1. 4. 2021 / Film/TV / Recenzija

23. FDF: 2. sklop kratkic (Par rund s Shanom MacGowanom, Vrnitev domov: Marina Abramović in njeni otroci, Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, Nasmeh Helen Keller, MLK / FBI)

Par rund s Shanom MacGowanom (Crock of Gold: A Few Rounds with Shane MacGowan, rež. Julien Temple; ZDA, VB, 2020)
Piše: Zala Julija Kavčič
Ocena: +

Usoda večine legend punk scene poznih sedemdesetih je šla v eno od dveh smeri: na odvajanje od substanc ali v prezgodnjo smrt. Shane MacGowan, frontman legendarne folk punk skupine The Pogues, je svojo pot ubral počez – alkohol in LSD sta naredila svoje, MacGowan nekoliko skrivljen sedi v vozičku, hrešči, namesto da bi se smejal, in govori precej nerazumljivo. V resnici govori dokaj malo, a zato je vsak stavek, ki ga izreče, skoraj preroški citat, ki bi ga lahko nalepili na plakat.

Režiser Julien Temple, sicer izkušen dokumentarist punk scene (naj omenim dokumentarce o Sex Pistolsih, The Clash in Joeju Strummerju), se je tega dobro zavedal – posnel je film, ki je popolnoma podrejen MacGowanu in njegovi pripovedi. Tako večina pričevanj prihaja od pevca samega: Temple se ne obremenjuje z resničnostjo povedanega, ampak zgodbo prepusti MacGowanu, s čimer mu uspe naslikati kar najpristnejšo sliko pevčeve osebnosti in preteklosti – pristno Irsko, profano, pijano, nekoliko naduto, a vendar polno samozavedanja. In kakor MacGowan tudi film ničesar ne olepšuje; ko se ukvarja s pevčevo odvisnostjo, je precej temačen in se nam ne trudi vsiliti optimističnega konca.

Sicer kronološko zastavljen dokumentarec ima dokaj ohlapno strukturo, kar je glede na subjekt ustrezno, a le za las upraviči bogato odmerjeno dolžino (nekaj čez dve uri). Kolaž včasih bolj, drugič manj posrečenih animacij, arhivskih posnetkov, odlomkov iz filmov, televizijskih prispevkov in igranih sekvenc predela vse od irske zgodovine do slabih tripov – montaža je dinamična in precej nasičena, a jo uravnotežijo sproščeni posnetki pogovorov ob kozarcih poljubnih alkoholnih pijač. Par rund s Shanom MacGowanom tako ostane zvest naslovu. »Boljši smo, ko smo trezni,« pravi Shane, »a to ni tako zabavno. Zato se ga napijemo!«.

Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba (Every Good Story Is a Love Story); Matjaž Ivanišin in Rajko Grlić; Slovenija, Hrvaška, 2017)
Piše: Tjaša Breznik
Ocena: +

Dokumentarni film o nastajanju dramske predstave Boris, Milena, Radko je primer združitve filmske in gledališke umetnosti. Pravzaprav je nekakšna sinteza filma, gledališča in osebnega življenja, saj je sama predstava navdahnjena z resničnimi dogodki, ki so se v preteklosti odvili med trojico sodelujočih gledališčnikov. Zanimiva je ravno ta trodimenzionalnost – zavedanje, da gre za dokumentarec, ki je sam po sebi portret gledališkega dela, in nadaljnja ugotovitev, da je uprizoritev sama prav tako (sicer predelan) portret resnične zgodbe. Omenjene stopnje zagotovo pridajo pomembno globino k tej vizualni stvaritvi.

Najhuje je, če ti nekdo ukrade ljubezen, sploh če je ta oseba tvoj dolgoletni prijatelj in sodelavec. Pa se ljubezen res da ukrasti? Srečna ženska moškega že ne bo tako zlahka zapustila. Pa še to: kaj, če si ženska ne želi zapustiti nikogar? Približno tako se glasijo glavne teme predstave. Film pa odstira še zaodrsko izkušnjo: težo preteklih zdrah, ki so zaznamovale njegove akterje, skuša prenesti pred publiko. Hkrati pa kaže na določeno lepoto odnosov, ki se kljub preglavicam niso skrhali, temveč so dovolj trdni, da lahko z distance pogledajo na preteklost in iz nje ustvarijo smiselno (in celo humorno) igro. Morda se z leti res da doseči zavidanja vredno zrelost?

