Zadnji Hamlet

Besedilo: Lea Kukovičič in Wojtek Ziemilski
Režiserka: Lea Kukovičič
Igrajo: Miha Rodman, Živa Selan, Blaž Setnikar, Borut Veselko
Jokavec: Ciril Roblek
Dramaturginja: Sodja Zupanc Lotker
Scenografinja: Zuzana Scerankova
Kostumografinja: Olja Grubić
Oblikovalka svetlobe: Zuzana Režna
Koreografinja: Nataša Živković
Avtorica videa: Toni Soprano Meneglejte
Avtor izbora glasbe in oblikovalec tona: Rok Kovač
Lektorica: Irena Androjna Mencinger
Oblikovalec maske: Matej Pajntar
Asistent scenografinje in tehnični sodelavec: Martin Lovšin
Producentki: Ajda Koloini, Alma R. Selimović
Inspicient in rekviziter: Dominik Vodopivec
Šepetalec: Iztok Jereb
Lučni mojster: Nejc Plevnik
Tonski mojster: Primož Kuburič
Frizer in masker: Matej Pajntar
Oblikovalec svetlobe in tona: Andrej Petrovčič
Premiera: 14. 9. 2023 ob 20.00
Ogled predstave: 15. 9. 2023 ob 20.00

»Vedno se vse začne z družino. Kot patriarhat. Kot krščanstvo. Kot monarhija. Kot Hamlet. In vedno je vse videti enako.« Lea Kukovičič, Sodja Lotker Zupanc (iz spremnega besedila)

Štiri podobe nemočnih in žalostnih moških: jokavec Ciril Roblek in igralci Borut Veselko, Miha Rodman in Blaž Setnikar v črnih kostumih predstavljajo vstopno točko v predstavo in vez med simpozijem  Ko moški jočejo, se svet ustavi in jokalnim intervencijam ter predstavo. Pozicionirani na različnih mestih predverja Stare elektrarne uvedejo publiko v predstavo Zadnjega Hamleta, ki je uokvirjena med nagovor igralca Miho Rodmana, ki z analitičnim in argumentacijskim pristopom organizira izkušnjo publike in jo uvede v dejstvo, da je Hamlet najpogosteje uprizarjano delo na svetu; še več, vsako uro nekje na svetu se uprizarja. Okvir predstave sklene Ofelija (Živa Selan) z mislijo na povezanost in soodvisnost preteklosti s prihodnostjo. Zadnji Hamlet je vmes.

Ideja uokvirjanja predstave, kot igra v igri, asociira na Play sceno – Mišnico, prizor, v katerem Hamlet od uličnih igralcev pričakuje, da odigrajo prizor podoben umoru kralja. Iz odziva kralja in kraljice na igro bo sklepal na resnico o tem, ali je stric Klavdij res umoril njegovega očeta. Torej bo za odkritje resnice uporabil gledališče kot past. Če je režiserko Leo Kukovičič pri režiranju uokvirjanja vodila ideja Mišnice, lahko sklepamo na vzporednice: Hamlet ponazarja fikcijsko strukturo resnice. In točno to Hamlet potrebuje; da bi se znova (z)našel, da bi lahko deloval, mora izvedeti resnico, ki jo bo sklepal iz odziva. Pomen odziva, kot točke resnice, lahko apliciramo na publiko Zadnjega Hamleta. Ga je Kukovičič izročila publiki na milost in nemilost? Je odziv publike ključen za razrešitev konflikta družinskih travm in posledično osvoboditev Hamleta?

Predstava Zadnji Hamlet mlade režiserke Lee Kukovičič je njeno prvo institucionalno delo, ki je nastalo v koprodukciji zavoda Bunker in Prešernovega gledališča Kranj. Zadnji Hamlet uprizarja vznik osvobajanja od ponavljanj uprizoritev tega kanonskega besedila, omejujočih didaskalij, ponavljajočih družinskih travm ter ponavljanja preteklosti. Predstava z izrazito likovno podobo med realnim in fantazijskim, na novo konstruiranim besedilom z elementi ironije in z izogibanjem tradicionalnemu pojmu zgodbe ali sižeja tematizira družinske travme, kot ključni razlog za večno vračanje in vztrajanje patriarhata. Pri čemer se odreče vsem materialom in oporam; večini besedila in didaskalijam. Varno snovanje umetniškega procesa in cono udobja pa režiserka nadomesti z  branjem kanonskega besedila, kot institucije in sistema ter z raziskovanjem mehanizmov funkcioniranja subjektov v družini ter vpetosti le teh v strukture ne-moči. Kukovičič brusi idejo Zadnjega Hamleta s katero bo lahko prerezala popkovino med Hamleti in njihovimi materami. Predstava se žanrsko umešča v hibrid postdramskega, performativnega in snovalnega pristopa. 

