• Datum objave: nedelja, 28. maj 2017
  • 10 najboljših animiranih filmov za odrasle, 1. del

    Tako kot starši berejo pravljice otrokom, jim puščajo risanke, ki naj bi enako kot pravljice uvajale otroke v neresničen in poenostavljen svet, v katerem so razmerja med junaki jasna in nedolžna. Toda že dolgo vemo, da nič ni enostavno. Konec koncev je nekaj vsekakor resničnega in pronicljivega v tem, da sta Tom in Jerry pravzaprav najboljša prijatelja, kljub temu da jima je narava razdelila vlogi sovražnikov. Ni naključje, da je glasbena podlaga te risanke kompleksna, igriva in moderna.

     

     

    S kritičnim pristopom do risank se je pospešilo zanimanje za animirane filme, ki obravnavajo bolj zahtevne, »odrasle« teme. Japonska si je na podlagi tega izmislila cel žanr risank animejev, ki prepletajo otročjo očaranost in igranje z zrelimi vprašanji o svetu. Mojster tega žanra je Hayao Miyazaki. Njegove filme spremlja publika vseh starosti, ker lebdijo nekje med pravljicami in gosto filmsko prozo. Miyazaki je izkoristil ambivalenten odnos množične publike do risank in je na tem temeljil kakovost njegovih del. Njegove filme sem namenoma izpustila, saj se želim osredotočiti le na dela, ki jih otroci ne morejo spremljati z lahkoto.

     

     

    Kje je vrednost filmske animacije v risankah za odrasle? Z drugimi besedami, vredno je raziskovanja, zakaj je včasih animacija primernejša za filmsko zgodbo, kot je standardna oblika filma z igralci. Filmi, ki sledijo, bodo pokazali, kako je lahko animacija del sporočila filma in čim bolj kot je ta pomembna za vsebino, višje bo film rangiran. Animacijo sem razumela v najširšem pomenu, zato je vključen tudi film Anomalisa, ki je posnet s pomočjo lutk. Drugi kriterij pri ustvarjanju seznama je bil čim večja raznolikost tem in produkcij s celega sveta.

     

    1. Technotise – Edit in jaz (Technotise Edit i ja; rež. Aleksa Gajić, Nebojša Andrić, Stevan Đorđević; Srbija, 2009)

     

    Zgodba o zmedeni študentki Edit se odvija v futurističnem Beogradu leta 2074, ko si je mogoče protizakonito privoščiti pomnilniški čip, ki lenim študentom omogoča, da se na hitro naučijo snov za izpite. Edit v prostem času dela kot varuška genialnega avtističnega fanta, ki noče govoriti z nikomer razen z njo, kar napoveduje gledalcem, da se bo njeno povprečno življenje prototipne lene študentke in zdolgočasene zapeljivke kmalu temeljito spremenilo. Technotise je posnet po stripu Alekse Gajića, ki se je pet let mučil z delom scenarista in edinega animatorja filma z nezadostnim budžetom. Mogoče je to razlog, da je film videti kot oživel strip, ki prek elegantne animacije svobodno in igrivo fetišizira svojo junakinjo, kar gledalec doživlja kot šarmantno in nepotrpežljivo mladostniško čakanje na prihodnost, ki bo prinesla novo zabavno tehnologijo.

     

     

    1. Chico in Rita (Chico y Rita; rež. Tono Errando, Javier Mariscal, Fernando Trueba; Španija, Anglija, 2010)

     

    Chicho in Rita je topel, nežen in romantičen poklon duhu kubanske glasbe. Glavna junaka, jazz pianist z velikopoteznimi sanjami in zapeljiva pevka s čudovitim glasom, se zaljubita na prvi pogled, vendar ju njuna strastna temperamenta kmalu ločita. Medtem ko iščeta svoje mesto v bleščečem svetu jazza v drugi polovici dvajsetega stoletja, spremljamo dotike njunih usod. Chicho in Rita nenehno hrepenita po začetku svoje zgodbe, ko je njena mehka in obla podoba plesala v popolni harmoniji z njegovimi kompozicijami v zapuščenem, zadušljivem lokalu na robu Havane. V ozadju filma je preračunan in neodkritosrčen svet ameriške obsedenosti z golim kapitalom in rasizem ter revolucija Fidela Castra, ki je skoraj prepovedala jazz kot imperialistično muziko nekdanjega okupatorja. Scene in živahna razpoloženja se menjujejo hitro in se zdi, da narativ pleše z liki. Na ta način je film Chico in Rita dosegel nekaj res čudovitega – portret glasbe.

     

     

    1. Ghost in the Shell (Kôkaku Kidôtai; rež. Mamoru Oshii; Japonska, 1995)

     

    Gledalca takoj potegne agresiven in bizarno erotičen uvod tehnološkega rojstva človeku podobnega robota, ki bo že v naslednji sceni glavno državno orožje proti novodobnim kriminalcem. Smo v letu 2029 in roboti že obvladujejo samozavest, kar je policijskega robota Matoko spravilo v eksistencialno nelagodje. Po eni strani angleški naslov filma inteligentno namiguje na filozofski problem medsebojnega odnosa duha in telesa ghost in the machine, ki se je med dvajsetim stoletjem spreobrnil v vprašanje, ali lahko umetna inteligenca razmišlja tako kot ljudje. Močno erotizirana Matoko je vredna usmiljenja in opozarja na presenetljivo nagonski odnos, ki ga ima človeštvo do lutk – že danes lahko beremo o čudakih, ki so zaljubljeni v svoje človeku podobne seksualne pripomočke. Ghost in the Shell je triler s skoraj pankovsko brutalnostjo do svojih likov. Sicer ga je zanimivo primerjati z Rintarojevo animejem Metropolis (2001), ki se ukvarja s podobnimi temami, vendar je animacija veliko bolj barvita in nežna.

