Oltarji podatkovne dobe – MFRU31
Naslov festivala: 31. Mednarodni festival računalniške umetnosti – MFRU31: Ezoterična ekotehnika. Iracionalna komputacija in zarotniško mreženje
Datum: 26. 9.–5. 10. 2025
Kraj: Maribor – Minoritska cerkev ter satelitske lokacije: Hiša arhitekture, Salon+, Kulturni inkubator, Galerija Media Nox
Razstavljajoče umetnice (po prizoriščih):
Ezoterična ekotehnika (Minoritska cerkev): Lucile Olympe Haute & David Benqué (Institute of Diagram Studies), Federico Poni, Ioana Vreme Moser, Pedro del Real, REINCANTAMENTO, Ginevra Petrozzi, Staš Vrenko, S()fia Braga, Technologie und das Unheimliche
Ukoreninjenje (Kulturni inkubator): Beti Frim, Oskar Kandare, Sofia Talanti, freakygreenfish
Tactical Tech (Hiši arhitekture Maribor): Tactical Tech
KRES (Salon+): Beti Frim, Celeste Sanja, Edina Muftić, Farah Sara Kurnik, Jaka Juhant, Matej Mihevc, Neo Nor, Niko Zelenik, Uno Tisto, Vid Koprivšek
V FOKUSU: Stadtwerkstatt (Galerija Media Nox): Stadtwerkstatt
Umetniško in programsko vodenje festivala: Davide Bevilacqua, Lara Mejač
Kuratorstvo posameznih razstavnih sklopov: Davide Bevilacqua, Lara Mejač (Ezoterična ekotehnika); Vid Koprivšek (Ukoreninjenje); Sara Bezovšek, Lara Mejač, Dorijan Šiško (KRES)
Povzetek festivala
31. Mednarodni festival računalniške umetnosti (MFRU31) je potekal med 26. septembrom in 5. oktobrom 2025 na več prizoriščih v Mariboru: Minoritska cerkev – Lutkovno gledališče Maribor, Hiša arhitekture Maribor, Salon+, Kulturni inkubator in Galerija Media Nox. Festival se v Mariboru odvija od leta 1995 in velja za enega najdlje trajajočih tovrstnih festivalov v Sloveniji, ki kritično obravnava tehnologije. Kuratorsko izhodišče Lare Mejač in Davidea Bevilacque se naslanja na prakse, ki digitalne tehnologije obravnavajo kot politično in interesno pogojene platforme ter infrastrukture, ki usmerjajo tok informacij, določajo režime vidnosti in nevidnosti ter v ozadju razporejajo možnosti dostopa do tehnologij, načinov sodelovanja in avtonomije delovanja. Digitalno je tu razumljeno kot nabor (lastniških) protokolov, vmesnikov in pravil, ki ne le posredujejo komunikacijo, temveč jo tudi oblikujejo – pogosto v skladu z interesi ekonomije (pozornosti) in korporativnih interesov.
Tokratna edicija festivala nosi naslov Ezoterična ekotehnika: Iracionalna komputacija in zarotniško mreženje. Že poimenovanje samo nakaže, da se festival ukvarja z neobičajnimi povezavami med tehnologijo, simbolnim mišljenjem in alternativnimi oblikami skupnosti. Poudarek je na tistih vidikih tehnološkega delovanja, ki pogosto ostajajo skriti, nerazumljeni ali predstavljeni kot čudežni. Digitalni sistemi niso enostavno razumljivi, temveč delujejo kot zapleteni in pogosto nedostopni mehanizmi, ki v vsakdanjem življenju učinkujejo hermetično. Festivalska tema izhaja iz vprašanja, kaj se zgodi, če to navidezno magičnost vzamemo dobesedno. Ne kot obliko mistifikacije, temveč kot izhodišče za kritični razmislek o moči tehnologije, njenem vplivu na družbo in možnostih skupnostnega delovanja.
