22. maj, 2016 / Film/TV

10 filmov o Romih

Anja
Štuhec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Ustaljeni stereotipi, pozitivna diskriminacija, glasba in ples ter podobno so stvari, ki nam ob omembi Romov verjetno prve padejo na pamet. Kakšna pa je njihova umetniška oziroma filmska reprezentacija? Pričujoči seznam vključuje deset kronološko razvrščenih filmov, v največji meri pa izbor temelji na osebnih preferencah. Večina izmed njih ima kar veliko skupnih potez: v prvi vrsti romski jezik, veliko glasbenih in plesnih elementov, amatersko in dokaj nepoznano (kar pa ne pomeni vedno nujno tudi slabo) igralsko zasedbo in ukvarjanje s socialnim položajem romske manjšine. Verjetno tudi ni odveč poudariti, da je polovica produkcij balkanskih, kar ni nič čudnega, če pomislimo, da se te države še vedno spopadajo z ureditvijo romskega vprašanja. Predvsem pa so filmi s seznama dokaz, da lahko raziskovanje romske kulture prinese kar lepo število kvalitetnih izdelkov.

 

  1. Zbiralci perja (Skupljači perja, rež. Aleksandar Petrović 1967)

Film je leta 1967 prejel veliko nagrado žirije na festivalu v Cannesu, poleg tega pa velja za enega najboljših filmov t. i. jugoslovanskega »črnega vala«. Gledalec spremlja življenje Roma Bora iz predmestja Beograda, ki za preživetje zbira in prodaja gosje perje. Zgodba, ki se sicer bolj ali manj vrti okrog ljubezenskega zapleta (Bora se namreč zaljubi v veliko mlajše dekle, v hčer svojega »poslovnega« rivala), hkrati odpira še nekatera pereča družbena in etična vprašanja. Petrović se je slogovno močno zgledoval po italijanskih neorealistih; trdo, neusmiljeno, grdo, umazano so pridevniki, na katere ob gledanju filma verjetno najprej pomislimo. To pa nikakor ne pomeni, da se gledalec ne bo tudi zabaval; ravno nasprotno. Zadostna mera jugoslovanskega črnega humorja bo zagotovo poskrbela, da bodo navsezadnje zadovoljni tudi tisti, ki so pričakovali kaj manj »depresivnega«.

 s1

 

  1. Cigani letijo v nebo (Tabor uhodit v nebo, rež. Emil Loteanu, 1976)

 Cigani letijo v nebo je ljubezenska zgodba, ki se odvija v današnji Moldaviji ob koncu 19. stoletja. Gre za simpatično in lahkotno melodramo, ki vsebuje skoraj vse tipične stereotipe o Romih: moški so spretni tatovi konj in strastni jezdeci, ženske lepotice z jasnovidnimi sposobnostmi v pisanih oblačilih, oboji pa so seveda marginalizirani od tedanje družbe. Vsekakor se mi zdi, da je filmu mogoče oprostiti veliko klišejev – navsezadnje gre za adaptacijo kratke zgodbe Makar Chudra Maksima Gorkega. Poleg tega njegov prvotni namen niti ni globlja problematizacija položaja Romov v družbi, ampak želi biti film predvsem nezahteven živahen glasbeni in plesni spektakel, kar mu po mojem mnenju vsekakor uspe.

s2

 

  1. Dom za obešanje (Dom za vešanje, rež. Emir Kusturica, 1988)

Z izvrstno romsko igralsko zasedbo, filmsko glasbo Gorana Bregovića in pridihom magičnega realizma je Dom za obešanje zagotovo eden najboljših filmov Emirja Kusturice. V Cannesu je prejel tudi nagrado za najboljšega režiserja. Glavni junak v zgodbi je najstnik Perhan, ki z babico, sestro in stricem živi na obrobju Sarajeva. Ker za stroške sestrinega zdravljenja potrebuje denar, ga starejši in bolj izkušen Ahmed vzame s seboj v Milano, kjer se je zanj prisiljen ukvarjati z malim kriminalom, pri tem pa vedno bolj drsi v prepad. Film je pravzaprav tipična jugoslovanska produkcija – tragikomedija, kjer je neizogibnost tragičnega konca spretno prepletena z edinstvenim balkanskim črnim humorjem.

s3

 

  1. Latcho Drom (rež. Tony Gatlif, 1993)

Filmi Tonyja Gatlifa, francoskega režiserja romskega rodu, se po navadi osredotočajo na tisto, kar je Romom že od nekdaj blizu – na glasbo in ples. Še zlasti to velja za dokumentarec z naslovom Latcho Drom (v prevodu Srečna pot), ki je pravzaprav glasbeno popotovanje od Indije preko Egipta, Turčije in Romunije vse do Madžarske, Slovaške, Francije in Španije. Latcho Drom nikakor ni tipični dokumentarni film, saj v njem govorjenja in dialogov skoraj ni, poudarek je namreč na neverbalnem sporočanju. Prava poslastica za oči in ušesa.

s4

 

