25. november, 2019 / Film/TV / Recenzija

30. LIFFe: Monos

Tomaž
Rode

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Režija: Alejandro Landes 
Igralska zasedba: Moises Arias, Julianne Nicholson, Sofia Buenaventura
Datum izida: 27. januar 2019 (Sundance), 16. november 2019 (LIFFe)

Če postavljamo preveč vprašanj, nam film Monos ponuja malo pojasnil. V uvodu spoznamo skupino mladih gverilcev, ki izvaja vojaške vaje pod vodstvom odposlanca štaba Organizacije, Kurirja. Pred odhodom jih opomni na njihovo osrednjo nalogo: bdenje nad vojno ujetnico Doktorico. O ciljih skrivnostne Organizacije ne izvemo ničesar, kakor tudi ne o napadalcih, ki razkrijejo lokacijo njihove postojanke in jih prisilijo v umik z gorate pokrajine v džunglo. O Doktorici izvemo zelo malo – bolj ali manj samo to, da govori angleško, v čemer se razlikuje od špansko govorečih najstnikov. Še najbolj pomenljiva so generična imena Monosov (Volk, Lady, Rambo, Bum Bum), saj nam ponujajo omejen vpogled v hierarhije, ki so se znotraj skupine oblikovale pred začetkom zgodbe. A to še zdaleč ne pomeni, da lahko filmu karkoli očitamo. Nasprotno, režiser Alejandro Landes nam mojstrsko razkrije samo to, kar moramo vedeti.

Geografske, zgodovinske in politične reference so v filmu strogo omejene. Edini namig na širšo okolico najdemo pri dvojici prizorov, v katerih Doktorica naglas bere časopis za posnetka, s katerima Organizacija dokazuje njeno preživetje. Monosi se za vsebino prebranega (za upor žensk na Japonskem in za deforestacijo) ne zmenijo. Zamotijo se s tem, da se smejijo naglasu ujetnice pri branju v tujem jeziku. Odsotnost obravnave periferij odpira prostor, da zgodba razvije močno notranjo logiko; vsak od preobratov filma ima trdno osnovo v dogajanju, zato se zdijo v retrospektivi neizogibni. Režiserjeva skopost igra pri tem ključno vlogo, saj gledalcu omogoči, da se zares potopi v film in ne išče razlag onkraj platna. Namesto da bi premišljevali o idejah, ki so v ozadju določenega prizora, nam vso pozornost jemlje prizor sam.

Kljub temu je mogoče iz konfliktov, ki jih spremljamo, razbrati nekatere vzorce, ki združujejo usode precej raznovrstnih oseb v filmu. Mladostniki se trudijo vzdržati spopade, obenem pa nadzorovati svoje odraščanje. Posamezniki se želijo podrediti idealom skupine in hkrati poskrbeti za svoje preživetje. Monosi se znajdejo v središču dogajanja, sredi krutega boja, čeprav bi si od njega želeli pobegniti. To daje filmu pridih mitološkosti. Zdi se, da je dogajanje resnično na način, ki ni deskriptiven, ampak predvsem alegoričen. Pri tem je posebej pohvalno, da se film ne poslužuje jasno razvidnih simbolov, da bi prišel do tega učinka.

Film je tehnično brezhiben. Zvočna kulisa bi lahko v kakšnem drugem celovečercu skorajda prevzela glavno vlogo z občutljivim nizanjem naravnih zvokov, ki pogosto prerasejo v mogočne in visokonapetostne glasbene vložke. Podobno velja za vizualno plat filma, polno presunljivih podob tropske pokrajine. Reke in gozdovi vseeno ne zasenčijo glavnih likov, katerih občutja poudarjajo številni potreti. Ta dva senzorična vidika nam skupaj z dogajalnim ritmom ustvarjata izredno čustveno, čeprav strašljivo atmosfero, ki jo odlično izkoristi igralska zasedba. Moises Arias je odličen v vlogi oblastnega Velikonogega, Karen Quintero blesti kot Lady, nekakšna alfa samica v skupini, ki pogosto deluje z dinamiko, podobno tropu. Doktorico upodablja Julianne Nicholson, v lik Ramba, ki se ob koncu s svojim begom še najbolj približa protagonistu zgodbe, pa stopi Sofia Buenaventura. Vsak od likov zaživi in nam s tem osvetljuje njihov boj z različnega zornega kota.

Morda je največji dosežek filma, da se vsi posamezni elementi spojijo v enovito celoto. Glasba in slika dajeta podlago za izvrstne predstave nastopajočih in zgodba podpira razvoj svojih likov od nedolžnih začetkov do brutalnega konca. Monos je zgodba o upornikih brez cilja, o odraščanju in o svobodi, a hkrati močno presega posamezne koncepte, ki jih lahko iz nje izluščimo. Je preprosto mojstrovina.

Ocena 10/10