Razklanost med realnim in sanjskim
Režiserka: Maša Pelko Prevajalka: Anja Naglič Dramaturg: Rok Andres Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumograf: Andrej Vrhovnik Skladatelj: Blaž Gracar Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Svetovalka za gib: Bojana Robinson Oblikovalec maske: Tomaž Erjavec Nastopajo: Barbara Cerar, Klemen Janežič, Maruša Majer, Saša Tabaković, Tina Vrbnjak, Domen Novak k. g. Letos je sezono v Mali Drami odprla mlada režiserka Maša Pelko z dramo enega najbolj radikalnih avtorjev Rolanda Schimmelpfenninga, Dan, ko jaz ni bil več jaz. Radikalizem predstave v grobem leži v avtorjevem posedanju likov za družinsko mizo, kjer jih začne secirati: vse do njihove podzavesti.
Scenografija je torej osredinjena na veliko mizo, okoli katere se odvije celotno dogajanje. Režiserka se je odločila, da bo okoli te mize posadila gledalce, kar pomeni, da ne sedimo v klasičnem redu, ampak so sedeži razporejeni okrog odra. To je dramaturško gledano zelo drzna poteza, saj zahteva popolno prisebnost igralcev na vseh straneh odra hkrati. S svojimi pogledi, gibom in pripovednostjo sta celotno publiko zaobjela Saša Tabaković in Domen Novak, medtem ko je ostalim igralcem to uspelo žal le delno. Edina sta bila namreč celo predstavo osredotočena tako na publiko kot na soigralce in sta venomer ohranjala stabilno ravnotežje med četrto steno in tem, kar se dogaja z njo.
Na prvi pogled drama načenja družinsko dramatiko, toda ko se iznenada pojavi dvojnost lika očeta, se zgodba spremeni v rekonstrukcijo dneva, kasneje pa rekonstrukcijo vsega, kar človek je. Kar naenkrat se pred nami in pred družino, pojavi še en oče, z njim pa vprašanje, kdo sploh je oče kot individuum. Pred nami namreč zdaj stojita dva lika očeta. Kdo je torej pravi oče? Je takšen kot tisti, ki si umije zobe in se obleče v pižamo preden gre spat ali je tisti, ki se oblečen vrže v posteljo in se ljubi s svojo ženo. Je možno, da je oboje?
Besedilo je nastalo nedavnega leta 2018 in glede na to bi lahko rekli, da spada v skupino »modernih dram«, pri katerih je težko zares razložiti o čem govorijo. H kompleksnosti drame pripomore še eksistencialna tema lucidnega poigravanja s stisko vsakdanjosti.
Maši Pelko je dramatik že poznan, saj je v času študija v sezoni 2016/2017 v Mestnem gledališču ljubljanskem sodelovala z Jušem Zidarjem v predstavi Zimski sončev obrat, ki jo je napisal ravno Schimmelpfenning. Poznavanje avtorja je predstavi precej očitno. Vidi si, da režiserka ve, kaj želi prikazati, hkrati pa je potrebno izpostaviti, da gledalec dobi občutek, da se pred njim pojavijo vsa gledališka sredstva tega sveta. Gotovo je poseben trenutek postaviti svojo prvo predstavo na oder Drame, vendar je treba paziti, da ustvarjalca ta »velika priložnost« ne zavede, da bi želel pokazati čisto vse, kar se je naučil, v eni predstavi.
Celotna dramaturgija predstave postane zaradi te napake pretirana, za vsak popolnoma vsakdanji trenutek so predozirana razna sredstva, kot so luč, glasba, tišina in podobno. Kljub temu pa scenografija in glasba sama zase zelo dobro funkcionirata. Prav tako tudi minimalistična kostumografija, ki sama zase ne pove ničesar dodatnega in uresničuje svoj namen, da le dopolnjuje dogajanje.
Uprizoritev bi skoraj lahko označili za zgolj gibalno, saj je gib neprestano prisoten, z igro se kolektivno prepletata. Pred našimi očmi se dogaja razčlenjevanje vsakdanjika, zato je bistvo giba, da je vsaka gesta predvidljiva, gledalec vsak premik pričakuje. Vendar je način gibanja izredno ekspresiven, na določenih mestih izpade celo pretiran in nenaraven. Ta pretiranost giba odvzame predstavi vsakršno statičnost in jo zamenja z mehaniko uprizarjanja. Gib je torej sam sebi kontradiktoren. Drama je namreč postavljena statično, za mizo. V Drami pa so liki naenkrat statični in noro gibalni, kar izraža kaos in neskladnost.
Rdeča nit drame je razklanost med realnim in sanjskim svetom. To je v predstavi odlično prikazano, še posebej govorno. Prehodi med normalnim pogovorom in retoričnem sanjskem spraševanju o tem, kaj sploh je človek, so neverjetno mehki. Prav tako je intonacija prilagojena razkolu realnega in fantazijskega. Kljub temu, da so vsi igralci govorno zares dobro opravili svojo nalogo, Tabakovićev sicer izredno lep in čist govor izpade nekoliko preveč pripoveden za tak format uprizoritve.
Predstava zagotovo ima močne točke, kot je na primer monolog o rojstnem dnevu, ki postane neverjetno komičen, ker je povedan resno in je iz njega razvidno, da je režiserka odlično uporabila koncepte za nedobeseden prikaz komičnosti. Gledalca navduši tudi konec, ki izjemno poveže celotno zgodbo in poda smisel uprizoritve, čeprav se to zgodi tako pozno, da obstaja velika možnost, da je bila pozornost občinstva že davno izgubljena.
Uredila: Neva Accetto Vranac
Lektorirala: Uršula Gačnik
