Kaj zrcali zrcalce?
Razstava: Zrcalce, zrcalce ... Kdaj: 16. 12. 2021–14. 1. 2022 Kje: Galerija Škuc, Stari trg, Ljubljana Razstavljajoči umetniki/ce: Nataša Berk, Karla Damari, Jacob Morgen, Ladies of the Press Kuratorstvo: Jasna Jernejšek
Začetki procesa postavljanja razstave so zelo različni. Izhodišče so lahko umetniki sami ali pa določena tema, ki jo navadno zastavi kurator. Glede na temo se k razstavi lahko vabi specifične umetnike, vezane nanjo, ali pa se končna oblika razstave vse do konca procesa še spreminja. Kuratorka Jasna Jernejšek je iz lastnega zanimanja raziskovala simboliko ogledovanja v ogledalu in tako je nastala tema razstave Zrcalce, zrcalce …. Zatem je k sodelovanju povabila raznolike ustvarjalce, ki so raziskovali specifike prostora Galerije Škuc in nazadnje sproducirali svojevrstno interpretacijo le-tega, ki se spreminja ob intervenciji odsevov, izkušnja ogledovanja pa postane zavestna, kolektivna in konceptualizirana preko spremnega besedila ter podprta z dolgimi stoletji ogledovanja zrcalnih podob, kot so to z večjo ali manjšo mero (ne)zaupanja počeli že naši predniki.
V osrednjem, z značilnim talnim mozaikom prekritem prostoru Galerije Škuc, se takoj znajdemo pred vizualno provokacijo Karle Damari, ki je prostoru namenila tri foto tapete, tj. fotografije njegovih komponent kot so vrata, del prej omenjenega mozaika in toalet v naravni velikosti. Le-te so nato postavljene v specifičnem odnosu (nasproti, nad, …) do dejanskih delov prostora, ki so upodobljeni na njih. V enem od takih primerov je foto tapeta kombinirana z velikim ogledalom, ki ga je namestil umetnik Jacob Morgen. Na ogledalu je majhno kukalo, takšno kot na marsikaterih vhodnih vratih, skozi katero lahko pokukamo in vidimo deformirano podobo obiskovalca z neproporcionalno veliko glavo; na podoben način vidimo skozi kukalo na Morgenovem ogledalu deformirano podobo prostora, zrcaljenega v manjšem ogledalu na drugi strani stene. A tu je še en zasuk: v resnici namreč sploh ne gre za dejanski prostor, temveč za Damarino foto tapeto tega prostora.
Morgenova ogledala sploh niso prava ogledala, saj niso izdelana iz stekla, temveč iz – plastike. Natančneje iz trimilimetrskega polimetilmetakrilata ali po domače pleksi stekla. Ogledala naseljujejo večino galerijskega prostora innekatera so tako majhna, da svoje podobe v njih sploh ne uspemo ujeti. V zadnji, zatemnjeni sobi kraljuje temačno uokvirjeno ogledalo, okrog katerega se nemo vrti bela lučka, ki osvetljuje podobo v ogledalu iz različnih kotov in zlovešče dviguje senco za previdnim ogledovalcem. Ko v tem prostoru ostanemo sami, se previdnost pri pogledu v ogledalo v nas naseli sama od sebe, skupaj z njo pa tudi radovednost. Kaj želimo in česa ne želimo uzreti, česa so se bale stare kulture in kaj tematizirajo grozljivke? Ob tem se morda lahko spomnimo na kampiranja v otroštvu, ko nas je ponoči v šotoru nekdo prestrašil tako, da si je pod brado podržal ročno svetilko, ki je njegov obraz spremenila v čudno spako, polno senc. Pomembno vlogo pri doživljanju teh izkušenj ima seveda svetloba, s katero se radi igramo skoraj toliko, kot ona z nami.
Pogosto je svetloba v kozmetičnem salonu prilagojena temu, da naše obrazne linije izgledajo kar najbolj gladke; pomislimo tudi na to, kako je v zatemnjeni toaleti nočnega kluba naš obraz tako bežen, da bi lahko pripadal komur koli. Tak občutek dajejo tudi slike, ki nam namesto edinih pravih ogledal, ki so ponavadi prisotna v prostoru, natančneje na stranišču Galerije Škuc, vračajo podobo avantgardne umetnice Nataše Berk. Pa niti ne njenega obraza, temveč podobo nje, ki se fotografira v ogledalu, s telefonsko bliskavico pred obrazom.
Nenazadnje smo bili v Galeriji Škuc na dan otvoritve razstave lahko priča tudi performansu tandema Ladies of the Press, v katerem sta živahni Ana Čavić in Renée O’Drobinak v ujemajočih se zelenih kostumih igrali vlogi virtualnega operaterja, ki na portret postavlja filtre v obliki kolažnih izrezkov in procesorja, ki fotografije tiska, ter v interakciji z obiskovalci ustvarjali portrete z vesoljskimi učinki (na končni fotografiji za domov si lahko imel kačje oči, eksplozije za hrbtom in dinozavra na glavi). Skozi tovrstni proces so, kot opisuje Čavić, obiskovalci lahko delili kolektivno izkušnjo produkcije podobe dvojnika, ki je ideja, s katero se ljudje že dolgo igramo; pri tem uporaba tehnologije našo igrivost omogoča, hkrati jo pa tudi uleni z vnaprej vgrajenimi programi. V prepletu medijev in človeškega posredovanja sta performerki obiskovalcem ponujali predvsem zabavno in unikatno izkušnjo.
Eksperimentalna razstava s kultnim naslovom, izposojenim iz pravljice bratov Grimm, poskuša operirati s psihološkimi orodji naše podzavesti, hkrati pa je zelo sodobna v tem, da v njej narcisizem doseže vrhunec, saj pridemo na razstavo namesto umetniških del občudovati sebe. Je tudi kritična, saj se pravzaprav na nobeni točki ne uspemo zares občudovati – ogledala bodisi manjkajo, bodisi so premajhna ali pa popačena. Od performansa je ostal samo še izpraznjen poligon in zavemo se, da ne bomo iz galerije odnesli niti svoje fotografije. Postanemo čustveni in nasploh podobno razočarani in ljubosumni kot čarovnica iz pravljice, ki od zrcalca ni dobila tega, kar je pričakovala. Ne preostane nam drugega, kot da taki odidemo, ali pa se spoprimemo s konceptom razstave in razmislimo o zrcaljenju v odnosih do sebe, družbe. Morda nam prihrani kakšno uro psihoterapije, a vendar se zdijo ogledala preveč logičen način, kako obiskovalcu skozi umetnost ponuditi izkušnjo samorefleksije.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Ivana Rosa
