30. LIFFe: Drugi sklop kratkic (Angel maščevanja, Ema, Vsak dan je dober dan, Dnevi, ki prihajajo, Resnica, Pasolini)

Aljaž
Vogrin

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Angel maščevanja (Angel of Vengeance/Ms. 45, rež. Abel Ferrara; ZDA, 1981)

Piše: Aljaž Vogrin

Ocena: o

Zgodnji Ferrara je primerljiv z zgodnjim DePalmo: kičast slog, pretirano dogajanje in simplistična, zgolj grobo orisana zgodba. Njegov drugi film, kultni Angel maščevanja, spada pod rape & revenge žanr: v nasprotju s, denimo, Pljunem na vaš grob (I Spit on Your Grave, 1978) ne stavi na surovost ter šokantnost, temveč na stilističnost , ki jo doseže predvsem z estetizacijo nasilja.

Nema Thana (Zoë Tamerlis) je posiljena dvakrat v istem večeru. Postopoma se ji zgodi za tovrstne filme tako značilna preobrazba: iz boječe mladenke, neprepričane vase, se prelevi v femme fatale, ki noči preživlja z ubijanjem potencialnih posiljevalcev.

Angel maščevanja z 80 minutami komajda doseže status celovečerca, a je to zaradi njegove ponavljajoče se strukture kvečjemu prednost. Drugim vejam srhljivke in grozljivke pogosto očitajo nepošteno in enodimenzionalno karakterizacijo žensk, v Angelu maščevanja pa ta usoda (še bolj kot pri drugih predstavnikih te zelo specifične podzvrsti) doleti moške: tako rekoč vsak, ki spregovori, je hodeča karikatura, ki misli samo na spolnost. Protiargument, da je povsem enostranska, naivna karakterizacija namerna, vzdrži le deloma: v tako izumetničenem svetu kakršnakoli feministična poanta, ki jo film skuša tako krčevito podati, po hitrem postopku zvodeni.

Angel maščevanja je eden tistih eksploatatorjev, ki se jim je s tehnično dovršenostjo, dobro igro in družbenim komentarjem[  (ali vsaj poskusi slednjega) uspelo vzdigniti krepko nad pričakovan nivo, pa vendar je to klasiko neodvisnega filma potrebno kritično analizirati.

Ema (rež. Pablo Larraín; Čile, 2019)

Piše: Miha Veingerl

Ocena: 0

Pablo Larraín si je rahlo poenostavil delo. Režiser, ki so ga odmevne, izjemne produkcije No (2012), El Club (Klub, 2015) in Neruda (2016) ponesle v Hollywood, kjer mu je Aronofsky zaupal taktirko Jackie (2016), se z Emo vrača v rodni Čile. Tretji projekt, pri katerem je moči združil z Gaelom Garcío Bernalom, je film, ki ne ve točno, v katero smer hoče. Istočasno je družinska drama, dokument odklonskega vedenja, portret kreativnega procesa in razvlečen oglas za specifični žanr. Ema (Mariana di Girolamo) in Gaston (Bernal) sta odtujen zakonski par, ki še vedno sodeluje v skupnem plesnem ansamblu. Njun spor se osredotoča na dečka, ki sta ga posvojila, vendar sta ga bila naknadno očitno primorana zaradi njegovega deviantnega vedenja vrniti v sirotišnico. Deček, ki ga tako rekoč do konca filma ne vidimo, je motor celotnega dogajanja. Krivda za minule dogodke se v nedogled vali z osebe na osebo, protagonista, predvsem Ema, pa bežita od odgovornosti v igre, ki služijo hedonizmu, a hkrati počasi odprejo pot do cilja. Ema je portret disfunkcionalnosti in preračunljivosti, ki se ne zmeni za žrtve. Trpki ultimativni performans, ki bo, če že ne z zgodbo in njeno izpeljavo, morda koga prepričal s pogostimi sekvencami reggaetona in sodobnega izraznega plesa ali z zgledno barvno paleto.

Vsak dan je dober dan (Nichinichi Kore Kojitsu, rež. Tatsushi Ohmori; Japonska, 2018)

Piše: Martin Justin

Ocena: +

Film Vsak dan je dober dan je zanimiv predvsem zaradi dovršenega prikaza tradicionalnega japonskega čajnega obredja z vsemi njegovimi (pogosto rahlo komičnimi) formalizmi. A ta dokumentarna dimenzija ne zamejuje njegove vrednosti, spretno se prepleta s pripovedjo o življenju Noriko (Haru Kuroki). Ta je pri dvajsetih skupaj s sestrično Michiko (Mikako Tabe) na pobudo staršev začela obiskovati tečaj čajnega obredja pri mojstrici Takedi (Kirin Kiki) ter nato pri njej ostala več kot dvajset let. Medtem je preživljala preizkušnje, podane v minimalističnih pripovedovalkinih poročilih: od težavnega iskanja službe in varanja dolgotrajnega partnerja do zgodnje očetove smrti. Pri vsem skupaj so ji pomagali prav nauki o pozornosti in neobremenjenem sprejemanju sedanjosti, v katerih korenini veščina streženja čaja in sodobnega gledalca neizogibno spomnijo na čuječnost (le da je praktični kontekst prvih mnogo bolj estetsko zadovoljujoč).

