23. 6. 2020 / Film/TV / Reportaža
Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in članke, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a v resnici ne misli nič slabega.

22. Festival dokumentarnega filma (reportaža)

Cankarjev dom se mi je vedno zdel precej zapuščen, zdaj pa je bil popolnoma prazen. Vstopil sem skozi vhod galerije – »pri varnostniku«, kot mi je povedal natakar Egoista, ki je kadil za mizo, postavljeno pred glavni vhod – si nadel masko in zakorakal čez prazno sprejemno dvorano. Nato sem se spustil v prvo preddverje, v katerem je samevala razstava »novega vala avtorjev vidnih sporočil« Vdove in pankrt, odhitel mimo nje in vse do konca preddverja in se skupaj s peščico drugih obiskovalcev nerodno postavil pred vrata Kosovelove dvorane. Bil je torek na začetku junija, ura je bila nekaj pred peto popoldne in skoraj tri mesece po predvidenem datumu se je pričel festival dokumentarnega filma. Zgoditi bi se moral že med 11. in 18. marcem, moje priprave nanj pa so se začele na začetku marca, v času, ko je bilo življenje sicer še »normalno«, a je zdaj jasno, da bi lahko že vedel, da se ne splača več hoditi na novinarsko konferenco za dogodek, ki vključuje periodično zbiranje gruče ljudi v relativno majhnem zaprtem prostoru. Teden dni zatem, 8. marca, so festival tudi zares prestavili, a vztrajali pri projekcijah retrospektive Vzhodnonemški dokumentarec, ki naj bi v Kinoteki potekala ob predvidenih datumih. 11. marca pa je vlada sprejela Odredbo o prepovedi zbiranja na dogodkih v zaprtih javnih prostorih, tako da je morala biti na koncu prestavljena tudi retrospektiva, a se takrat iskreno nisem več ukvarjal z usodo in potekom FDF-ja.

Da se junija festival končno zares dogaja, sem izvedel v zadnjem trenutku in povsem slučajno. Akreditacije, ki so jih podelili marca, so seveda propadle in brez pravega upanja sem jim pisal, če je vseeno mogoče dobiti kakšne novinarske vstopnice. Po nekem naključju sem res dobil tri in to za filme, ki sem jih že marca označil kot vredne ogleda. Tako sem si tisti petek pred Kosovelovo razkužil roke in maskirani hostesi pomolil vstopnico za film Delo v tujini. Usedel sem se na eno od označenih mest – dejstvo, da bom imel v kinu ob sebi verjetno še nekaj časa zagotovo prost sedež, me je hkrati razveselilo in navdalo z žalostjo – si snel masko in se ob zatemnitvi dvorane spomnil na dejstvo, da kljub novoodkritemu užitku ob sinhronem gledanju Netflixa (Netflix Party) še vedno obožujem kino.

Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenije in Simon Popek, programski direktor festivala

Delo v tujini (Overseas, 2019), film francosko-korejske režiserke Yoon Sung-a razkriva fenomen filipinskih imigrantskih delavcev (Overseas Filipino Workers ali preprosto OFWs) in individualne zgodbe, ki se skrivajo za njim. Osredotoči se na ženske, ki gredo v tujino – predvsem v bogate naftne države na Arabskem polotoku ter v Singapur in Hong Kong – delat kot služkinje ali varuške. Brez naracije ali drugih režiserskih posegov prikazuje njihovo življenje v učnem centru, kjer naj bi jih pripravili na delo, ki jih čaka, predvsem pa na ponižujoče situacije s pogosto nemogočimi delodajalci oziroma »gospemi« in »gospodi«. Gledalec tako spremlja učne ure strežbe, kopanja dojenčkov, pospravljanja postelje, zaigrane prizore poniževalnih muh delodajalcev, ki naj bi učenke utrdili in jim pomagali, da v resničnih situacijah ne zajočejo in s tem »pokažejo šibkosti«. Center pripravlja tudi predavanja o zaščiti pred spolnim napadom »gospoda«, nekakšne tečaje psihološke odpornosti, na katerih jih učijo, kako prepoznati znake depresije in kako najti motivacijo. Pa skupinske terapije, kjer lahko delavke delijo zgodbe ponižanja in zlorabe, ki so jih doživele, ter celo predavanja o njihovih pravicah, ki so zapisane v pogodbi. Na njih predavateljice kot mantro ponavljajo, da lahko ob primeru kršitev pogodbe delavke vedno kontaktirajo agencijo, ki jih je zaposlila, in v skrajni sili urad za migracije.

Ti prizori iz učilnic tekom filma zbujajo upanje, da imajo delavke vsaj minimalno pravno zaščito in je težava zgolj v njihovem pomanjkanju vedenja o lastnih pravicah ali pa nekakšna privzgojena ponižnost, zaradi katere si ne upajo nasprotovati nadrejenim. A se ta iluzija proti koncu filma razblini: pogodbe, ki jih delavke podpišejo, končajo zaprte v velikih plastičnih vrečah, odvrženih na nek hodnik urada za delo v tujini, o agencijah in uradih pa po koncu pouka nikoli več ne slišimo – ženske, ki odidejo v tujino, pripovedujejo samo še o popolni podrejenosti in nemoči. Ob dejstvu, da so delavke prepuščene same sebi, svoji psihološki odpornosti in fizični pripravljenosti, je diskurz filipinskega predsednika Rodriga Duterteja o herojstvu delavcev v tujini perverzno natančen. Herojstvo je namreč možno samo v pogojih, v katerih normalno delo ni mogoče, v katerih delo zahteva popolno žrtvovanje posameznika. Povedano drugače, je olepšava za – v tem primeru celo sistematično – izkoriščanje delavk in delavcev, ki v državo pošiljajo tuje valute (leta 2005 naj bi nakazila delavcev v tujini predstavljala skoraj 10 % filipinskega BDP-ja), pri čemer brez kakršnegakoli pravnega varstva delajo v suženjskih pogojih in se pri tem lahko oprejo le na kratkotrajni trening psihološke odpornosti.

