27. november, 2019 / Film/TV

30. LIFFe: 4. sklop kratkic: Fokus – kubanski film šestdesetih (Smrt birokrata, Zadnja večerja, Jaz sem Kuba)

Ana
Jarc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

LIFFe je za letošnji tradicionalni sklop Fokus določil kubanski film, natančneje dela režiserjev, aktivnih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Na festivalu si je bilo mogoče ogledati umetnine, ki na specifičen in inovativen način tematizirajo čas kolonializma, revolucije in socializma. Glavna predstavnika zlate dobe kubanskega filma, ki sta hkrati tudi soustanovitelja Kubanskega inštituta za filmsko umetnost in industrijo (ICAIC, ustanovljen leta 1959), sta Santiago Álvarez in Tomás Gutiérrez Alea. Slednjemu je bilo na letošnji retrospektivi odmerjenega največ prostora – uživali smo lahko v filmih Smrt birokrata (1966), Spomini na nerazvitost (1968), Zadnja večerja (1976), Do neke točke (1983) ter Jagode in čokolada (1993, skupaj s Juanom Carlosom Tabiom). Izrazito protiimperialističen nazor Álvareza je prišel do izraza v dveh izborih njegovih kratkometražnic. Sledili so še filmi Jaz sem Kuba (1964, Mihail Kalatozov), Lucia (1968, Humberto Solás), Prvi napad z mačeto (1969, Manuel Octavio Gómez) in novejši Življenje je žvižganje (1998, Fernando Pérez). Tri izmed omenjenih filmskih poslastic sta si ogledala in o njih poročala tudi Koridorjeva pisca.

Smrt birokrata (La muerte de un burócrata, rež. Tomás Gutiérrez Alea; Kuba, 1966)

Piše: Ana Jarc

Ocena: +

Kubanski film je nerazdružljivo povezan s političnim dogajanjem, do česar včasih čutimo odpor, a spojitev umetnosti in politike je v omenjeni kulturi tako organska in prepričljivo tematizirana, da je vsakršen predsodek neutemeljen. Satiričen in s tem angažiran je tudi film Smrt birokrata.

Umrl je izumitelj stroja, ki po tekočem traku izdeluje kipe narodnega heroja in pesnika Joséja Martíja (satira je očitna že od samega začetka). Zaradi svoje zveste službe domovini funkcionar predlaga, da ga pokopljejo skupaj z njegovo delavsko izkaznico, a ogromna čast se izkaže za ogromno breme – vdova (Silvia Planas) ne more prejeti pokojnine po možu, če ne predloži dokaza o njegovi službi. Do izkaznice se njenemu nečaku (Salvador Wood) naposled celo posreči dokopati, a kaj, ko pogrebna služba potrebuje potrdilo, podpisano in ožigosano, spregledano in izgubljeno, najdeno in preteklo, da je to storil po uradni poti. Začne se duhovit, težaven in na propad obsojen boj s kolesjem birokracije, v katerem se izgublja pokojnikov nečak, ki na vsak način poskuša pomagati svoji teti.

Birokratski absurdi, v katerih se osrednji lik vsakič znova znajde, so tipično kafkovski, a hkrati gre za poklon mojstrom nemega filma – opazne so vzporednice s Chaplinom, prav tako se v uvodni špici zahvali kopici ljudi, med drugim Luisu Buñuelu, Akiri Kurosawi in celo Marilyn Monroe.

Zadnja večerja (La ultima cena, rež. Tomás Gutiérrez Alea; Kuba, 1976)

Piše: Ana Jarc

Ocena: +

Dogajanje Zadnje večerje je postavljeno na havansko plantažo ob koncu 18. stoletja, ko je španski kolonializem sužnje prigaral do vrelišča – gre za čas haitijske revolucije, ki se je po trinajstih letih (1791–1804) končala sužnjem v prid. Zgodba spremlja grofa (Nelson Villagra), lastnika omenjene plantaže, ki ga muči duševni nemir; duhovnik mu svetuje, naj si vest očisti s pomočjo vere in grof se odloči, da bo svojo dobroto najbolje pokazal z večerjo, prirejeno v čast dvanajstim izbrancem – sužnjem. Takoj nam postane jasno, da plemič tega ne počne iz nesebičnosti, ampak zgolj iz nečimrnosti. Poistoveti se z Jezusom in na večerjo ukaže pripeljati dvanajst naključnih sužnjev, da bi z njimi uprizoril nekakšno zadnjo večerjo, v kateri prevzame vlogo superiornega božjega odposlanca. Temnopoltim sužnjem pridiga o večvrednosti bele rase, o trpljenju, na katerega jih je Bog z namenom naredil odpornejše in o krščanstvu nasploh. Gostom se njegove besede zdijo smešne – krvavi, objokani in okovani naj odprtih rok sprejmejo trpljenje? V pijani evforiji nato grof sklene nekaj obljub, ki jih že naslednjega jutra obžaluje – starejšemu sužnju je obljubil svobodo in vsem drugim dela prost dan. Pokesa se, in ko se izkaže, da je bila obljuba prazna, prevaranim sužnjem prekipi. Tematiko, ki nikakor ni lahkotna, Alea popestri z duhovitimi vložki, ki smešijo in problematizirajo kolonializem, na nobeni točki pa ne zdrsne v patetiko socialnega realizma.

Jaz sem Kuba (Soy Cuba, rež. Mihail Kalatozov; Kuba/Sovjetska zveza, 1964)

Piše: Miha Veingerl

Ocena: +

Če povprečnega poznavalca filmske zgodovine povprašate po sovjetskih režiserjih, vam bo najbrž navrgel običajne osumljence: Ejzenštajna, Vertova, Tarkovskega, morda še Parajanova. Zdi se, kot da je Mihail Kalatozov iz diskurza kar nekako izginil. Pravzaprav edini sovjetski dobitnik zlate palme s festivala v Cannesu (Letijo žerjavi, Letjat žuravli, 1957) je zatem pustil pečat tudi v mednarodnih produkcijah. Kalatozova je odlikoval izjemen vizualni slog, ki ga je razvil s pomočjo svojega rednega direktorja fotografije, Sergeja Urusevskega. Kamera je zelo subjektivna in lebdeča, sekvence pa so pogosto posnete nepretrgano in zajemajo tudi nenavadne perspektive. To velja tudi za film Jaz sem Kuba (Soy Cuba, 1964), režiserjev poklon kubanski revoluciji. Prikaz kolektivne usode na podlagi izkušenj posameznikov je zanj bila že preizkušena metoda, a temu filmu je dobesedno nadel lirično strukturo. Koreografsko, vizualno in tudi glasbeno dovršeni, s filmskim jezikom eksperimentirajoči in tematsko zaokroženi vpogledi v odnos med družbenimi razredi so namreč razbiti s povzetkom sporočil teh segmentov, s čimer Kuba država postane Kuba pripovedovalka. Nediegetsko komentira dogajanje in poskuša tako obiskovalce države kot gledalce filma prepričati, da bi morali preveriti, kaj se skriva pod površjem. Kdor vidi eksotiko, užitke in gospodarski potencial Karibov, bi namreč moral prepoznati tudi revščino, žrtve in ponos tamkajšnjega prebivalstva. A sočasno tudi posredno opozori, da bi pripadniki tega ponosnega naroda morali bolj kritično prevzemati vzorce svojih gospodarjev. Jaz sem Kuba je sedma umetnost v preobleki besne poezije, iščoč pravo pot zase, za Kubo in za socializem.