24. november, 2019 / Film/TV / Recenzija

30. LIFFe: Obtožujem! (J’accuse!)

Aljaž
Vogrin

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Režija: Roman Polanski
Igralska zasedba: Jean Dujardin, Louis Garrel, Emmanuelle Seigner, Gregory Gadebois
Datum izida: 30. avgust 2019 (beneški filmski festival), 16. november 2019 (LIFFe)

»Če me sprašujete, ali so mi judje pri srcu, je iskren odgovor »ne.« Če pa namigujete, da zaradi judovstva ne bi priznaval vaših poklicnih dosežkov, se motite.« Bolj spodbudnih besed glede svoje veroizpovedi eden izmed dvojice moralnih zmagovalcev filma Obtožujem! ni deležen, čeprav govori z drugim.

Znamenita afera Dreyfus se imenuje po francoskem stotniku Alfredu Dreyfusu, ki je bil leta 1894 po krivem obtožen veleizdaje; ker naj bi Nemcem posredoval vojaške skrivnosti, je bil dosmrtno izgnan na Hudičev otok. O tej razsodbi ni dvomil nihče, dokler je ni dve leti kasneje kritično ovrednotil Georges Picquart: pričelo se je njegovo večletno prizadevanje za resnico, za osvoboditev nedolžnega.

Na aferi temelji več književnih del, tako strokovnih kot fiktivnih. Pričujoči film je za osnovo vzel roman Roberta Harrisa, An Officer and a Spy (2013): ta britanski avtor, znan po zgodovinskih romanih, je tretjič združil moči z znamenitim poljskim režiserjem Romanom Polanskim. Rezultat je zgledna zgodovinska ter sodniška drama, ki uspešno kombinira adute obeh posameznikov. Velja omeniti, da je Polanski (tudi sam jud) nanjo čakal približno 7 let: ker gre za dramatizacijo dogodka, ki skoraj gotovo korenini v antisemitizmu, ni težko uganiti, zakaj je premogel toliko potrpljenja.

Naslov se nanaša na pismo, ki ga je Émile Zola (v filmu ga igra André Marcon) objavil v pariškem časopisu L’Aurore: to je le eden izmed neštetih elementov, ki pričajo o zgodovinski avtentičnosti prikazanih dogodkov. Tudi čas in prostor sta poustvarjena prepričljivo: številne podrobnosti nas za 2 uri in 12 minut ponesejo v konec 19. stoletja. Dreyfusa upodobi Louis Garrel, Picquarta pa Jean Dujardin; njuna igra je odlična, tudi preostanek številčne zasedbe se odreže vzorno. Dvourna dolžina se sicer občuti, a še zdaleč ni pretirana. Pravzaprav zadnja faza dolgotrajne polemike sploh ni dramatizirana in je objasnjena v zaključnem tekstu: to prej kot na lenobo Polanskega in Harrisa kaže na izjemno obsežnost znamenite afere.

Film, ki po zapomnljivem uvodnem prizoru nekaj časa išče začetni zagon, se v nadaljevanju, ko se povsem osredotoči na konflikt med trmastim podpolkovnikom in njegovimi nadrejenimi ter podrejenimi, za majhne napake več kot odkupi. Picquart je v svojem sizifovskem spopadu deležen še večjega prezira kot Dreyfus: njegov boj je boj posameznika proti sistemu. Pot do zmage je izčrpavajoča, a nazadnje vredna truda – ta preprost, a učinkovit ter močan nauk je podan brez kakršnekoli sentimentalnosti.

Polanski je višek nedvomno dosegel že zdavnaj, toda pri 86 letih deluje še kako vitalno – o številnih znamenitih režiserjih podobnih let tega ne moremo trditi.