     

     

    1. Perfect Blue (Pafekuto buru; rež. Satoshi Kon; Japonska, 1997)

     

    Mima Kirigoe je pri dvajsetih ravnokar končala s kariero pop pevke in si želi postati igralka. Uspeva ji dobiti le nepomembne vloge, ki lahko uničijo njen ugled nedolžnega dekleta. Scenarist serije, v kateri igra Mima, je umorjen, ko se izve, da bo Mimi vrata v šovbiznis odprla vloga ponorele žrtve brutalnega posilstva. Umori se nadaljujejo, Mima pa vsak dan bere spletno stran Mimina soba, kjer naj bi ona vodila dnevnik, ki se ga sploh ne spomni. Resnica in fantazija se mešata, saj junakinja več ne ve, če je prava Mima ona, ki piše blog, žrtev posilstva v seriji, bivša pop ikona ali morda nekdo popolnoma tuj. Animacija gledalcem služi kot edinstven ščit od vsiljive in morbidne kulture japonskega kiča, iz katere Mima želi izstopiti. Poleg tega je prav ta zaslužna za psihološki vidik filma, saj se zdi, da so ostali junaki variacije Mimine raztrgane identitete in je tako skozi izrazito dvodimenzionalno animacijo glavni konflikt lažje prenesen v junakinjino preobremenjeno psiho. Tako kot to velja za Ghost in the Shell, je bistvenega pomena gledati filme Satoshi Kona v japonščini, ne pa v sinhronizirani ameriški verziji, saj tako ohranijo kričečo avtentičnost japonske kulture.

     

     

    1. Persepolis (Persepolis; rež. Vincent Paronnaud, Marjane Satrapi; Francija, ZDA, 2007)

     

    Film je posnet po avtobiografskem stripu Marjane Satrapi in govori o punci, ki je priča iranski revoluciji konec sedemdesetih letih in se po prevzemu oblasti islamskih fundamentalistov preseli v Nemčijo, kjer se ne more prilagoditi in konča kot brezdomka. Pozneje se ji uspe vrniti v Iran k svoji družini, vendar je država še vedno v razsulu in junakinja Marji stežka preživlja osebno in nacionalno krizo. Tako kot Technotise se je zgodba prvič pojavila v obliki stripa, vendar se tokrat ne zdi, da gre le za oživeli strip, marveč za komentar na osebnost glavne junakinje in razmerij v Iranu. Film je v glavnem črno-bel, barve pa so čiste in močne ter ne namigujejo le na obup in fundamentalizem, temveč tudi na Marjino eleganco, bistroumnost in rahločutnost, ki so ogrožene. Njegovo sporočilo je, da se kljub črno-belemu zgodovinskemu pripetljaju, saj je precej jasno, kdo so zlikovci, ne moremo izogniti mučilnim odtenkom krize identitete.

     

     

    1. Valček z Baširjem (Vals Im Bashir; rež. Ari Folman; Izrael, Francija, Nemčija, ZDA, Finska, Švica, Belgija, Avstralija, 2008)

     

    Folman se ne more spomniti, kaj je počel na dan genocida v Bejrutu, ko so zavezniki izraelske vojske, v kateri je služil, ubili tisoče Palestincev in libanonskih šiitov, ne da bi se izraelski vojaki zavedali, kaj so storili. Režiser potuje po svetu in se pogovarja s prijatelji, s katerimi je služil v tem času, in se skupaj spominjajo nadrealnih prizorov zmedenih mladičev, ki igrajo na orožju, kot da bi šlo za električno kitaro. Edini razlog, zakaj je ta film šele na petem mestu seznama, je to, da si je privoščil popolnoma pristranski pristop do vojne. Vendar je prav takšen politično nekorekten pristop največja prednost filma, saj je iskren. Folman išče opravičila za svoje prijatelje in sebe – bili so v mladih letih, želeli so le poslušati rock‘n’roll in loviti dekleta, strah pred smrtjo pa je paraliziral njihovo razumevanje surove resnice in tragedij vojne. Povzetek avtobiografskega dokumentarca Arija Folmana je lahko citat iz filma »kaj je Bashir bil za njih, je bil David Bowie za mene«. Animacija je bolj groba in manj urejena kot v Persepolisu, vendar vizualna podoba igra podobno vlogo. Barve so bleščeče in preganjajo avtorja in gledalce. Proti koncu je razvidno, da je trda animacija avtorjev ščit pred lastno krivdo in strahom, da je morilec. Zadnja scena je resničen arhivski posnetek mater, žen in hčerk umrlih, ki kričijo od žalosti med ruševinami Bejruta. Ščit je padel in Folman izve, da nad vojno ni imel kontrole, kot jo ima nad filmom.

     

     

    Sorodni članki: