30. LIFFe: 1. sklop kratkic (Tommaso, Angelo, O neskončnosti, Konje krast)

Ana
Jarc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Tommaso (rež. Abel Ferrara; Italija, Grčija, ZDA, VB, 2019)
Piše: Miha Veingerl
Ocena: 0

Haneke je nekoč dejal, da je vesel svojega poklica, ker mu omogoča terapijo brez obiska terapevta. S podobnim vtisom lahko gledalci zapustijo projekcijo Tommasa Abela Ferrare. Rdečo nit sedmega skupnega projekta Ferrare in igralca Willema Dafoeja lepo povzame protagonistova ugotovitev, da se ljudje ne spuščamo v razmerja, temveč jemljemo talce, ker je en pol zmeraj dominanten, drugi pa se podredi. Dafoe igra naslovnega ameriškega umetnika, ki skupaj z mlajšo ženo in skupno hčerko živi in dela v Rimu. Razpet med prevpraševanje in podajanje lastne ustvarjalnosti, zakonsko krizo, starševske obveznosti in dokončno premagovanje alkoholizma je Tommaso lik, ki se želi razdati, celo žrtvovati za druge, da bi našel svoj notranji mir. To po posameznih prebojih paranoje in soočenjih z demoni tudi dejansko in precej slikovito doseže. Dejstvo, da režiser pri tem citira Scorseseja, je samo ena od cvetk, povezanih s tem filmom. Druga bi seveda bila, da je Ferrara sam ozdravljen zasvojenec in da protagonistovo ženo in hčerko igrata Ferrarovi žena (Cristina Chiriac) in hčerka (Anna Ferrara). O točkah, kjer se fikcija konča in avtobiografija začne, si bo moral vsak sam ustvariti svoje mnenje. Če vprašate režiserja, je Tommaso predvsem predolg. In navkljub ponovno dobri predstavi Dafoeja ga bo zaradi zgolj peščice prebliskov kot takšnega najbrž ocenil marsikateri gledalec. Pričujoč film je namreč v svojem bistvu povprečen prispevek za kategorijo osebnih režiserskih eksorcizmov, morda še najbolj zanimiv oboževalcem portretov ranjenih umetnikov in vpogledov v njihov kreativni proces.

Angelo (Angelo, rež. Marcus Schleinzer, Avstrija, 2018)
Piše: Ana Jarc
Ocena: +

Angelo je zgodovinska drama, polna ironije in tragike. Film je posnet po resničnih dogodkih – v 18. stoletju so na avstrijski dvor sprejeli temnopoltega dečka z izgovorom, da ga nameravajo kultivirati, medtem ko je bil njihov resnični namen otroka spremeniti v nekakšnega govorečega hišnega ljubljenčka. Podobna usoda čaka tudi Angela na platnu, mogoče pa bi bilo bolje reči Angela št. 2, kajti prvi Angelo podleže mrzlici in ”ljubeča” mačeha (Alba Rohrwacher) ga skoraj takoj zamenja za novega in mu nadene isto ime. Dvor je z njim zadovoljen do trenutka, ko Angelo prične uresničevati svoje lastne želje in upe, ko noče več biti dvorni norček.

Vsak kader zase je pomenljiv in nabit z ironijo, ki je trpka – slutimo lahko, da Angela (ki ga v rani mladosti upodobi Kenny Nzogang, v odrasli dobi Makita Samba in v starosti Jean-Baptiste Tiémeélé) čaka veliko trpljenja in malo tolažbe. Konec je podoben tistemu iz Ženske opice (La donna scimmia, 1964); Angelo konča v stavbi, ki najbolje simbolizira meščanstvo in ljudi, ki so ga iztrgali iz konteksta in ga postavili na piedestal kot norčka – v muzeju.

O neskončnosti (Om det oändliga, rež. Roy Andersson, Švedska, 2019)
Piše: Ana Jarc
Ocena: +

Švedski režiser Roy Andersson na mojstrski način plete rdečo nit tam, kjer je na prvi pogled ne more biti. Kaj neki imajo skupnega duhovnik, ki je izgubil vero, Hitler tik pred porazom in piarovka brez sramu? Odgovor je: nič. Vsaj nič očitnega. Film je popolna sinteza absurda, ironije in naravnost izvrstne fotografije. Razdeljen je na prizore, ki so vsak zase navidezna celota – kamera je nepremična, vsak prizor posebej pa je pravo umetniško delo, ki bi ga vsekakor lahko občudovali tudi v galeriji. Popolnoma vsakdanje situacije režiser razbije na koščke in jih porazdeli v nekaj (paradoksalno) veliko bolj smiselnega – gledalec se tako opazuje v ogledalu potujitve in videnemu se lahko samo nasmiha. Smeh tako postane pozdravljanje naše osvoboditve od smisla, kar je vsaj intuitivno jasno vsakemu ljubitelju absurda. Smisel je dolgočasen, zagaten in omejujoč – vse to, kar Roy Andersson nikakor ni.

Konje krast (Ut og stjaele hester, rež. Hans Petter Moland, Norveška, 2019)
Piše: Gal Jerman
Ocena: +

Filmska adaptacija romana Konje krast (Per Petterson, 2013) je poetični prikaz lepote osamljenosti in posameznikovega bega pred dogodki, ki so ga zaznamovali v odraščanju. Melanholična drama z umirjenim slogom, ki črpa iz čudovite kinematografije podeželja in izvrstnih igralskih predstav, ponudi malo dialoga, ampak zgodbo o ljubezni, izgubi, krivdi in zapuščini raje pripoveduje s pomočjo odmaknjenih pogledov, nežnih dotikov in obrazne mimike. Še več pove s tistim, kar ni izrečeno. Večpomenski naslov tako ne izda zlahka svojega sporočila, enako skrivnostni in kot knjiga zaprti pa so tudi težavni značaji sredi vasice na vzhodu Norveške. Pol stoletja po odhodu Nemcev in nedolgo po ženini smrti se sedeminšestdesetletni Trond Sander (Stellan Skarsgård), čigar največji strah je, da ne bi bil glavni junak zgodbe lastnega življenja, ob redkih pogovorih z novim sosedom, starim znancem iz mladosti, začne spominjati poletja, ki ga je preživel z očetom na Švedskem. Srečanje začne v njem zbujati spomine iz otroštva, ki ga navdajo z občutki sreče, a mu obenem v misli prikličejo prizore, ki so obema spremenili življenje. V želji, da bi se umaknil od civilizacije in preostala leta preživel v samoti, Trond spozna, da vendarle ni sam, občutkom, ki so ga prizadeli, pa ni moč ubežati, le izbere lahko, kdaj ga bo bolelo, kot mu je govoril njegov oče.