 »Vedno se vse začne z družino. Kot patriarhat. Kot krščanstvo. Kot monarhija. Kot Hamlet. In vedno je vse videti enako.« Lea Kukovičič, Sodja Lotker Zupanc (Iz spremnega besedila)

Kukovičič je s kolektivom umetnic in umetnikov, podobno, kot v njenih preteklih projektih (Kdaj _o konec?, Dražbena hiša uprizoritvenih umetnosti Forsale), dekonstruirala, členila, izolirala, razdirala ter na ta način osvobajala Hamleta, besedilo, koncepte, ideje in ustaljene vzorce moške čustvenosti, patriarhata in razmerja moči. S Sodjo Lotker Zupanc  sta sodelovali v že v omenjenem projektu Forsale, kjer sta se ukvarjali s prodajo gledališke predstave, kar je predstavljalo svojevrsten izziv. Tokrat sta sodelovali v simpoziju Ko moški jočejo, se svet ustavi. Izkazalo se je, da je bil slednji (projekt) neprimerno zahtevnejši saj sta za raziskovanje neenakosti, moškega čustvovanja in joka k sodelovanju vabili (seksi!) moške performerje.  Kukovičič namreč pove, da moški v njenih sanjah jočejo, ljubijo, se opravičijo in s tem meri na percepcijo moškosti, ki z izražanjem ranljivosti, tudi z jokom, moškost pridobiva in ne izgublja.  A sta se morali soočiti z vrsto zavrnitev; jok moškega pač ne sodi v javnost, na oder in ni ravno gesta moči v kateri bi se moški znašli. Projekt sta zastavili vključevalno, na način, da ženske pomagajo moškim pri osvobajanju od patriarhata, kar je dodatno otežilo situacijo, saj oboji; moški in ženske, težko sprejmemo pomoč in prejemanje le te v tako tekmovalni družbi že pomeni podrejenost. A smo to v intervjujih pred predstavo lahko brali njuno odločitev, kot gesto dolga žensk do moških. In ne kot gesto nadvlade. Skozi raziskovanje spolne in generacijske neenakosti  sta ugotavljali kako vse-prisoten je patriarhat: v prostoru, čustvih, ustvarjalnosti … povsod in od nekdaj. 

»Vedno se vse začne z družino. Kot patriarhat. Kot krščanstvo. Kot monarhija. Kot Hamlet. In vedno je vse videti enako.« Lea Kukovičič, Sodja Lotker Zupanc (Iz spremnega besedila)

Dramaturški potek predstave je sicer klasičen, prizori so zamejeni fluidno, tekoče, scena in kostumi se ne ne spreminjajo. Trije igralci: Borut Veselko, Miha Rodman in Blaž Setnikar igrajo Hamlete; očeta, sina in duha (sveta Trojica) ter igralka, Živa Selan, Ofelijo. Minimalna ready made scena (kovinski nosilci stolov brez sedala na podolgovatem stojalu lestve, povečana fotografija, kot dekor, prozoren fotelj) (Zuzana Scerankova) in sodobna kostumografija (Olja Grubić), Hamleti so odeti v črne pajkice in tunike z nabranimi in ojačanimi deli ( ramena, nad koleni in nadlaket) tvorita enovito likovno podobo predstave, ki jo lahko umestimo v preteklost in prihodnost, realno in imaginarno. Oboje, kostumografija in scenografija podpirata igralce, igralko in dopolnjujeta režiserkin izraz na način, da gledalci zgodbo Hamleta lahko premeščamo iz sedanjosti v preteklost ali prihodnost. 

»Vedno se vse začne z družino. Kot patriarhat. Kot krščanstvo. Kot monarhija. Kot Hamlet. In vedno je vse videti enako.« Lea Kukovičič, Sodja Lotker Zupanc (Iz spremnega besedila)

Prizor v katerem trije Hamleti tvorijo uglašen dinamičen se sestav ali stroj (beseda stroj se pojavi v izvornem besedilu Hamleta enkrat in sicer se nanaša na telo, sestavljeno iz množice delov) z enakomerno ritmično in ponavljajočo hojo v enakomerni razdalji enega koraka, deluje avtomatizirano, ležerno in ni ciljno usmerjeno. Samo delujoče je. Rame in medenice Hamletov so rahlo spuščene, črne šlape za po stanovanju pa podpirajo naravno hojo in stik s tlemi. Občasno eden od Hamletov položi dlan na ramo so-Hamleta pred seboj. Gibalni prizor lahko razumemo, kot sistem patriarhata, ki se samopoganja, neodvisno od zunanjih vplivov in nič ga ne ogrozi.