Ključni ustvarjalci predstave, režiser Dušan Jovanović ter igralci Milena Zupančič, Radko Polič in Boris Cavazza, na ogled postavijo ljubezenski trikotnik, ki se je pred več desetletji spletel med Dušanom, Mileno in Radkom. Kaj je v tem tako privlačnega? Je to dejstvo, da ‘špegamo’ v zakulisje zasebnega življenja slovenskih igralskih ikon? Morda predrzna iskrenost, s katero so zmožni govoriti o tem? Vsekakor je tematika turbulentna. Film nam ponudi možnost, da smo prisotni od začetnih vaj pa do same premiere. Na ta način nam daje uvid v kreacijo predstave, kreacijo likov, ki obenem so in niso oni sami. Občutek imamo, da smo stopili v njihovo stanovanje, dnevni prostor, kot da prisostvujemo intimnim trenutkom življenja, ki vsakega od njih dokončno spremenijo. Mogoče pa je čisto preprosto: radi odkrito pogledujemo življenja drugih, osebne zgodbe pa ostajajo garantirano poslušljiva in gledljiva umetniško-pripovedna snov.

Vrnitev domov: Marina Abramović in njeni otroci (Povratak kući: Marina Abramović i njena deca; Boris Miljković; Srbija, 2020)
Piše: Tjaša Breznik
Ocena: +

Marinin hipnotičen glas nas vodi skozi njeno življenje, njena premikanja, selitve in ljubezni. Zapuščanje mnogih domov brez iskanja ‘pravega’, kajti dom bo vedno Titova Jugoslavija, temen prostor, iz katerega je vzniknila Marina Abramović. Ta temen prostor temnih družinskih odnosov je od Marine zahteval, da ga za vedno zapusti. Ob tem nastopi krepka žalost odhajanja zaradi katere lahko umetnik ustvarja. Umetnik izrabi svoje lastno življenje, umetnost se napaja pri svojih (in svojstvenih) ranah, umetnikove rane so umetnikova misel (pri Marini Abramović je to dostikrat dobesedno), najvišji izraz ustvarjalnosti. Samopreseganje je beseda, ki je zaznamovala življenje te čuteče ženske. Kaj še lahko ponudiš? Kaj več se še da uprizoriti z lastnim telesom?

Dokumentarni film daje občutek, da je delo Marine Abramović. Misel na režiserja se ne pojavi, saj deluje neslišno, kot zaupanja vredni ‘nekdo’, čigar obraza na srečo ne bomo uzrli. Film tako učinkuje kot ujeta izpoved slavne umetnice, ki se navsezadnje znajde v Srbiji. Vsebino bi lahko povzeli tudi s kratkim rekom »kri ni voda«.

Marina je svoje življenje izpela skozi umetnost. Ob tem ji je uspelo ustvariti skupnost – iz sebe je napravila ljudi, performerje, ki niso njeni dvojniki, temveč njeni pravi otroci. To so posamezniki, ki bodo znali v prvi fazi igrati in v drugi fazi predrugačiti (dopolniti, nadgraditi) njene vizije. Cilj je venomer tudi šokirati, vključiti publiko, jo povleči k sebi in prepričati, da ostane. Njeni otroci – otroci, ki jih nikakor ni hotela imeti? Njeni otroci – njena dela? Njeni otroci, ki jih v filmu lahko iščemo, nas začnejo mučiti v nas samih. Kdo so moji otroci? Kaj je moja izpoved?

Prodornost, ki jo doseže filmska uprizoritev, je izjemna. Začne se, prepoji se s čustvi in jih ohranja – pozornost tako ne pojenja niti za minuto. Ko se film strne v konec, je težko reči, koliko časa je preteklo. Na trenutke je umetničina pripoved na strani mističnosti, vsak pripetljaj je lahko povod za globlje razumevanje življenja. Nenadoma postane jasno – naša življenja so umetniško delo, razlika je le v tem, da ga nekateri razodenejo, drugi pač ne.