Program zadnje edicije MFRU je bil razvejan po mestu kot niz med seboj povezanih razstavnih in diskurzivnih točk, ki so obiskovalca vodile skozi različne plasti festivalske teme. Osrednje vozlišče je predstavljala razstava, umeščena v nekdanjo Minoritsko cerkev, ki je bila tematsko jedro festivala. V historičnem ambientu so bila na ogled dela Lucile Olympe Haute in Davida Benquéja (Institute of Diagram Studies), Federica Ponija, Ioane Vreme Moser, Pedra del Reala Lavergna, kolektiva REINCANTAMENTO, Ginevre Petrozzi, Staša Vrenka, S()fie Braga ter skupine Technologie und das Unheimliche. Preko omenjenih avtorjev_ic se je vzpostavil koncept razstave kot večglasen zemljevid sodobnih tehnoloških imaginarijev, v katerem se prepletajo materialni vidiki tehnologije, ritualne in simbolne prakse, umetniške raziskave ter špekulativni načini mišljenja.
Od osrednje razstave se je program razširil v nabor spremljevalnih postavitev. Kolektiv Tactical Tech je v Hiši arhitekture odpiral vprašanja, povezana z umetno inteligenco, nadzorom podatkov in nevidnimi načini, skozi katere tehnologija oblikuje naš vsakdan. Projekt KRES je usmerjal pozornost v širino in raznolikost najnovejših domačih digitalnih produkcij, medtem ko je bila v Kulturnem inkubatorju predstavljena selekcija študentskih del v sklopu razstave Ukoreninjenje. Galerija Media Nox je gostila pregledno predstavitev avstrijskega kolektiva oz. avtonomne platforme Stadtwerkstatt iz Linza, ki deluje od leta 1979. Kolektiv že desetletja ne gradi le umetniškega programa, temveč tudi lastne produkcijske in komunikacijske pogoje.
Ob razstavah je pomemben del festivalske izkušnje tvoril diskurzivni in glasbeni program. V pogovorih, predavanjih in teoretskih prikazih so sodelovali gostje iz različnih raziskovalnih in umetniških okolij, med drugim Arianna Forte, Anna Kraher, Miroslav Griško in kolektiv Šum. Glasbeni del festivala sta zaznamovala nastopa dua mala roza muca in Pixel Bambi, izkušnjo pa je dopolnil algorave1 duet map(h).
Podrobnejši opis programa, projektov in dodatna gradiva so dostopni na spletni strani festivala.
Koncept festivala skozi izbrana dela
»Najnovejši dosežki na področju digitalnih tehnologij so nam pogosto predstavljeni kot čudežni ali čarobni spektakli, v katerih nekritično občudujemo delovanje strojev, na primer navidezno zavestno razmišljanje klepetalnih robotov, ki imitirajo naš jezik. Ideja, da je ‘tehnologija čarobna’, se uporablja kot zavajajoča marketinška taktika, ki uporabnike spodbuja k prevzemanju fantastičnih digitalnih orodij in posledično hitremu (a površnemu) opravljanju nalog, ne da bi se spraševali, kako ta orodja delujejo in kakšna sta njihova vloga in širši vpliv.«
– kuratorja Davide Bevilacqua in Lara Mejač
Kuratorska izbira, da se MFRU31 opre na besednjak digitalnega čarovništva, kibernetičnega okultizma in ritualnega računalništva, je v osnovi manj eskapistična, kot se zdi. Gre za poskus, da se sodobne digitalne tehnologije opiše z jezikom, ki ustreza njihovi dejanski družbeni funkciji. Platforme in sistemi, ki jih uporabljamo vsak dan, so pogosto zasnovani kot črne škatle,2 ki delujejo zanesljivo, a neberljivo; učinkovito, a brez jasnega vpogleda v to, kako nastajajo odločitve, hierarhije in učinki. Ko kuratorsko besedilo govori o čudežnih spektaklih in o tehnologiji kot magični marketinški taktiki, zadene bistvo današnjega tehnološkega režima: ne gre le za napredek, temveč za mistifikacijo delovanja. Čim je delovanje razglašeno za čudež, je odtegnjeno javnemu preverjanju. In čim je odtegnjeno preverjanju, je lažje upravljano.
V tem smislu je pojem ezoterične ekotehnike mogoče brati kot analitično gesto, ki združi dve pomembni ravni. Prva je ekotehnika kot opozorilo, da tehnologija ni skupek pripomočkov, temveč sistem odnosov. Da ta sistem obstaja pa so potrebni energetski viri, velike baze podatkov, infrastruktura, ki omogoča delovanje, institucije, trgi, vojaško-varnostni interesi in ideološki aparat, ki vse to osmišlja. Druga raven je ezoterična kot pojem za neberljivost in izključevanje, ki sta vpisana v načine, kako tehnologije krožijo. Ezoterično je tisto, kar ostaja nedostopno, onkraj razumevanja. Digitalno je postalo ezoterično, saj se zapira zaradi vse kompleksnejših sistemov3 kot tudi zaradi lastniških oz. korporativnih interesov in politično podprtih (ali nepodprtih) načinov delovanja.
Zgoraj izpostavljeno je bilo na osrednji razstavi prikazano skozi delo Ioane Vreme Moser Arzenove balerine. Umetnica izhaja iz zgodovinskih primerov uporabe arzena v kozmetiki in jih poveže z razvojem radijskih in komunikacijskih tehnologij. S tem meri na to, da sodobni digitalni svet nima le programske, temveč tudi mineralno in industrijsko podstat. To, kar danes doživljamo kot digitalno oz. nematerialno, je v resnici utemeljeno na ekstrakciji surovin, kemičnih procesih, proizvodnih verigah itn. Delo zato razgrne tisto raven tehnološkega sistema, ki običajno ostaja izven pogleda uporabnika – infrastrukturo, katere pogoji delovanja niso enostavno razvidni.
Iz tega vidika deluje kuratorska pozicija prepričljivo, saj vpeljuje razumevanje, da tehnologije niso zgolj funkcije, ampak tudi verovanja. Ne nujno v religioznem smislu, temveč v smislu družbenih pričakovanj in ponavljajočih se praks. Družbena omrežja, iskalniki in generativna orodja ne delujejo le kot storitve, temveč kot obredi, ki jih izvajamo vsak dan: drsenje po zaslonu – doomscroling, všečkanje, deljenje, generiranje vsebin …
Primer takšnega premisleka je performativni projekt Pedra del Reala Lavergna Ludd živi!: Svetost v stroju, ki je bil del osrednje razstave. Umetnik format PowerPoint predstavitve – enega najbolj razširjenih in normaliziranih orodij sodobnega dela – preoblikuje v ritualno pridigo. Tehnološki optimizem, miti o napredku in kult podjetniških vizionarjev so tu predstavljeni kot skoraj religiozni diskurz, ki se reproducira skozi ponavljanje podob, sloganov in obljub. S tem delo pokaže, da vera v tehnologijo ni le posledica njene učinkovitosti, temveč tudi rezultat retoričnih strategij, prezentacijskih formatov in kolektivnih pričakovanj. Obred ni metafora, temveč struktura; način, kako se prepričanja vzpostavljajo in utrjujejo.
Obenem pa ima koncept tudi tveganje. Ko festival poseže po jeziku okultnega, se odpre možnost dvojnega branja. Okultni besednjak je močan, saj razkriva zaprtost tehnologij, vendar lahko hkrati deluje tudi (preveč) zapeljivo. Če začne delovati zgolj kot slog izražanja, hitro preglasi vprašanja, ki jih naslavlja. Da bi koncept ostal kritičen, mora ezoterično vztrajati kot način problematiziranja. Vedno znova mora usmeriti pogled k sodobni tehniki in različnim interesom, ki stojijo za njo. V obratnem primeru pa se kritika hitro spremeni v estetsko formo, ambientalno postavitev.
To napetost je bilo mogoče zaznati tudi pri razstavi V FOKUSU v galeriji Media Nox, kjer je kolektiv Stadtwerkstatt predstavil projekt Megla je medij. V izvornih kontekstih, denimo v Linzu, projekt deluje kot situacija. Kot dogodek, ki vključuje skupnost, sinhronizacijo, performativno prisotnost in začasno vzpostavitev alternativne infrastrukture. V mariborski postavitvi pa je bil predstavljen predvsem arhivsko in dokumentarno. Razstava je bila pregledna in informativna, a manj intenzivna; megla je postala predmet ogleda, ne več okolje, v katerem si udeležen. Projekt je tako deloval kot referenca in kot dokaz dolgotrajne kolektivne prakse, manj pa kot neposredna izkušnja zamegljene medijske situacije.
