12. Noč grozljivk

Aljaž
Vogrin

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Svetilnik (The Lighthouse, rež. Robert Eggers, ZDA, 2019)

Piše: Ana Jarc

Ocena: +

Noč grozljivk je letos otvoril psihološki triler, ki je svetovno javnost že pridobil na svojo stran s svojo črno-belo estetiko in izvrstno režijo. Pripoved se dogaja na odročnem otoku s svetilnikom, oddaljenim od obale in civilizacije – na njem je prostor samo za svetilničarja in njegovega pomočnika, ki sta za štiri tedne popolnoma izolirana od ostalega sveta. V vlogi svetilničarja Thomasa Wakea, starejšega bivšega mornarja, se izkaže Willem Dafoe, njegovega suženjskega pomočnika Ephraima Winslowa pa je prepričljivo upodobil Robert Pattinson. Po začetnih trenjih se moška spoprijateljita, a ladja, ki naj bi ju po štirih tednih odpeljala na celino, se zaradi neurja ne prikaže. Tedaj se za oba začne pekel.

Film obravnava tematiko osamitve in norosti, ki je njena posledica. Režiser Robert Eggers mojstrsko vpeljuje fantastične motive, kot so morska deklica (Valeriia Karaman), galeb, ki v sebi nosi dušo mornarja in druga bitja, z namenom tematizacije te norosti. Priča smo zelo človeškim čustvom, od pristnega prijateljstva do neobvladljivega ljubosumja, ki protagonista pripeljejo na rob razuma.

Napovednik:

Koča (The Lodge, rež. Veronika Franz in Severin Fiala, ZDA, 2019)

Piše: Ana Jarc

Ocena: o

Noč se je nadaljevala s filmom, tematsko podobnim prejšnjemu; tokrat ostanejo v osami otroka in njuna bodoča mačeha (kar je že samo po sebi precej zgovorno). Otroka se očetovega novega dekleta ne veselita – zaradi lepe Grace (Riley Keough) je oče namreč zapustil njuno mamo (Alicia Silverstone), kar jo je pahnilo v samomor. Grace je tako v očeh sina Aidana (Jaeden Martell) in hčerke Mie (Lia McHugh) razdiralka družine in morilka. Oče (Richard Armitage), ki je Grace spoznal preko svojega pisanja o kultih in se je z njo ukvarjal zaradi njene temačne preteklosti, se odloči, da morata otroka njegovo izbranko bolje spoznati – in kje bi bilo bolje to izpeljati kot v koči sredi ničesar? Nič kaj rožnata situacija se nato sprevrže v pravo nočno moro, ko mora oče zaradi službenih dolžnosti začasno oditi; besna otroka in s temačno preteklostjo zaznamovana Grace pa ostanejo v zasneženi koči, popolnoma odrezani od sveta.

Film ima zanimiv zaplet, a predvidljive sanjske prizore in nepresenetljiv konec, ki gledalca ne spodbuja k refleksiji – gre za dovolj dobro zgodbo z ustrezno izpeljanimi režijskimi postopki, a kaj več od tega si ne obetajte.

Napovednik:

Solsticij (Midsommar, rež. Ari Aster, ZDA, 2019)

Piše: Aljaž Vogrin

Ocena: +

Solsticij Arija Asterja se z izvrstnim Svetilnikom (The Lighthouse, 2019) poteguje za naslov prvaka letošnje Noči grozljivk. Perspektivni avtor je lani navdušil z odličnim Podedovanim zlom (Hereditary): pri svojem prvencu se je zgledoval po klasičnih nadnaravnih psiholoških srhljivkah, denimo po Rosemaryjinem otroku (Rosemary’s Baby, 1968) ter Carrie (1976). Tokrat je ubral nekoliko bolj prizemljen pristop: navdih je našel predvsem v  skrivnostnem Možu iz protja (The Wicker Man, 1973).

Skupina mladih prijateljev se odpravi na Švedsko; Josh (William Jackson Harper) skuša o tamkajšnji komuni in njenih verskih običajih spisati doktorat, Dani (Florence Pugh) preboleva nedavno tragedijo, za ostale pa je potovanje predvsem oddih, krepko prežet s halucinogenimi drogami. Tamkajšnje prakse se druščini sprva zdijo zgolj nenavadne, postopoma pa se izkaže, da so zabredli v težave.

