Susan Meiselas: Mediacije
Datum: 20. 6.–22. 10. 2023 Kraj: Galerija Jakopič - Muzej in galerije mesta Ljubljane, Ljubljana Kuratorica: dr. Marija Skočir
Potujoča razstava svetovno znane in uveljavljene fotografinje Susan Meiselas z naslovom Mediacije je slovenski javnosti odprla vrata 20. junija 2023 z uvodnim pogovorom in otvoritvijo v ljubljanski Galeriji Jakopič. Reportažna fotografinja iz Amerike, ki se je s fotografiranjem začela ukvarjati v 70. letih prejšnjega stoletja, je članica prestižnega fotografskega združenja Magnum Photos, ustanovljenega leta 1947.
Razstava Mediacije sestoji iz večjega števila umetničinih serij, ki se razprostirajo od njenih fotografskih začetkov pa vse do del, ki so nastala v preteklem desetletju. Za razumevanje predstavljenega je potreben poglobljen, uro do dve dolg sprehod po razstavnih prostorih, ki obiskovalca vsrkajo vase z zgodbami ranljivih skupin in posameznikov. Prvi prostor v razstavo povede s srhljivo fotografijo Dečki vadijo metanje kontaktnih bomb v gozdu v okolici Moniba (Barvna fotografija na mrežastem platnu, Nikaragva, 1978) in videom z naslovom Reframing History, ki ga je Susan Meiselas posnela 25 let po koncu Somozove diktature v Nikaragvi, leta 2004. Video portretira aktivistično intervencijo avtorice, ki je po ulicah Nikaragve izobesila fotografije, posnete konec 70. let, torej v času, ko je v državi izbruhnila revolucija. Vizualne posnetke spremljajo pričanja domačinov, ki se spominjajo žalosti, smrti in opresije ter istočasne potrebe po uporu v goreči želji po svobodi.
Uvodna postavitev opredeljuje izjemno vlogo, ki jo Nikaraško obdobje igra v opusu fotografinje in hkrati poudarja pomen serije, po kateri razstava tudi nosi ime. K sami seriji se razstava vrne kasneje v razstavnem prostoru; prej obiskovalca popelje preko umetničinih prvih fotografskih projektov: 44 Irwing street (1971), Portreti na verandi (1974), Karnevalske striptizete (1972–75), Dekleta z ulice Prince Street (1975–1990) in Pandorina skrinjica (1995). Z njihovo pomočjo se obiskovalec spozna z umetničinimi fotografskimi začetki v njeni neposredni okolici. Znotraj projekta 44 Irwing street je kot študentka portretirala svoje sostanovalce iz internata v Cambridgeu (MA), ki so zanjo pozirali v domačem okolju svojih stanovanj. Razstavljene fotografije spremljajo ročno napisani in tiskani komentarji portretirancev. Že v njenih fotografskih začetkih so jo poleg samega ustvarjanja podob in ovekovečevanja trenutkov zanimali tudi novi načini interpretiranja posnetih fotografij, raziskovanje katerih predstavlja rdečo nit umetničinega celotnega opusa. Posnetki iz serije Karnevalske striptizete upodabljajo razgaljene plesalke v nočnih klubih pred in med njihovimi nastopi, v zaodrju ter med počitkom. Fotografije ne nastopajo kot neodvisni drobci življenj žensk, katerih zgodbe bi vzeli iz konteksta in jih poustvarjali. Fotografije na prvem mestu delujejo kot iztočnica in novoustvarjen prostor, v katerem je naracija zgodbe prepuščena striptizetam samim. Fotografije namreč spremljajo pisma, zapisi in zvočni posnetki njihovih izjav, ki obiskovalcu nudijo jasnejšo sliko, globlji uvid in lažje razumevanje njihove izbire poklica nočne plesalke.
Fotografinja je močno vez spletla tudi z dekleti z ulice Prince Street, ki se nahaja v newyorški soseski Mala Italija, v katero se je fotografinja priselila v 70. letih. Dekleta so bila subjekti mnogih fotografij avtorice, saj je njihovo odraščanje spremljala od mladosti v 70. pa vse do 90. let, ko je nekatere od njih kot odrasle ženske fotografirala na njihov poročni dan. Fotografije spremlja zvočni posnetek ene izmed žensk, ki se spominja fotografskih izkušenj tekom let in deli osebna občutja, kako je poznanstvo s Susan Meiselas vplivalo nanjo in na druga dekleta.
Sledi manjša, a nekoliko bolj provokativna, v kot razstavnega prostora skrita serija, Pandorina skrinjica, ki odraža zanimanje fotografinje za različne oblike doživljanja bolečine in trenutke, ko je le-ta celo zaželjena. Potrebno je poudariti, da je Meiselas dotične posnetke v objektiv ujela po nikaraški izkušnji in istočasnos projektom Kurdistan (1991–2007), ki sta jo napeljala k odkrivanju povsem drugačnihobčutenj in perspektiv ob izkušnji mučenja, trpljenja in sočasnega užitka. Pandorina skrinjica vsebuje sado-mazohistične erotične prizore, na katerih subjekti uživajo ob fetišističnih igricah zadajanja bolečine. Prikazane scene z moškimi v podrejenih vlogah, s figurami v usnjenih opravah in biči v rokáh, ki so v letu 1990 morda delovale vulgarno in kontroverzno, se v poplavi pompoznih podob 21. stoletja zdijo malodane klišejske. Pa vendar, postavljene ob bok seriji revolucionarnih podob iz Nikaragve, upodabljajočih neprostovoljno bolečino, smrt in žalost, ki sledijo kasneje v prostoru, poudarjajo bizarno protislovnost človekove narave. Tragikomično je tudi dejstvo, da je vpogled v sado-mazohistično serijo pogosto razumljen bolj vulgaren kot genocid in več let trajajoča vojna. Serija je v kotu razstavne sobe tako skrita kot mitološka Pandorina skrinjica, saj vpogled vanjo na obiskovalcu pusti posledice. Njena vsebina se razkrije šele z zavestno (voajersko) odločitvijo gledalca za bližnji ogled manjših podob, razstavljenih v vitrini.