  1. Nori tujec (Gadjo dilo, rež. Tony Gatlif, 1997)

Glasbe prav tako ne manjka niti v Norem tujcu, filmu, ki je Gatlifu prinesel kar lepo število nagrad, med njimi tudi prestižnega francoskega cézarja. Gre za precej preprosto zgodbo: Francoz Stéphane se odpravi v Romunijo, da bi poiskal pevko, ki jo je slišal na posnetku pokojnega očeta. Film je bil večinoma posnet v romunski vasici Creţuleşti nedaleč od Bukarešte, zanimivo pa je, da so nekateri igralci iz zasedbe pravzaprav lokalni vaščani. Gatlif v filmu osvetli občutljivo, a ključno temo o predsodkih v zvezi z romsko manjšino s strani romunske večine. Situacija nikakor ni niti enostavna niti črno-bela; kljub temu, da bo gledalec v teku filma simpatiziral z zatirano manjšino, s tem problem, zakaj skupnosti nikakor ne moreta najti skupnega jezika in bivati v sožitju, še ne bo rešen. Glasba je drug pomenljiv element v filmu. Je skupni jezik, ki veže »norega tujca« Stéphana z romsko skupnostjo, s katero na kak drugačen način – vsaj na začetku – še ne zna komunicirati. Morda pa se prav tu skriva odgovor na vprašanja, ki jih zastavlja film?

s5

 

  1. Ciganska magija (Gypsy Magic, rež. Stole Popov, 1997)

 Ko v makedonsko vas nenadoma zanese indijskega vojaka UNPROFOR-ja, je oče romske družine prepričan, da prav on predstavlja odgovor na vsa njegova vprašanja. Da bi izpolnil svoje sanje in prijatelju sledil v pravljično Indijo, sestavi bizaren načrt, za več denarja pa je pripravljen zagreniti življenje celo svojim družinskim članom. Ciganska magija je simpatična in zabavna komedija popularnega makedonskega režiserja Stoleta Popova, ki pa v svojem jedru skriva tudi marsikatero v družbo in vojaško politiko uperjeno kritično ost.

s6

 

  1. Črna mačka, beli mačkon (Crna mačka, beli mačor, rež. Emir Kusturica, 1997)

Še ena mojstrovina Emirja Kusturice; navdušil bo predvsem gledalce, ki se jim je Dom za obešanje zdel nekoliko preveč tragičen. Črna mačka, beli mačkon predstavlja namreč vse najboljše, kar nam lahko Kusturica ponudi, minus tragedija. Osrednji zaplet v filmu je ljubezenska zgodba med Ido in Zaretom, ki pa ga oče v zameno za poslovne ugodnosti obljubi drugi ženski. Preprosta struktura pa je v resnici le krinka za številne komične in bizarne preobrate, ki na koncu zgodbo pripeljejo do nadvse zabavnega razpleta.

s7

 

  1. Čokolada (Chocolat, rež. Lasse Hallström, 2000)

Na seznamu, kjer večinoma kraljujejo evropske produkcije, je Čokolada edini ameriški film, verjetno pa tudi tisti, ki je bolj poznan širši publiki. Podobno velja tudi za igralsko zasedbo, v kateri najdemo imena, kot so Johnny Depp, Juliette Binoche in Alfred Molina. Zgodba se v glavnem vrti okrog matere in hčere, ki v izmišljeni francoski vasi odpreta čokoladnico, predvsem pa okrog njunega odnosa do sovaščanov. Vloga romske skupnosti je bolj postranskega pomena: med privlačnim ciganom Rouxom in Vianne, lastnico čokoladnice, se začne spletati ljubezenska zgodba. Karakterizacija Rouxa je glede na to, da gre za hollywoodsko produkcijo, seveda pričakovana – skrivnosten in zapeljiv moški, ki na koncu namesto zvestobe ženski raje izbere nomadsko življenje. Seveda lahko klišejskost upodobitve v Čokoladi upravičimo na podoben način kot v filmu Cigani letijo v nebo – prvič, gre za adaptacijo romana, in drugič, v svojem bistvu se film ne posveča toliko odkrivanju stereotipov, ampak bolj usodi čokoladnice in njene lastnice.

s8

 

  1. Svoboda (Korkoro, rež. Tony Gatlif, 2009)

 Kaj se zgodi, ko nacisti v Franciji izdajo ukaz, da se Romi ne smejo več seliti iz vasi v vas, postopoma pa jih, eno družino za drugo, začenjajo zapirati tudi v koncentracijska taborišča? Film Svoboda je navdihnila resnična zgodba o tragični usodi romske družine v vichyjevski Franciji in o vaški učiteljici Yvette Lundy, pripadnici odporniškega gibanja. Kritiki film poleg Latcho Drom označujejo kot Gatlifovega najboljšega in tudi najbolj »dosegljivega« publiki. Slednje velja zlasti zaradi klasične linearne pripovedi, ki se odvija v konkretnem zgodovinskem času, med 2. svetovno vojno, ta tematika in način naracije pa film verjetno odpirata nekoliko širši publiki.

s9

 

  1. Šanghaj (rež. Marko Naberšnik, 2012)

 Z romsko problematiko pa se ukvarjajo tudi nekateri slovenski filmi. Šanghaj Marka Naberšnika se dokaj zvesto drži svoje knjižne predloge, Nedotakljivih Ferija Lainščka, ki v svojem romanu opisuje življenje dveh generacij prekmurskih Romov, ki se ukvarjajo s »švercanjem« čez italijansko mejo. Naberšnik se je realističnosti poskušal držati z izbiro etnično in jezikovno čim bolj raznolike igralske zasedbe, kar je vsekakor velik plus; v filmu srečamo tako Rome, Prekmurce, Srbe, Hrvate in Slovence. Za slovensko produkcijo vsekakor kvaliteten in ogleda vreden izdelek, ki poskuša plastično prikazati življenje romske manjšine v Prekmurju.

s10

                                                                      
šanghaj