Zametki slasherja so v tem vizualno izjemnem filmu sicer opazni, a jih Aster spretno preobleče in oplemeniti – tempo je večino časa umirjen, skorajda hipnotičen, kar ob presenetljivi količini humorja in premišljeni odločitvi, da je (pogosto absurdno) dogajanje tako rekoč vselej obsijano z dnevno svetlobo, kontrast med radostnim praznovanjem in grozotami, ki tiho prežijo na ameriške obiskovalce, naredi toliko bolj učinkovit.

Ljudskost in poganstvo Solsticija sta zaradi pomanjkanja tovrstnih motivov v sodobnih grozljivkah dobrodošla: morda bo film sprožil val imitatorjev in samo upamo lahko, da bodo kvalitetni.

Napovednik:

Čarovnica: Prevrat (Manyeo, rež. Park Hoon-jung, Južna Koreja, 2018)

Piše: Ana Jarc

Ocena: o

Za sproščeno vzdušje po vrsti psiholoških trilerjev je poskrbel korejski akcijski spektakel Čarovnica. Dekle po imenu Ja-yoon (Da-mi Kim) v svoji rani mladosti pobegne pred zlobneži, ki jo nazivajo z vzdevkom ‘čarovnica’ in na njej opravljajo eksperimente; zateče se na kmetijo, kjer jo par brez otrok vzame za svojo in tam nemoteno preživlja svojo mladost – misli na preteklost je ne pestijo zaradi izgube spomina. Ja-yoon je izjemna v več pogledih: je inteligentna, nadarjena, lepa in ko se zaradi prijateljice Do Myung-hee (Go Min-si) prijavi na iskanje talentov, tam nehote razkrije nekatere svoje nenavadne sposobnosti. Ne zaveda se, da jo zaradi medijske pozornosti prepoznajo tudi pozabljeni sovražniki; igre se začnejo in kmalu ugotovi, da je veliko več kot navadno dekle s podeželja. Film razočara, vsaj kar se glede grozljivosti tiče – gre namreč za popolnoma običajno akcijado s prežvečeno in prebavljeno fabulo o posamezniku z izjemnimi sposobnostmi, ki ga preganja skrivna družba z zlobnimi načrti nadvlade. (Dobro zmaga, seveda). Kot akcijski film pa je izdelek zadovoljiv zaradi visokoproračunskih posebnih efektov in nekoliko drugačnega sloga, kot smo ga pri predstavnikih tega žanra vajeni.

Napovednik:

Pirsing (Piercing, rež. Nicolas Pesce, ZDA, 2018)

Piše: Aljaž Vogrin

Ocena: +

Najbolj vztrajni (in tisti, ki so bili zaradi nakupa celotnega paketa ali preprosto zaradi novinarskih dolžnosti kljub utrujenosti primorani nekoliko stisniti zobe) so ostali na petem in zadnjem filmu: čeprav je bila njegova vsebina izredno kontroverzna,[ se je izkazal za enega duhovitejših. Poročen moški in novopečeni oče Reed (Christopher Abbott) nenadoma dobi močan impulz, da bi ubil prostitutko, a ko se po obsežnih pripravah v najeti hotelski sobi pred njim prikaže Jackie (Mia Wasikowska), dobi veliko več, kot je pričakoval. Izkaže se namreč, da so njena nagnjenja podobna njegovim in po svoje še bolj skrajna.

Dolg finale pričujočega filma, posnetega po romanu Ryuja Murakamija, spominja na mnogo resnejšo in zrelejšo Avdicijo (Odishon, 1999) Takashija Miikeja, prav tako posneto po Murakamijevem romanu, le da se tokrat sadizmu pridruži tudi mazohizem, pri igri mačke z mišjo, v katero se vse skupaj postopoma prelevi, pa se vlogi od časa do časa zamenjata. Nekaj na prikazanem nasilju daje jasno vedeti, da ga ne gre jemati povsem dobesedno: gledalec ob tej »bitki med spoloma« ne občuti ogorčenja, temveč nejevero pomešano s smehom. Tiste, ki so pripravljeni sprejeti nenavaden zaplet in pretiran ton Pirsinga, čaka zanimiva izkušnja.

Napovednik: