I’ve seen the future baby, it’s sexy

Kdaj: 9. 8. 2022–1. 9. 2022
Kje: Galerija Škuc
Umetnice_ki: COVEN BERLIN, Gvantsa Jishkariani, Karin Ferrari, Lealudvik, Ozge Sahin, Selin Davasse, Slavica Obradović, Virginia Lupu z Mihaelo Minca
Kuratorki: Tia Čiček, Teodora Jeremić

Avgusta so v Galeriji Škuc odprli mednarodno skupinsko razstavo I’ve seen the future baby, it’s sexy. Na njej so predstavljena dela različnih umetnic_kov, ki so nastala (ali pa so še v nastajanju) v zadnjih nekaj letih. Glede na naslov in krovno vizualijo bi pričakovali, da se razstava posveča prihodnosti, špekulacijam o tem, kakšen svet naš čaka in kakšne so njegove alternative; estetski cyberpunk, razvratni blade runner ali z magijo razrešen patriarhat? Resnica pa je, da razstava pri večini del vsebinsko posega bodisi po preteklosti, z namenom opomniti na enoznačno zgodovino, zanemarjene antropološke napetosti, pozabljene antagoniste in utišane užitke, bodisi se polašča sodobnih aktualnih tem o prehajanju normativnega v odnosu do teles, lastnih čustev, intime in identitete. 

Skupek devetih del (vključno s performansom) prinaša utopično vizijo alternativne dekanonizirane prihodnosti, ki je osvobojena rigidnih struktur, v svojem bistvu pa s kreativnostjo in sprejetim alternativnim védenjem omogoča opolnomočenje marginaliziranih oseb. Izhodišče za zamišljanje razstave in novega, drugačnega sveta je bilo razmišljanje o vseprisotnih občutkih krivde in sramu, s katerimi se kot posledico družbeno-kulturnih izkušenj znotraj patriarhalnega reda soočajo kvir in žensko-identificirane osebe. Razstava ni podlegla mamljivi, na neuspeh obsojeni skušnjavi koncipirati svet brez kakršnegakoli zatiranja, ampak se je smotrno naslonila na že vznikle strukture upora; aktualne digitalne subkulture sodobnega poganstva in hibridnih oblik čarovništva, skrite pred laičnimi očmi običajnega spletnega uporabnika. Šlo naj bi za različne skupnosti mladih čarovnic, ki se povezujejo v sferi družbenih omrežij, združuje pa jih primarna potreba po povezovanju in svobodi odločanja o telesu, identiteti, spolnosti in duhovnosti. Fenomen tovrstnega eksperimentiranja, prepletanje številnih ritualnih praks in združevanje različnih religioznih gibanj s poudarkom na sprejemanju, zdravljenju in terapiji je kot posledica razmerij moči v kapitalističnem heteronormativnem patriarhalnem sistemu najbolj razširjena prav med ženskami in kvir osebami, katerih ne-normativen obstoj je tako ali tako vselej izpolnjeval »pogoje« za obtožbe čarovništva.  Avtorji_ce na razstavi tako privzemajo model osvobojenega čarovništva in gledalcu ponudijo neobremenjen, mestoma celo norčav premislek o morebitni dekonstrukciji ponotranjenega nazora. 

Direktno na čarovništvo se navezujta dve deli romunske fotografinje Virginie Lupu z naslovom Failproof Witch (2018) in Hexing Trump (2020). Gre za svetlobne škatle s portreti skupnosti čarovnic romskega porekla, ki živijo in delujejo v predmestju Bukarešte, in videoposnetek njihovega rituala, katerega cilj je bil Trumpov poraz na tedanjih predsedniških volitvah. Umetnica je pri projektu sodelovala z Mihaelo Minca, izvajalko magije, čaranja in vedeževanja, katere praksa združuje romske magične obrede in pravoslavna verovanja. Umetnica se je osredotočila na svoj lokalni prostor, kjer čarovništvo in romsko vraževerje iz zakoreninjenih zgodovinskih vzorcev agresivno pronica v priljubljeno popkulturo, spremlja pa ju ambivalentna senca stigme in strahu pred žensko čarovniško figuro. Zanimanje za alternativne duhovne prakse in njihov primeren prikaz je umetnica uresničila v pristnih portretih čarovniške skupnosti in njihovega sodobnega delovanja, ki bi znotraj vizualne kulture na domačih tleh lahko vzpostavili diskurz in morebitno zanimanje o pomenu in pozicioniranju tovrstnih ženskih skupin v družbi. Manjšina marginaliziranih romskih čarovnic namreč neposredno ilustrira skupino nekonvencionalnih posameznic, ki z rušenjem norm in kreativnim prilagajanjem za preživetje demonstrirajo upor in si hkrati omogočajo prostor za lastno opolnomočenje.