V nasprotju z bolj arhivsko predstavitvijo projekta Megla je medij se ideja nevidnih tehnoloških struktur na osrednji razstavi najbolj jasno artikulira pri Stašu Vrenku. Pragovi prečeni je instalacija, sestavljena iz elektronskih modulov, povezanih v medsebojno odvisen sistem. Enote so opremljene s svetlobnimi senzorji in lastnim virom energije, ki temelji na svetlobnem napajanju, zato njihovo delovanje neposredno pogojuje količina svetlobe v prostoru. Ko obiskovalec stopi bliže in s telesom zasenči posamezen modul, se spremeni vhodni signal; sistem to zazna in sproži drugačno zaporedje utripov, zvokov in premikov. Gre za preprosto, a jasno logiko povratne zanke. Sprememba v okolju povzroči odziv, ta pa vpliva na nadaljnje ravnovesje celote. Delo tako brez didaktične razlage pokaže, kako delujejo tehnološki sistemi – kot mreže zaznavanja, procesiranja in odzivanja, v katerih je uporabnik neizogiben del enačbe.
Dostopnost in decentralizacija
Vprašanje ezoteričnega se hitro premakne iz ravni koncepta v čisto konkretno izkušnjo obiska festivala. Osrednjo razstavo smo si ogledali štirje: dva iz laičnega ozadja, ki sta se doživljala kot občo publiko, in dva, ki sva iz stroke. Razlika dojemanja se ni pokazala toliko pri delih samih, temveč pri razstavnem pamfletu, ki je vseboval opise razstavljenih projektov in naj bi obiskovalcu pomagal pri orientaciji. Laična obiskovalca sta pričakovala, da jima bo besedilo ponudilo osnovni vstop v umetniška dela, vendar sta hitro začutila, da opis predpostavlja določeno mero poznavanja tovrstnih vsebin.
Njun komentar je bil jasen; motilo ju je predvsem besedišče. Besedilo je vsebovalo izraze, ki zvenijo žargonsko in je zato lažje razumljivo tistim, ki se s tem področjem ukvarjajo. Ugotovila sta, da se bosta vsebini lahko posvetila šele potem, ko se bosta prebila skozi (strokovno zaznamovan) jezik. Nerazumevanje projektov torej ni izviralo iz odpora do nepoznanega, ampak iz dejstva, da opisni del ni ponudil preprostega, jezikovno dostopnega prvega uvida.
Obiskovalca, vajena tovrstnega jezika, sva na besedilo gledala nekoliko drugače. Žargon se nama ni zdel nujno problematičen, saj je pri kompleksnejših temah pogosto edini način, da ostanemo natančni in ne zapademo v poenostavljanje. A to ne pomeni, da tak jezik brez zadržkov sodi v razstavni pamflet, ki je za marsikoga prvi stik z deli. Čeprav splošna publika ne obstaja kot enotna skupina, temveč kot preplet raznolikih obiskovalk_cev, z različnimi ozadji, interesi in pričakovanji, je prav ta raznolikost razlog, zakaj je dostopna, orientacijska točka komunikacije ključna.
Strokovni jezik je na festivalu, kot je MFRU, neizogiben in upravičen, saj bi bilo brez njega marsikatero delo posplošeno. A je problematično, če postane ta jezik osrednji način komuniciranja. Primerneje bi bilo, da festivalski materiali vzpostavijo večnivojski dostop: najprej jasna orientacija obiskovalke_ca, ki povabi in usmeri, nato pa možnost konceptualne poglobitve za tiste, ki iščejo več. Tak pristop ne izključuje, ampak omogoča, da vsak najde svojo vstopno točko, kar je za sodobne umetniške prakse ključnega pomena.
