• Datum objave: sobota, 1. april 2017
  • 10 filmov z najboljšo glasbo

    Trend, ki je aktualen zadnjih dvajset let (še posebej pri filmih, ki se umeščajo v »neonaturalistično« tradicijo), je film brez glasbe, kar se mi zdi po svoje zelo zanimivo in zgovorno. Eksperimentiranje s tišino v filmu je lahko pomenljivo, a mora služiti svojemu namenu. Isto bi lahko rekli za glasbo, ki lahko filmu, umetnosti, ki med seboj združuje različne medije, veliko prida, z nepazljivostjo pa tudi marsikaj odvzame.

     

    Filmska glasba je bogato in predvsem preobširno področje, da bi se ga dalo omejiti na seznam desetih kronološko razporejenih filmov. Pri izbiri sem seveda najbolj upoštevala osebne preference in tisto nekaj v glasbi, brez česar film ne bi mogel biti tak, kot je.

     

    1. India Song (rež. Marguerite Duras 1975)

    Klasika za vse ljubitelje francoske pisateljice, režiserke in scenaristke Marguerite Duras na precej poetičen način pripoveduje zgodbo Anne-Marie Stretter, zdolgočasene, osamljene in z ljubimci obkrožene žene francoskega diplomata v kolonizirani Kalkuti. Film učinkuje predvsem s svojim zadušljivim in statičnim vzdušjem, ki je še dodatno potencirano z otožnimi variacijami na glasbeno temo iz pesmi z naslovom India song; bodisi jo slišimo na (dolgočasnih zabavah), ki jih prirejajo konzuli in diplomati, ali pa kot osamljeno klavirsko temo, ko vsi odidejo in glavna junakinja spet ostane sama. Vokalna različica (v odlični izvedbi igralke Jeanne Moreau) sicer ni vključena v film, je pa besedilo prav tako delo Marguerite Duras.

     

    1111111

     

    1. Dom za obešanje (Dom za vešanje, rež. Emir Kusturica 1988)

    Kaj dobimo, če združimo legendarna Gorana Bregovića in Emirja Kusturico? Izrazno močan film s pridihom magičnega realizma in z bregovićevskimi trubači za vsakim vogalom. Nekatere najlepše scene so tako neločljivo povezane z glasbo, da si jih brez nje sploh težko zamišljamo  ̶  na primer jurjevanje na reki ali privid poročnega pajčolana, ki je eden ključnih motivov v filmu (spremlja ga tudi ponavljajoča se glasbena tema). Pesmi, kot sta denimo zimzelena romska Ederlezi in narodna Kustino oro, so prav po zaslugi filma doživele še številne priredbe, ki so popularne še danes.

     

    1111112

     

    1. Eksotika (Exotica, rež. Atom Egoyan 1994)

    Glasba v Eksotiki je seveda  ̶  eksotična. Kot je eksotično tudi vse drugo v njem: ukradena jajca plazilcev, skrivnostni lastnik trgovine z eksotičnimi živalmi, privlačna erotična plesalka v nočnem klubu Eksotika in protagonisti, katerih nenavadne zgodbe se nam razkrivajo korak za korakom. Čutna in mestoma orientalska glasba je delo Mychaela Danne, skladbe (večinoma gre za izvirne variacije na osnovno temo) pa s svojo napeto statičnostjo bodisi ustvarjajo skrivnosten pridih bodisi živahno stopnjujejo polteno vzdušje v nočnem klubu.

     

    1111113.jpg

     

    1. Dvojno Veronikino življenje (La Double vie de Véronique, rež. Krzysztof Kieślowski 1991)

    Krzysztof Kieślowski in Zbigniew Preisner sta ustaljen filmski dvojec, film Dvojno Veronikino življenje pa je še eden od rezultatov njunega uspešnega sodelovanja. Zgodba govori o dveh geografsko ločenih »Veronikah« (Poljakinji Weroniki in Francozinji Véronique), za kateri pa se zdi, da sta na nek način usodno povezani. Povezovalni element (ki sicer ni del zgodbe kot take) je tudi glasba; osnovna tema iz koncerta izmišljenega nizozemskega romantičnega skladatelja Van den Budenmeyerja, kjer kot vokalna solistka nastopa Weronika, je motiv, ki se v variacijah pojavlja skozi film in ga tke v celoto.