Delo v tujini (Overseas)

Poleg Dela v tujini sem dobil karte še za filma Odvetnica (Advocate, 2019) in Ustvarjalka vladarjev (The Kingmaker, 2019). Res sem si želel pogledati še Teorijo o kretenih (Assholes: A Theory, 2019), po napovedniku sodeč zabavno parodijo kanadskega režiserja Johna Walkerja, ki se skoraj resno sprašuje, zakaj nas tako privlačijo kreteni in kaj se zgodi, ko ti stopijo na oblast. In Za Samo (For Sama, 2019), video dnevnik Waad Al-Kateab, sirijske novinarke, aktivistke in režiserke, ki je dokumentirala petletno dogajanje v Alepu, ki ga pretresa vojna že od leta 2012; film je posvetila svoji med vojno rojeni hčerki, da si bo z njim lahko pomagala razumeti svoje otroštvo in svet, v katerem bo odraščala. A na koncu si nisem uspel ogledati niti vseh filmov, za katere sem imel karte: če je marec, ko bi festival moral potekati, mesec zatišja po končanem izpitnem obdobju, ko se nov semester šele začenja, pa je bil vsaj zame letos začetek junija čas največje časovne stiske ob prvih izpitih, torej ne ravno idealen čas za obiskovanje filmskih festivalov. Tako sem poleg Dela v tujini uspel pogledati samo še Odvetnico.

Film režiserjev Rachel Leah Jones in Philippeja Bellaicheja o življenju in delu odvetnice Lee Tsemel, v Izraelu razvpite in vsaj v delu javnosti zaničevane zaradi branjenja palestinskih upornikov (ali teroristov, kot jim pravijo Izraelci). Dokumentarec se osredotoča na njen zagovor trinajstletnega palestinskega dečka, ki je skupaj z malo starejšim prijateljem domnevno hotel z nožem na ulici raniti čim več izraelskih Judov. Tudi meni samemu, na diskurz ameriške in kasneje tudi evropske »vojne proti terorju« navajenemu zahodnjaku, se je primer sprva zdel jasen: fanta sta na ulici hotela zabadati ljudi, kar je seveda treba najstrožje obsoditi. A film, ki večino časa stopa za petami odvetnice, stalno hiteče od pisarne na sodišče, v zapor in spet nazaj, hkrati pa predstavi kroniko njenih prejšnjih sodnih bitk, ki je tudi kronika boja za palestinsko neodvisnost, ta sklep dodobra omaje. Izpostavi namreč dvojne standarde izraelskih sodišč, ki izraelske napadalce Palestincev sistematično obsojajo na nižje kazni kot palestinske »teroriste«; pokaže na kršitev pravic obtoženega fanta, ki so ga kljub temu, da je bil ranjen in bi zaradi njegove starosti za to potrebovali dovoljenje njegovih staršev, odpeljali na zaslišanje, kjer je bil izpostavljen tudi psihološkemu mučenju. Jasno se pokaže tudi očitna pristranskost sodišča, ki kljub fantovemu pričevanju, da nikoli ni imel namena nikogar ubiti, razsodi, da je šlo za poskus naklepnega umora. Tako tekom filma Lea Tsemel ponovno z grenkobo ugotovi, da za Palestince na izraelskem sodišču ni pravice.

Odvetnica (Advocate)

A zakaj potem vztraja? Zakaj že od zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja brez večjega uspeha brani Palestince, prenaša vse žalitve in grožnje javnosti, o katerih v filmu spregovorita tudi njena hčerka in sin? Zaradi izjemne etične drže, ki jo v filmu tudi obrazloži in izhaja iz njenega aktivnega odnosa do izraelske zasedbe Palestine. Pravi namreč, da so se Palestinci upravičeni boriti proti okupaciji, pri čemer Izraelci, kot izvajalci večjega nasilja, niso upravičeni soditi, katera sredstva upora so upravičena in katera ne. Na ta način prizna legitimnost palestinskega boja proti okupaciji in v svoji pravni praksi zahteva njegovo legalno prepoznanje.

Ko sem se po drugem in zadnjem filmu letošnjega FDF-ja okoli enajstih zvečer vračal iz Cankarjevega doma, v katerem so bila zares osvetljena samo še stranišča, sem seveda obžaloval, da je festival tako neopazno prišel in odšel. Brez gostov in spremljevalnega programa, brez zabave ob podelitvi nagrade (ki jo je letos, mimogrede, dobil film Kolektiv (Colectiv, 2019) romunskega režiserja Alexandra Nanauja), brez časa, da bi si ogledal več kot dva filma. Hkrati pa sem bil nad njima precej navdušen in sta morda zaradi trenutka v času, v katerem sta bila predvajana, postala še dodatno pomenljiva. Meter in pol oddaljen od ostalih gledalcev sem s sveže razkuženimi rokami lahko ponovno užival težko pričakovane privilegije stare-nove »normalnosti« in gledal, kako takšna normalnost za nekatere nikoli ni in verjetno še dolgo ne bo obstajala. In čeprav gotovo ne morem narediti ničesar konstruktivnega za pravice Palestincev ali filipinskih imigrantskih delavcev, je bila poanta jasna: nova normalnost niti ni vredna obujanja, če ne bo poskušala biti boljša kot stara in reševati sistemskega izkoriščanja ljudi in narave, ne samo na Filipinih in v Izraelu, ampak povsod, po vsem svetu.