Susan Meiselas je z namenom dokumentiranja in željo po osveščanju o človekovih pravicah delo poneslo po vsem svetu. S potrebo po globljem razumevanju regionalnih družbeno-političnih dogajanj pa je v državah, ki jim je namenila pozornost z več let trajajočimi projekti, tudi zaživela. Preko tega je stkala močne vezi z ljudmi različnih kultur, ki so ji eden za drugim zaupali fragmente preteklosti in intimne uvide v lastna občutenja. Takšna življenjska projekta fotografinje predstavljata dokumentiranje dogajanja v Nikaragvi in Kurdistanu. Leta 1978 je za skoraj leto dni odpotovala v Nikaragvo z namenom spremljanja in dokumentiranja ljudskega upora proti Somozovi diktatorski opresiji. V prizorih fotografij je zaobjeta žalost nečloveških življenjskih razmer, nemoč ljudi, ki jim je bila odvzeta svoboda govora in nenazadnje neustavljiv revolucionarni duh, ki je po dobrem letu bojev z vlade sklatil dinastično družino Somoza. Meiselas se je še dolga leta po končanem projektu vračala nazaj k ljudem in vedno znova prebirala posnete fotografije, ki so bile deležne najrazličnejših interpretacij medijev in so skozi čas spreminjale svojo vlogo in pomen. Ena izmed njenih ikoničnih fotografij, kot je Mož z molotovko (1979), je celo postala simbol revolucije. Iz tega razloga je pri kasnejšem razstavljanju del nastala postavitev nikaraške serije z naslovom Mediacije, ki druga ob drugo niza fotografije, objavljene v medijih, v njeni fotoknjigi in kasnejših razstavah, fotografije pa spremlja knjižno besedilo, ki razlaga potek vojne in izpostavlja izbor posameznih prizorov kot ključnih zgodovinskih obeležij revolucije.
V 90. letih je fotografinja na pobudo združenja Magnum Photos odpotovala na Bližnji vzhod z namenom zbiranja dokazov o izvajanju genocida nad Kurdi, etničnim ljudstvom, živečim v regiji Kurdistan, ki se razprostira preko dela Turčije, Irana, Iraka in Sirije. Poleg posnetih fotografij je Meiselas s pomočjo številnih pričanj uspelo sestaviti celovitejšo sliko o resničnem dogajanju na vzhodu in zatiranju etnične manjšine, katere trpljenje se žal vleče še v sedanji čas. S še vedno trajajočim, pravzaprav doživljenjskim projektom, je fotografinja prispevala k širšem znanju in razumevanju ljudstva in njegove usode na mednarodni ravni. Z več desetletnim vztrajanjem pri projektu ne deluje zgolj kot objektivna fotoreporterka, temveč zavzema vse bolj aktivistično držo.
Njen aktivističen duh in želja po pomoči šibkejšim skupinam je mogoče čutiti tudi v delih Arhivi zlorabe (1992), ki so nastala v sklopu kampanje ozaveščanja o družinskem nasilju v San Franciscu. Ranjene ljudi ujete v objektiv s kraja zločina spremljajo zapisi v obliki policijskih poročil. Avtorica ponovno ne naslavlja zgolj pereče tematike, temveč tudi spodbuja k spremembi, kar je razvidno iz njene intervencije s serijo, ki je bila razstavljena na javnih mestih San Francisca. Dela so bila preko intervencije tako ponujena v razmislek širši publiki in ne le peščici umetnostnih entuziastov, ki obiskujejo razstave.
V celoti razstava Mediacije ponuja obsežno pregledno predstavitev umetničinega fotografskega opusa, pri kateri je jasno razvidna utečena praksa razstavljanja del. Izbor serij je v potujoči razstavi okvirno zastavljen vnaprej, njihova konkretna postavitev pa variira glede na specifičen razstavni prostor. Serije si sledijo v logičnem zaporedju, z lahkotnejšimi tematikami v uvodnem delu ter počasnim stopnjevanjem doživetja, kakor tudi teže del ob napredovanju obiskovalca globlje v prostor. Ob tem se razstava primerno prilagaja razstavnemu prostoru galerije Jakopič.
Susan Meiselas je na pogovoru ob otvoritvi razstave omenila, da je fotografija zanjo izgovor za pričanje dogodkom, v katere sicer ne spada. Fotografija ji omogoča povezovanje z ljudmi po vsem svetu, a hkratno varovalko od nevarnega dogajanja zunaj objektiva. Umetnica se subjektom ne približuje zgolj s fotoaparatom v rokah. Z zanimanjem za njihove osebne zgodbe in doživetja s subjekti pogosto spleta osebne odnose ter z njimi vzpostavlja večletna sodelovanja. Tako je rdeča nit umetničinega opusa, kakor tudi celotne razstave, branje posnetih fotografij skozi čas, opazovanje, kako se njihov pomen in perspektive ljudi tekom let spreminjajo ter kako majhni fragmenti, ujeti v negibno podobo, spletajo širšo in jasnejšo sliko o preteklih dogajanjih.
Uredila: Maša Žekš
Lektorirala: Ivana Rosa
