25. november, 2019 / Film/TV / Recenzija

30. LIFFe: Dnevnik Diane Budisavljević

Lara
Mihovilović

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Režija: Dana Budisavljević
Igralska zasedba: Alma Prica, Igor Samobor, Ermin Bravo, Živko Zelenbrz, Nada Vlaisavljević, Zorka Janjanin, Milorad Jandrić
Datum izida: 18. julij 2019 (Hrvaška), 14. november 2019 (LIFFe)

Filmski prvenec mlade hrvaške režiserke Dane Budisavljević je igrano dokumentarni film (nastajal je deset let na podlagi arhivskih dokumentov iz zgodovinskih raziskav), ki odkriva zamolčano, mračno hrvaško zgodovino o koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno, kamor so ustaši, nacistični kolaboracionisti, deportirali pravoslavne otroke in ženske.  Junakinja filma je Diana Budisavljević (Alma Prica), Avstrijka, katoličanka, predstavnica meščanstva, poročena z uglednim zdravnikom pravoslavne veroizpovedi Julijem (Igor Samobor). Ko izve za deportacijo pravoslavnih otrok in žena v koncentracijska taborišča, začne s sprva ilegalno, nato legalno humanitarno akcijo pomoči in reševanja otrok. Z dobro organizacijo in peščico sodelavcev ji uspe med drugo svetovno vojno rešiti okrog deset tisoč otrok, ki jih namesti po različnih družinah in domovih. Celotno delovno akcijo vpisuje v svoj dnevnik, ki je bil osnova za nastanek filma. Tik pred koncem vojne oblasti Diani vzamejo vso dokumentacijo, zato številni otroci nikoli niso prišli do podatkov o svojih starših. Črno-bel film je mozaik igranih in dokumentarnih prizorov. Posebno mesto v filmu imajo preživele priče – štirje nekdanji otroci, dva gospoda in dve gospe, ki jih je Diana rešila. »Vse, kar mi je ostalo iz otroštva, je identifikacijska številka. Ne vem ne kdaj, ne kje sem rojen, ne kdo so moji starši,« pravi eden od njih. Simbolika s številko poda dober prikaz dejstva, da se je te otroke obravnavalo zgolj kot številke v arhivu, nikogar niso zanimale njihove korenine, želje, sanje.

Dogodki so prikazani kronološko, od leta 1941, ko Diana začne pisati dnevnik, do leta 1945, ko zapiše zadnje dogodke. Igrane segmente prekinjajo dokumentarni posnetki, ki sicer nakazujejo zgodovinsko dogajanje, problem ustaštva in politike Neodvisne države Hrvaške (NDH), vendar pa manjka morda kak zgodovinski podatek, ki bi razložil zgodovinsko ozadje filma. Priče, dokumentarni posnetki in igrani prizori se menjajo in dopolnjujejo med seboj ter tvorijo skladno, kompaktno, koherentno celoto.

Tehnika črno-belega filma spominja na Spielbergov Schindlerjev seznam (Schindler’s List, 1993) in prinaša občutek časovne (zgodovinske) avtentičnosti in ambienta dogodkov.

Film se osredotoča na lik Diane Budisavljević in brez pretiranega pompa ter napihovanja izpostavlja njeno plemenito, humanitarno gesto pomoči najšibkejšim. Slednja je do konca vztrajala pri pomoči in si nesebično prizadevala za dobro. Ni poskrbela le za rešitev otrok, ampak je biološkim staršem odgovarjala na njihova vprašanja, številnim pa sporočila tudi žalostno novico o smrti njihovih otrok. Prizori so predstavljeni in medias res, liki, ki jih spoznamo, so že zgrajeni in prikazujejo zgolj eno epizodo iz njihovega življenja. Kar pri vlogi Diane pogrešamo, so čustva – le-ta nam daje občutek izredno jeklene, osredotočene ženske, ki se v teh težkih časih ne zlomi, njena obrazna mimika se skozi kadre ne spreminja. Na splošno bi lahko rekli, da gre, glede na bolečo tematiko, za izrazito hladen film (hladni in premalo nasilni prizori ustaškega vdora v Dianino stanovanje, preiskava, odvzem dokumentacije, reakcija moža Julija na ustaška opozorila itd.). Kot da je režiserka namenoma hotela zgolj dokumentarično prikazati dogodke takšne, kot so v resnici bili, pri tem pa se spretno izogniti številnim sodbam, ideologiji, postavljanju na eno in drugo stran ipd. Najbolj čustvene so priče – pri slednjih gledalec začuti boleče spomine na otroštvo, trenutek katarze in obsodbo grozovitih dogodkov. Na igro čustev vplivajo tudi redki prizori trpljenja otrok v taboriščih.