Vprašanje dostopnosti se v Sloveniji hitro poveže tudi z vprašanjem decentralizacije. Ljubljana je glavno središče večine umetnostnih produkcij, institucij in profesionalnih mrež, zato se veliko sodobne umetnosti – tudi intermedijsko področje – dogaja v njenem krogu. Zato je MFRU pomemben, ker vztraja in ponuja aktualne umetnostne vsebine izven Ljubljane. Ker pa se večina produkcij, kadrov in scenskih trendov oblikuje v okrožju Ljubljane, se lahko zgodi neizogibno, da postane mariborski festival podaljšek te iste scene – preprosto zato, ker je center tako dominanten. Zato je za tovrstne festivale pomembno, da decentralizacija ne pomeni le selitev programa, ampak da gradi lastno sceno in lokalno publiko.
Pri MFRU31 je vsekakor premišljena poteza ta, da se program ni zaprl zgolj v lokalno kroženje. Na osrednjo razstavo in spremljevalne sklope je bilo vključenih razmeroma veliko mednarodnih in – seveda – lokalnih umetnic_kov, kolektivov in organizacij, kar Maribor poveže z mrežami, ki presegajo lokalni in nacionalni okvir. To je pomembno, saj mestu prinese širši kontekst, drugačne prakse in stik z okolji, ki niso odvisna od notranjih razmerij moči.
Produkcija in izvedba
MFRU31 je prepričal tudi tam, kjer se festivali pogosto zataknejo – pri izvedbi. Program je bil razpršen po več prizoriščih, a je kljub temu deloval usklajeno in pregledno, za kar gre zahvala organizatorjem festivala. Pri tem je treba izpostaviti koordinacijo (Sonja Gregorn), produkcijo (Rea Vogrinčič, Borut Wenzel) in tehnično izvedbo (Matic Ačko).
Močna je bila tudi javna podoba festivala. Grafično oblikovanje (Eva Bevec) je bilo jasno in prepoznavno, hkrati pa dovolj sodobno, da je festival deloval sveže. Enako velja za spletno stran (Marko Damiš), ki je ohranila izvorno oblikovanje te edicije festivala, a je obenem tudi zadostila potrebam preglednosti in prijaznosti do uporabnika. Dobra spletna stran ni le vizitka, ampak orodje, ki pomaga razumeti program, projekte in lokacije. Pri komuniciranju z javnostjo in na družbenih omrežjih (Valerija Intihar, Živa Mijatović) je bilo opazno, da je šlo za premišljeno in redno komunikacijo, ne le za občasno promocijo.
Posebno vrednost ima tudi dokumentacija. Press gradiva, festivalska zloženka in fotodokumentacija razstav so bili javno dostopni, kar festivalu podaljša življenje tudi po koncu programa. Pri festivalih, ki trajajo kratek čas, je to ključnega pomena, saj se lahko zaintetesirana publika vrne k vsebinam, festival pa gradi svojo zgodovino na sledljiv in pregleden način.
Ob tem velja še izpostaviti, da festival oblikuje razmeroma mlada ekipa, ki deluje organizirano in samozavestno. To ni pomembno le za letošnji program, ampak tudi za to, kako se scena dolgoročno razvija. Če želimo kontinuiran razvoj vsebin, potrebujemo ustrezno izobražene kadre, ki se preizkusijo skozi realno odgovornost. V majhnem slovenskem prostoru, kjer v osrednjih vlogah nastopajo že dobro poznana imena, je delo na vzpostavljanju novih kadrov in menjavi generacij še toliko bolj pomembno.
- Avdiovizualni nastop, pri katerem koderke_ji s programiranjem v realnem času generirajo zvok in/ali vizualne podobe. ↩︎
- Sistem, katerega notranje delovanje ni razvidno; poznamo le njegove vhodne podatke in izhodne rezultate. ↩︎
- Nedostopnost ni zgolj posledica zapiranja zaradi lastniških interesov. S prihodom grafičnih vmesnikov se je raba računalnikov premaknila od neposrednega upravljanja sistema k uporabi standardiziranih aplikacij. S tem se je povečala dostopnost, a zmanjšala preglednost, saj (splošen_a) uporabnik_ca deluje znotraj vnaprej določenih možnosti, brez vpogleda v mehanizme, ki te interakcije omogočajo. ↩︎
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Saška Maček
Besedilo je del avtorskega projekta EMFAZNA ZALEDJA, ki nastaja v sodelovanju s platformo Koridor – križišča umetnosti. Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo.