»Vedno se vse začne z družino. Kot patriarhat. Kot krščanstvo. Kot monarhija. Kot Hamlet. In vedno je vse videti enako.« Lea Kukovičič, Sodja Lotker Zupanc (Iz spremnega besedila)

Osrednji prizor v katerem Hamlet sedi v napihnjenem prozornem fotelju, za njim izpod stropa visi podolgovata železna konstrukcija z ogrodji stolov, iz konca konstrukcije visi zavesa v toplih okrastih tonih. Na drugi strani odra stoji 2-3 metrska barvna fotografija povečanega Hamletovega (Veselkovega) očesa s solzo na licu. Fotografija je večpomenska; lahko jo beremo, kot Klavdijevo (kraljevo) zapoved o končanju žalovanja, da jočemo z enim očesom, z drugim pa se veselimo. Ali pa kot možnost odrešitve moških z izražanjem ranljivosti, ki naj bi jih osvobodilo patriarharnih pričakovanj možate nadvlade. V desnem kotu odra, takoj za zaveso, ležijo Ofelijine noge, vidijo se od stopal do kolen. Mamin posneti glas iz zvočnikov se pogovarja s Hamletom: »Saj veš, zakaj je oče tak, že deda je njemu delal to, kar je on tebi, babica ni nikoli jokala, vsakič se je zaprla v kopalnico.« Ob koncu pogovora Hamlet, obupan, izjavi, da ne more več, da ga boli glava. Mamin posneti glas iz zvočnikov ponovi: »Saj veš, zakaj je oče tak, že deda je njemu delal to, kar je on tebi, babica ni nikoli jokala, vsakič se je zaprla v kopalnico.« Neznosnost osrednjega prizora s snovalnim besedilom, ki učinkuje skoraj dokumentarno v smislu vsakdana mame in sina in predstavlja tudi besedilno jedro predstave, stopnjuje ušesni mrčes. 

»Vedno se vse začne z družino. Kot patriarhat. Kot krščanstvo. Kot monarhija. Kot Hamlet. In vedno je vse videti enako.« Lea Kukovičič, Sodja Lotker Zupanc (Iz spremnega besedila)

Tretji Hamlet, duh (Blaž Setnikar), s proporcialnimi krili, glede na telo, v obliki ušes frfota na mestu in s produkcijo nadležnega zzzzijanja stopnjuje občutek neznosnosti prizora. Ofelija z zaveso ovija Hamleta, očeta (Borut Veselko); najprej glavo in postopoma celo telo, kar ga zaduši, povzroči pogreznjenost na izpuščajočem fotelju, kar lahko razumemo, kot izginjanje biti.  

Uprizorjeno mučnost ponavljajočih travm in nemoči mame in babice za odrešujoči rez katarzično osvežita slapova vode (solz?) iz stropa odra Stare elektrarne. Kot, da gledališče s to mini spektakelsko gesto končno s svojimi solzami odreši svojo 400-letno zvezdo družinskih travm in ponavljajočih matric medsebojnih odnosov.  

»Vedno se vse začne z družino. Kot patriarhat. Kot krščanstvo. Kot monarhija. Kot Hamlet. In vedno je vse videti enako.« Lea Kukovičič, Sodja Lotker Zupanc (Iz spremnega besedila)

Kukovičič se za ponazoritev ponavljajočih travm posluži vrste ponovitev: Ofelija pred publiko ponavlja besedo »repeticija«, mamino besedilo je predvajano dvakrat, projecirano besedilo »Se vedno znova vračamo?« na zavesi se večkrat ponovi. Ponovitve performativov publiko potegnejo v vrtinec večnega vračanja in besede sčasoma izgubijo pomen. Tako, kot se navadimo na vsakdanji status quo v naših svetovih. Zelo podobno je. 

Eksperimentiranje z jezikom in besedilom (Lea Kukovičič in Wojtek Ziemilski) se v luči avtorskega projekta, torej preizpraševanja tematike patriarhata, lahko razume, kot širitev predloge, ki bo raznoliko nagovarjala gledalce in kot prestopanje meja med kanoniziranim besedilom Williama Sheakespearja in besedilom iz vsakdanjega življenja, ki tematiko tudi ironizira. Predstava pa vseeno najmočneje odzvanja v atmosferi neznosne ujetosti v repeticijah in sestavljenih fantazijskih prizorih.

Uredila: Živa Kadunc