     

    1111114 

     

    1. Mrtvec (Dead Man, rež. Jim Jarmusch 1995)

    Minimalistično zastavljena glasbena podlaga v Jarmuschovem filmu Mrtvec, sestavljena samo iz zvoka električne kitare, je delo legendarnega Neila Younga. (Drznem si trditi, da ga bodo oboževalci, nekoliko bolj eksperimentalnemu zvoku navkljub, zagotovo spoznali po načinu igranja.) Ta črno-beli kvazi-vestern se odvija sredi ničesar, v samem osrčju ameriške pustinje, kjer glavnega junaka zaradi banalnega zločina preganjajo trije lovci na glave. Si je sploh možno zamisliti primernejšo in izvirnejšo spremljavo k takšnemu scenariju?

     

    1111115

     

    1. Zbogom, Lenin! (Good Bye Lenin!, rež. Wolfgang Becker 2003)

     Zgodba se vrti okrog matere, ki iskreno verjame v socialistično ideologijo, a se iz nenadne kome zbudi šele po padcu berlinskega zidu, česar pa ji njeni otroci zaradi strahu pred njenim živčnim zlomom ne upajo povedati. Glasbo za film je napisal vsestranski skladatelj in glasbenik Yann Tiersen, ki v Nasvidenje, Lenin! uporablja vse od minimalističnih klavirskih vložkov pa do kompleksnejših in inštrumentalno bolj razgibanih skladb, ki stopnjujejo že tako napeto dogajanje v filmu.

     

    1111116

     

    1. Strti cvetovi (Broken Flowers, rež. Jim Jarmusch 2005)

    Jarmusch je edini režiser, ki se na seznamu pojavi dvakrat, to pa zato, ker glasbe v filmu Strti cvetovi enostavno ne morem pustiti ob strani. Najbolj impresivne so zagotovo scene, povezane s potovanjem, v katerih glavni junak Don Johnston (na lovu za morebitno materjo svojega sina) v avtu posluša zgoščenko etiopskega jazz velikana, Mulatuja Astatkeja, ki mu jo je podaril sosed iz Etiopije. »Potovalni glasbi« dobro kontrastirajo trenutki, ki jih Don preživlja na kavču v svoji prazni hiši, v ozadju pa se vrti žalobni rekviem. Strti cvetovi so nedvomno pravi film za vse glasbene sladokusce.

     

    1111117

     

    1. Na drugi strani (Auf den anderen Seite, rež. Fatih Akin 2007)

    Turško-nemški film Na drugi strani je ganljiva pripoved, v kateri se med seboj prepletejo številne človeške usode, njihova stična točka pa je  ̶  Turčija. Zato ni nič čudnega, da je režiser Fatih Akin za podlago izbral glasbo turškega kantavtorja Kazima Koyuncuja, ki služi kot potovalna spremljava enemu od protagonistov, ko se vozi čez turško pokrajino. Morda se prav v (relativni) geografski in kulturni oddaljenosti skriva vsa privlačnost  ̶  za slovenskega gledalca je ta kombinacija glasbe in slike pravo slikovito popotovanje skozi Turčijo.

     

     

    1. Tovor 200 (Gruz 200, rež. Aleksej Balabanov 2007)

    Film (precej zloglasnega) ruskega režiserja Balabanova bi bil vsaj še enkrat bolj krut in krvav, če ne bi celotne situacije nekoliko omilila humor in glasbena spremljava, sestavljena iz izključno ruskih izvajalcev (vse od otožnih šlagerjev do poskočnih pop komadov). Vožnja tudi v tem filmu predstavlja enega od glavnih motivov; nekatere glasbene teme se začno ponavljati, kakor hitro se eden od protagonistov spet znajde v avtu, gledalec pa ima tako občutek, da spremlja nekakšno noro in v neskončnost ponavljajočo se odisejado.

     

    1111119

    1. Mamica (Mommy, rež. Xavier Dolan 2014)

    Tudi kanadski režiser Xavier Dolan je eden tistih, za katere glasba predstavlja nepogrešljiv filmski element. Film Mamica, ki spet vključuje eno od Dolanovih pogostih tem, in sicer mater samohranilko, ki se spopada z vedenjskimi problemi svojega sina, je zgrajen iz dolgih dinamičnih scen brez dialogov, v katerih pa lahko za moč izraza poskrbi prav glasba. Čeprav v osnovi ne gre za izvirno filmsko glasbo, ampak za skladbe, zvečine vzete iz popularne kulture (denimo Céline Dion ali Lana del Rey), pa je Dolan (kot je razvidno tudi pri njegovih preostalih filmih) pravi mojster v pazljivem ustvarjanju atmosfere.

     

    1111110

    Sorodni članki: