Plešasta pevka
Prevajalec: Srečko Fišer Režiser, scenograf, avtor glasbene opreme: Diego de Brea Dramaturginja: Eva Mahkovic Kostumograf: Leo Kulaš Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Igrajo: Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Lena Hribar Škrlec, Jaka Lah, Matic Lukšič, Jana Zupančič Datum in kraj premiere in ogleda: 15. september 2023, MGL
Pogosto uprizarjana drama absurda Plešasta pevka Eugena Jonesca je ugledala premierno uprizoritev 15. septembra 2023 v Mestnem gledališču ljubljanskem pod režijskim vodstvom Diega de Brea. S precej ozko ekipo sodelavcev so se – tej ekipi primerno – odločili za precej okrnjeno uprizoritev, in ker gre poleg tega za zelo obravnavano in prelomno delo, se lahko zdi, da za obravnavo uprizorjenega ne ostane veliko besed. Pa vendar.
Daleč najmočnejši aspekt predstave tokrat predstavlja igralska zasedba. Iva Krajnc Bagola kot gospa Smith spočetka diktira precej počasno odvijanje brezveznega in zabavnega enostranskega pogovora, ki ga ima ali skuša imeti z gospodom Smith (Uroš Smolej). Nenavadno polžjemu ritmu replik navkljub uspe Krajnc Bagola s svojo trmasto, a ne ihtavo ali neprimerno zaletavo prezenco vzpostaviti stik s publiko; pri tem je očarljivo, da tega ne stori z očesnim kontaktom ali kakšno drugačno gestikularno potezo, temveč zgolj z nekako vživetostjo v sprijaznen in s strani soproga zanemarjen lik gospe Smith. S svojo vdanostjo v nerecipročen dialog v publiki vzpostavi usmiljenje, ki pa ni dovolj močno, da se ob njeni situaciji ne bi uspeli tudi zabavati. Podobno izjemno uprizarjanje doživimo tudi s strani Matica Lukšiča, ki kot neprepričan in neroden Gasilec izvede enega zahtevnejših monologov s prepričljivo apatično distanco od vsebine izgovorjenega, a hkrati zelo suvereno vstopi v sogovor s prisotnimi, ki občasno vmes kaj pripomnejo. Njegova namerno neumeščena prisotnost z brezveznim izgovorom in sama želja po gašenju neobstoječega požara, ki ga privede do interakcije, vdahneta življenje predstavi, ki do točke njegovega prihoda izgublja prvotno energičnost (ki, kot namignjeno, že sprva ni tako prisotna zaradi upočasnitve samega besedila).
Upočasnitev pa ni edina odločitev, ki privede do usahnitve pozornosti in posledično nezanimanja publike. S kontekstom uvedeno, a nesmiselno deluje tudi lutka, ki predstavlja hišno pomočnico Mary (Jana Zupančič), saj ta biva v ozadju prostora, ki ga sicer zasedajo zgolj plastični stoli v vrsti na robu odra. Ozadje bi seveda lahko simboliziralo njeno družbeno umeščenost v dane prizore, saj se občasno iz zvočnikov oglasi glas igralke in je njen obraz projiciran na obraz lutke, zaradi česar je bolj podobna objektu kot pa bivajočemu, a vendar njena prisotnost, takšna ali drugačna, ne pridoda k ničemur. Njena prisotnost je zaradi nenavadonsti utelesitve opažena, a ravno zaradi tega in na neprijetnega načina neorganskosti njenega bivanja na odru sčasoma tudi ignorirana.
Siceršnja in že omenjena minimalističnost scenografije pa prostor očisti vse pohištvene ali življenjske navlake, ki je navadno prisotna. Pomislek pri tem se poraja zaradi že tako vsebinsko okrnjenega govora, ki seveda sestoji iz brezveznosti, vljudnosti in retoričnega napletanja. Kar pri danem besedilu večinoma pomaga pri ustvarjanju še bolj absurdne atmosfere, je seveda to, da je vse to umeščeno v prostor, ki se zdi popolnoma običajen, poistovetljiv. S tako krnjeno scenografijo pa že sam prostor ustvarja občutek liminalnosti, ki mu vzporednico ustvarja še uniformnost kostumov, tako da je edina individualizacija, ki jo igralci lahko dosežejo, res le način govora. Argumenti za to potezo so spet lahko očitni; če uporabimo sodobnejšo referenco NPC-jev (non-playable characters), resnično lahko vidimo, da je dejanje ustvarjalcev argumentirano in ustvarja še bolj neizrazite like, kot so bili zapisano. Na žalost pa ta argumentacija ne pripomore pretirano k uživanju v predstavi.
Uredila: Neva Accetto Vranac
Lektorirala: Uršula Gačnik