Nasmeh Helen Keller (Her Socialist Smile, rež. John Gianvito; ZDA, 2020)
Piše: Martin Justin
Ocena: o

Helen Keller je danes znana predvsem kot gluhoslepa oseba, ki ji je uspel skoraj nepredstavljiv podvig: s pomočjo učiteljice in vseživljenjske prijateljice Anne Sullivan se je naučila govoriti, brati in pisati ter imela dinamično javno in intelektualno življenje. Borila se je za izboljšanje položaja gluhih in slepih, za žensko volilno pravico in delavske pravice, proti rasizmu in vključitvi Amerike v prvo svetovno vojno, predvsem pa je vse te boje, kot nazorno pokaže film, povezovala z radikalno socialistično politiko.

Film natančno sledi letom njenega javnega udejstvovanja, ki ga postavlja v zgodovinskopolitični kontekst, njegov osrednji del pa predstavljajo dolgi odlomki govorov in tekstov, s katerimi izriše njen intelektualni portret. Ta je res izrazito socialističen: v svojem prvem govoru pred širšo javnostjo, kasneje naslovljenem »The Heart and the Hand or True Socialism«, je Helen Keller svojo slepoto na primer primerjala z družbeno slepoto za trpljenje delavskega razreda, kot rešitev pa predlagala korenito redistribucijo bogastva in delavsko lastništvo nad sredstvi produkcije.

Poleg upodobitve intelektualnega portreta izjemne ženske pa film učinkuje tudi kot rehabilitacija socializma; ob gledanju namreč postane jasno, da drugih prizadevanj Helen Keller ne moremo razumeti neodvisno od njenega zavzemanja za pravičnejšo ekonomsko in družbeno ureditev. To se mi zdi pomembna poanta, a je film, ki jo izpostavi, na žalost precej dolgočasen. Odlomki govorov so predstavljeni kot bel tekst na črni podlagi; sicer jih povezuje pripovedovalkin glas, a tega običajno spremljajo z vsebino popolnoma nepovezani posnetki narave. Pozornost gledalke je tako povsem odvisna od njenega zanimanja za vsebino, to pa za film, četudi je dokumentaren, ni preveč dobro.

MLK/FBI (rež. Sam Pollard; ZDA, 2020)
Piše: Martin Justin
Ocena: +

Kako obravnavati dokumente, ki imajo zgodovinski pomen, saj pričajo o eni najpomembnejših figur ameriškega političnega življenja v 20. stoletju, a so hkrati produkt očitnega nasilja države nad posameznikom? Kako razumeti zapiske o prisluškovanju Martinu Luthru Kingu, ki naj bi razkrivali podrobnosti iz njegovega intimnega življenja, če je jasno, da so nastali z namenom diskreditacije njegovega političnega boja? Ti vprašanji si na začetku dokumentarca MLK/FBI postavi zgodovinarka Beverly Gage, v filmu pa se izriše prepričljiv odgovor nanju: s predstavitvijo konteksta.

Ta je precej kompleksen in večplasten, a ga film s sopostavitvijo dokumentarnih posnetkov in komentarjev impresivnega nabora intervjuvancev elegantno razplete. Tako na primer pokaže, zakaj je FBI sploh postal pozoren na Kinga: bolj kot njegovo zavzemanje za desegregacijo juga so jih skrbele njegove povezave s komunistično partijo. Te so bile samo posredne (eden od Kingovih bližnjih kolegov je domnevno gojil komunistična prepričanja), poleg tega pa je bila komunistična partija takrat legalna politična stranka, a jo je FBI vseeno videl kot »protiameriško« in od tu naprej je šlo le še navzdol.

V filmu se FBI tako pokaže predvsem kot vladna agencija za zatiranje javnega upora in James Comey, njen bivši direktor, dvakrat poudari, da ima šestdeseta za njeno »najtemačnejše obdobje«. Verjetno je Martin Luther King res varal ženo, a se film vpraša pomembnejše vprašanje: kaj, če to vemo samo zaradi paranoje direktorja FBI-ja in njegovih rasističnih in seksističnih predstav o »ameriškem načinu življenja«? In ali je to res pomembno v kontekstu Kingovega boja za državljanske pravice?

FDF #2