implicira tudi nerodnost, tako motorično kot čustveno, a je te konotacije moč najti le v prvotni ruski besedi »dylda«, kajti nianse se ob prevodu v slovenščino na žalost porazgubijo. Iya pa ni edina, ki je milo rečeno nerodna: z istim izrazom lahko opišemo vse Ruse, ki so se po dolgih letih vrnili s fronte in ki po koščkih želijo sestaviti svoja življenja v poskusu, da bi spet zaživeli tako kot pred vojno. Ko se evforija ob zmagoslavju poleže, pred nami ostanejo čustveno strti in travmatizirani vojni veterani, ki se v civilnem življenju ne znajdejo več. Med njimi je tudi Masha (Vasilisa Pereljgina), ki se vrne iz fronte k svojemu triletnemu Pashki (Timofey Glazkov), za katerega je skrbela Iya. Masha je v vojni izgubila svojo mladost, zato se počuti neizpolnjeno in skuša na silo kompenzirati zamujeni čas brezskrbnosti. Z Iyo imata v času miru prvič priložnost, da se obnašata kot ženski; smejita se in pomerjata živobarvne obleke, plešeta in se zapletata v intimne drame. Skušata se vključiti nazaj v družbo, a se njuni poskusi izjalovijo. Tudi Pashka se sooča z odtujenostjo; rojen med vojno vse do miru ni imel stika z dejanskostjo. Veterani v bolnišnici ga želijo prepričati, naj oponaša psa, a Pashka molči. Kako naj bi vedel, kako se oglaša pes, če so jih zaradi lakote med obleganjem Leningrada vse pojedli?

Film krasijo bližnji plani, ki nas klavstrofobično postavijo v stik s poškodovano psiho likov. Mladi režiser Kantemir Balagov s tem dopušča, da sta princip in specifika prizora tista, ki določata njegovo formo. Ta utesnjenost je uravnotežena z uporabo kričečih rdečih in zelenih barv, v katere se odevajo protagonisti v poskusu oživljanja svoje sle po življenju. Presenetljivo je, da v nobenem kadru nismo izpostavljeni komunističnim simbolom, s tem pa se film izogne ideološki komponenti. Prekla je ruski film, ki na vojno ne gleda populistično, kar je zaradi krhanja odnosov med Rusijo in Evropo vse bolj pogosto, ampak brez ene same bitke prikaže njene posledice. Jedro filma predstavlja odnos med Masho in Iyo, ki sta nerazdružljivi. Za Iyo je Masha edini trden medčloveški stik, ki ga v luči preživetih grozot lahko vzpostavi, in obratno. Vojne je torej navidezno konec, toda v spominih ljudi ostaja še kako živa; namesto proslavljanja se junaki filma raje vržejo pod tramvaj ali zdravnike moledujejo za evtanazijo. Gre za neizprosen prikaz posledic vojne, ki gledalca ne pusti ravnodušnega.


Ocena: 9/10