Nasproti pristni in naturni upodobitvi resničnih oseb in njihovih življenj je v zadnjem, zatemnjenem razstavnem prostoru predstavljen video v Avstriji živeče umetnice Karin Ferrari z naslovom The Lost Goddess. DECODING Born This Way by Lady Gaga (2020/2022). Dvajsetminutni video je odlična domišljijska interpretacija znanega videospota, katero prevevajo absurdne teorije zarote, ekstravagantno-aktualna montaža in subtilen humor, ki izhaja iz nerealnega pretiravanja in paranoje. Video je del avtoričine serije DECODING THE WHOLE TRUTH (2011—), ki zajema globalno popularne video vsebine, v katerih umetnica domiselno sprevrača resnična dejstva, jih izkrivi z domišljijo, političnimi idejami, religijo, aktivizmom in bizarnimi špekulacijami, ter katerih vsebina želi biti mistična, poduhovljena in razsvetljena. Čeznje (na že obstoječ popularen video!) je praviloma nameščen krepak filter všečne vizualne kulture, ki v kombinaciji s t. i. »trash« estetiko uspešno animira sodobnega gledalca. Ta se zlahka naslaja nad izmaličeno podobo sedanjosti, od katere ne more odmakniti pogleda. 

Domača predstavnika na razstavi sta umetniški tandem znan po imenu Lealudvik, ki z obiskovalcem podelita svoje albume intimnih fotografij, posnetih na instax film. Raznolike in neponovljive fotografije njunih teles postanejo ritualna gesta, zbirka pa jima služi kot referenčni arhiv. S pomočjo obstoječe serije in aktivne samorefleksije se njuna praksa izraža v nenehnem procesiranju pomena njunega odnosa. Vračanje k podobam in vnovično premišljevanje o njih doprinese k postopnemu osvobajanju od predpisanih dinamik, razmerij moči in nenazadnje nadgrajevanju njunih siceršnjih umetniških del, ki pogosto vključujejo rabo sorodnih fotografij. Lealudvik sta tudi avtorja naslovne podobe razstave in t. i. magičnih znakov oziroma amuletnih pečatov, ki spremljajo sleherno umetniško delo na razstavi (na stenah in v obrazstavni brošuri). Tik ob vitrini, v kateri so razstavljeni njuni albumi analognih fotografij, se na steni predvaja video srbske umetnice Slavice Obradović z naslovom Come As You Are (2019), ki se prav tako ukvarja z razumevanjem telesa v odnosu do lastne identitete in procesiranja čustvenih stanj. Digitalna animacija prikazuje gmoto dveh prepletenih teles, ki se nenehno razblinjata v fragmentarno stanje in nato vnovič počasi sestavljata v človeško figuro. Ko se lebdeči koščki na ekranu združijo v spojeno hibridno celoto, zaznamo izrazito sterilnost in stilizacijo dveh subjektov, pri katerih je nemogoče določiti spol, starost ali kakršnokoli čustvo; telesi sta spojeni v nepopolnosti, umanjkajo jima gornje okončine in obraz. Podobno kot pri tandemu Lealudvik se vsebina ukvarja z genezo identitete; nenehno spreminjanje jaza v želji po doseganju idealov na eni strani in istočasnem strahu pred izgubo karakterja ali pretiranim prilagajanjem okolici na drugi. 

Najobsežnejše delo na razstavi je Secrecy, vibration, and doing my own thing (2022) kvir umetniškega kolektiva COVEN BERLIN. V glavnem prostoru galerije razstavljajo zbirko masturbacijskih predmetov s spremljajočimi osebnimi zgodbami, ki so jih zbrali v okviru javnega poziva. V odnosu do razstave in njenega izhodišča o potlačenemu občutku sramu in nenehne krivde povezane s spolnostjo se nesramežljiva izložba nekonvencionalnih objektov vzpostavi kot jasen odgovor na ignorirano in zamolčano sfero užitka ter raziskovanja lastnega telesa. Muzeološka intervencija je zaradi načina predstavitve izjemno direktna in didaktična, izpeljana z namenom odpreti oči tistim, ki še vedno vztrajajo v nadvse utrujajočem in suhoparnem mehurčku heteronormativnosti in cisspolnosti. Razstavljeni so predmeti kot denimo kuhinjske vilice, odgriznjeno jabolko, morska trava, mobitel in kos asfalta, spremljajo pa jih krajši intervjuji posameznic_kov, ki pripovedujejo o svoji rosni izkušnji samozadovoljevanja z omenjenim predmetom, razlogih za njihov izbor in njihovih občutkih, tako telesnih kot čustvenih. Čustva zanimajo tudi v Istanbulu rojeno Ozge Sahin, katere interaktivna instalacija v zadnjem zatemnjenem prostoru simbolizira kolektivno združevanje obiskovalcev, njihovih fluidnih spominov in čustev. Gledalci so povabljeni da v temi svetleče dele niti polagajo po tleh in po steni, oblikujejo figure, raznorazne oblike ali naključne gmote. Podobno tekstilno je delo Gvantse Jishkariani, ki je razobesila krpanko, sestavljeno iz uničenih sovjetskih tapiserij. 

Ob odprtju razstave se je zgodil tudi performans Turkinje Selin Davasse. V glasbeno-pripovedovalskem nastopu je na čuten in humoren način rekonstruirala zgodovinske dogodke s perspektive tako istanbulske Hagie Sofije, kot tudi slovenske Ajdovske deklice, s kančkom alternativne zgodovine, sarkazma in norčevanjem iz patriarhata pa je iz publike izvabila kimanje in smeh. 

Razstava kot celota tako navdaja z optimizmom, porajajoče se ideje o kolektivnem vstajenju, brezsramni enakopravnosti in ugonobljenih strukturah zatiralskega nasilja pa so obiskovalcu predstavljene na dopadljiv in estetsko mamljiv način. S tem se zoperstavi aktualnemu družbenemu razkolu in nevrotičnemu nazadovanju, ki se med drugim odraža tudi v vedno večji mržnji do woke kulture in kjer družbena raznolikost, enakopravnost spolov, ezoterična seksualnost, modifikacija teles in brezpogojno samosprejemanje vedno težje stečejo po grlu. Nasprotno je razstava I’ve seen the future baby, it’s sexy subtilno progresivna na način, ki izobražuje, vznemirja in tudi nasmeje; dober primer tega je vznesenost v štancanju teorij zarote Karin Ferrari, ki zagotovo preseka navado povprečnega in še tako razvajenega gledalca, ki si na razstavah sodobne umetnosti videa nikoli ne ogleda v celoti. Po drugi strani nam COVEN BERLIN z zbirko masturbacijskih predmetov in ekscentričen video o preklinjanju Donalda Trumpa pokažejo resnico, skrito pred očmi normative. Poudarek pri umetniških delih ostaja na procesu, stremenju k alternativnem vedenju in intuitivni produkciji tako umetnnic_kov samih kot tudi gledalcev, ki se z njimi srečujemo. Želijo nas premakniti v smer, kjer se lahko počasi odvadimo ponotranjenih vzorcev in navad, ki subtilno zatirajo našo neobremenjeno rast in družbeno metamorfozo. Dolgo časa nastajajoči projekt se pri svoji manifestaciji v obliki skupinske razstave odloči za prizanesljivo pot obravnavanja izjemno resne teme o sistemski represiji; ta ni pretirano cinična ali vsiljiva, pač pa prijetna, mestoma igriva in seksi. 

Uredil: Jernej Čuček Gerbec