Z minevanjem letnih časov, deževnih in sušnih sezon in let v Norikinem življenju se s pomočjo čaja razvija njena osebnost, hkrati pa se junakinji ob življenjskih spremembah razkrivajo večplastni pomeni čajnega obredja, vključno s skrivnostim stenskim napisom »Vsak dan je dober dan«. Kljub temu odmerjenem ritmu in lepoti prikazanega pa kinodvorane nisem zapustil povsem neobremenjen. Vzrok za to je povezan predvsem s političnimi posledicami prepričanja, da je vsak dan pač dober in zato ni razloga, da bi ga poskušali narediti boljšega. Na kar je v filmu sicer namignjeno: najprej z utišanjem Norikine radovednosti o vzrokih za tako strog formalizem, malo kasneje z omembo Michikine dogovorjene poroke, zaradi katere se bo morala odpovedati svoji karieri, a zgolj kot nevprašljivo dejstvo, ki ga vsi sprejemajo.

Dnevi, ki prihajajo (Els dies que vindran, rež. Carlos Marqués-Marcet; Španija, 2019)

Piše: Tomaž Rode

Ocena: o

Dnevi, ki prihajajo je izrazito neposreden film, ki ga vodi preprosta misel: spremljamo mlad katalonski par v času nosečnosti, vse od pozitivnega testa do porodniške sobe.

Zgodbi bi lahko očitali neambicioznost, če ne bi ravno zaradi svoje preprostosti delovala tako iskreno. Zdi se, da režiser Carlos Marqués-Marcet namenoma posveča manj pozornosti ekstremnosti situacije, v kateri se znajdeta Vir in Lluis. Njunega negotovega finančnega stanja in nepričakovanosti zanositve film namreč ne tematizira; obravnava ju samo v posledicah, ki se kažejo v njunem odnosu. To je dvorezen meč: po eni strani bosta gledalcu, ki se z njima ne identificira, osrednja lika veliko manj zanimiva. Po drugi strani s to potezo Dnevi, ki prihajajo pridobi na realizmu, saj protagonista okoliščine svojih življenj doživljata kot danost in se predvsem pripravljata na starševstvo. Popolno osredotočenost na odnos omogoča edinstvena energija Marie Rodriguez Soto in Davida Verdaguerma, ki ujameta subtilno ravnotežje med tragiko in humorjem, med nervozo in pričakovanjem. Njuna verodostojna upodobitev mladih bodočih staršev tako popolnoma napolnjuje film, da se pojavi vprašanje, če ne bi jasnejši dogajalni tempo prizorom odvzemal ogromnega naboja, ki ga posreduje že samo njuna nepremična prisotnost v kadru.

Rezultat je tako neironično pristen, da bo za nekatere gledalce prikaz večjih in manjših sporov v mladem razmerju preveč sentimentalen. Za tistega, ki se bo poistovetil z Vir in Luisom, pa Dnevi, ki prihajajo ponuja neponovljivo gledalsko izkušnjo.

Resnica (La vérité, rež. Hirokazu Koreeda; Francija, Japonska, 2019)

Piše: Niki Hüll

Ocena: +

Japonski režiser Hirokazu Kore-eda nam v svojem nejaponskem prvencu ponuja zgodbo egocentrične filmske dive v zrelih letih, ki jo upodablja Catherine Deneuve. Kore-eda se podobno kot pri predhodnih projektih drži družinske tematike. Gledalec lahko spočetka upravičeno pričakuje, da bodo metafikcijske vzporednice igralske zasedbe in filmskih likov najzanimivejši del pripovedi o odtujenosti matere in hčere, pa temu ni tako.

Newyorška scenaristka Lumir (Juliette Binoche) z družino prispe v Francijo, da bi izkazala podporo materi Fabienne (Catherine Deneuve) ob izidu njene avtobiografije, naslovljene Resnica, v kateri avtorica zelo neobremenjeno laže. Izkaže se, da bo hčerina prisotnost na snemanju Fabienninega najnovejšega filma sprožila več samorefleksije kot pričakovano izkrivljanje resnice vase zatopljene igralke.

Kljub postopnemu nizanju motivov, kot so samomor, alkoholizem, sebičnost, odsotna vzgoja in zanikanje, film ohranja lahkotno noto in humorni podton. Velika epifanija in popolni obrat, ki ju čakamo v zgodbah o obremenjenih odnosih, se odvijeta mimogrede in povsem nevsiljivo. Fabiennina teza, da se na spomine ne gre zanašati, pa se postopoma izkaže za resnično.

Pasolini (rež. Abel Ferrara;  Francija, Italija, ZDA, 2014)

Piše: Aljaž Vogrin

Ocena: o

»Škandalizirati je pravica, biti škandaliziran je užitek,« se glasi eden izmed stavkov, ki jih izreče izvrstni Willem Dafoe v šestem projektu, pri katerem je združil moči z Abelom Ferraro. Videti je, da se je slednji po teh besedah vsaj deloma zgledoval – njegov biografski film o italijanskem režiserju, pisatelju in pesniku Pieru Paolu Pasoliniju kombinira uglajenost ter leporečje z nazornimi prizori spolnosti in nasilja: na ta način skuša vsaj približno poustvariti nekakšno dvojnost, ki je prežemala tako profesionalno kot zasebno življenje tega znamenitega avtorja.

Pasolini obsega zadnji dan v ustvarjalčevem življenju: 2. novembra 1975 naj bi bil intervjuvan, se pripravljal na premiero svojega izredno spornega filma Salo ali 120 dni Sodome (Salo o le 120 giornate di Sodoma, 1975), ter načrtoval snemanje novega, vendar so ti dogodki zgolj navrženi, ne pa tudi obravnavani. Filmu v pičlih 87 minutah nikakor ne uspe zajeti vse intrige, ki je obdajala protagonistovo življenje, vendar se zdi, da tega niti ne poskuša: veliko raje zahaja v podrobnosti Pasolinijevega kreativnega procesa. O poetičnosti in vizualni izjemnosti kopice prizorov se bo bržda strinjala večina, o legitimnosti omenjenega pristopa pa ne.