20. november, 2019 / Film/TV / Recenzija

30. LIFFe: Parazit (Gisaengchung)

Aljaž
Vogrin

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Režija: Bong Joon Ho
Igralska zasedba: Song Kang-ho, Lee Sun-kyun, Jo Yeo-jeong, Choi Woo-sik
Datum izida: 21. maj 2019 (Filmski festival v Cannesu) 14. november 2019 (LIFFe)

Pričujoči film prežema žalosten, a realen nauk, da so finance tisto, kar je v življenju zares pomembno. »Denar je kot likalnik. Polika gube,« pripomni Chung-sook (Hye-jin Jang). Z materjo se strinja vsa njena družina.

Pri Parazitu Bonga Joon Hoja se vsiljuje vprašanje, zakaj vse bolj uveljavljen korejski režiser v naslovu ni uporabil množine: gospodinjstva Parkovih namreč ne izkorišča zgolj mladi Kim Ki-woo (Choi Woo-sik), temveč tudi vsi njegovi bližnji sorodniki. Gre za revno, trenutno brezposelno družino, ki ima za povrh težave z iskanjem služb. Ko Kim prične z inštrukcijami angleščine, ki jih nudi Da-hye (Jung Ji-so), hčeri Parkovih, službe v njihovi hiši korak za korakom najdejo tudi ostali člani družine. Kam bo pripeljalo sleparjenje, ki ga revni posamezniki izvajajo nad premožnimi?


Fama, ki obdaja Parazit, meji na mit; na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu je soglasno prejel zlato palmo, na spletnih platformah, namenjenih filmski kritiki, pa je bil deležen domala univerzalnega odobravanja. Njegova osrednja odlika je kljub tehnični dovršenosti ter prepričljivi igri izpiljen scenarij. Vsak lik je jasno definiran in nenavadno človeški, s prednostmi in slabostmi. Dobrega in zla ni, je le tisto, kar je človek v določenem trenutku zmožen in pripravljen storiti. Karakterizacija obeh družin je vse prej kot črno-bela in pogosto se je težko odločiti, na čigavi strani smo. Celo tragična dvojica likov, ki ju scenarij v drugi polovici mojstrsko vpelje, še zdaleč ni neoporečna. Šele takrat, na točki, ko je goljufiva družina že pošteno vpeta v življenja ljudi, ki se jim na tihem gnusijo, se film zares začne, vrhunec pa doseže na praznovanju, ki nepričakovano dobi krvavo razsežnost.

Razvoj zgodbe je domiseln: pogosto bi jo sicer stežka označili za nepredvidljivo, toda prijemi, s katerimi na nenavaden način razplete znane situacije, kljub temu presenetijo. Zaradi kulturne specifičnosti, o kateri priča tudi nenavaden humor, ki ga v evropskih in ameriških filmih ni najti, se zgodba marsikomu ne bo zdela verjetna. Po drugi strani ne smemo pozabiti, da Parazit navsezadnje ne obravnava južnokorejskih navad, temveč človeško naravo.

Kljub neznanski hvali film nekateri »zgolj« cenijo, namesto da bi v njem uživali do te mere, kot to po vsem videzu počne večina ostalih. Za to, da jih je Parazit pustil nekoliko hladnejše, kot bi si želeli, bržda ni kriva njegova kvaliteta oziroma pomanjkanje slednje, temveč neznansko navdušenje, ki ga obdaja. Izven ogromne množice njegovih privržencev so se našli tudi tisti, ki se jim je Bong Joon Ho zdel prepričljivejši v Gostitelju (Gwoemul, 2006) ter Snowpiercerju (2013).

Ocena: 7/10