Irena Tomažin: »Biti »uspešen« je izjemno dolgočasen in plehek koncept«

Vprašanje glasu je vprašanje krize, skozi katero se opotekaje prebijamo. Zaradi nje vse težje pogledamo v obraz sočloveka, še težje v lasten odsev. Bodisi jo nadnaslovimo begunska ali humanitarna. Bodisi se izgubljamo v mimikrijskih definicijah in resničnosti nadanemo »cesarjeva nova oblačila« in namesto da ograjo poimenujemo ograja, raje brbljamo o  tehničnih ovirah. S sakralizacijo zasebnega so nam odvzeli primerjalno oporno točko, da bi lahko kot naši »stari« tegobe in bolesti podelili s skupnostjo, se ovedli, da nismo sami, da v svojem občutenju le nismo tako zelo ekskluzivni, kot se nam dozdeva. To je včasih dovolj. Zaprti v elektronske svetove naših imaginarnih socialnih mrež vzdržujemo socialno življenje, ki bolj kot na karkoli živega spominja na bolnika, ki je že vse doživel. Vse mu je jasno. Rešitve zanj ni. Imanenca ne obstaja, živi v transcendenci. To je njegov soteriološki ateizem. Pri vseh teh zgodah in nezgodah se izriše skupni imenovalec: izguba analognega kompasa, imenovanega samozavedanje. Elektronika  se prerada izneveri, ko jo najbolj potrebuješ, ko si izgubljen znotraj svetnega, znotraj samega sebe. Kako spet najti glas, ko so nam ga prepovedali uporabljati tako, da bi poslušali sebe? Ko smo svoje komuniciranje z ostalimi naravnali na uporabo glasu, ki je družbeno sprejemljiv. Umeščen je in nikakor ne ogroža varnosti in umirjenosti mlahave predpraznične otopelosti. Povezan s strahom, da si prisluhnemo, tudi ko smo zlomljeni in nemočni. Ravno takrat, ko se najbolj potrebujemo. 

Uspešnost je dolgočasen koncept, pravi moja sogovornica Irena Tomažin. Te besede mi ob pisanju uvodnika vneto trkajo na vest. Natančneje na tisti predel, ki premnogokrat pozabi, da so najpomembnejše stvari le tiste, ki jih lahko nosim v sebi, ne glede na to, kam se odpravim. Grozeče zveni misel, da je bilo tik pred razpadom starorimskega imperija prazničnih dni več kot običajnih. In sami se gibljemo po podobni osi. Želimo pozabit, želimo se zabavat, odmislit, kar se nenehno ponavlja in nas vse bolj potiska proti razmočeni prsti. Poslušamo že slišano, gledamo že videno in izumljamo že izumljeno. Kot večkrat poudari moja sogovornica, smo prepričani, kako je naša pojavnost tukaj in zdaj samoumevna in originalna. V samem nebogljenem bistvu pa bolj kot današnjemu času pripadamo času, ki je že prešel. Ta živi v načinu, kako si zjutraj pripravimo zajtrk in kako zvečer zagrnemo zavese, preden se odpravimo spat. Najdemo ga v vrečkah, ki jih napolnimo v trgovini, in v omarah, ki skrivajo naš nered in mir. V času, ki je vse to že vedel in nato velikodušno pozabil. A kar zavest pozabi (bodisi potlači bodisi zavestno izbriše, ker ji ne koristi več), telo pomni. Glas pa pripada telesu, pravi Irena. 

In v svojem novem performansu, Telo glasu, se ukvarja ravno s tem. Glasu daje telo ali pa telesu glas; kaj je sploh bilo prej? Kaj vse je naš glas in kakšne informacije hrani? Kako smo pozabili, zakaj je treba tuliti s svojimi sovražniki, ki so predvsem tisti notranji, le naši? Kako nas še morajo poteptati, da bomo glas izgubili do te mere, da se ne bo več mogoče pretvarjati, da lahko tako kot do zdaj živimo dalje? 

Medtem ko se mi po glavi drenjajo vsa ta vprašanja, ko se mesijo podobe, ki jih je v meni pustila njena zvočno-gibalna pesnitev Telo glasu, se pojavi ona. Brez odvečnih besed, kot pri svojem delu; zanj si ne želi izposojat tujih misli. Vpraša, kako je z baterijo snemalke. Preverim, ugotovim, da imava še pet ur. »Uf, to je pa več kot dovolj,« reče. Pritrdim ji. Začneva. Preprosto. Z glasom. 

Kaj je bilo prej, glas ali telo?

To je težko reči, a če pogledam svojo pot, je bilo definitivno najprej telo. Eno tako molčeče telo, če zdaj pogledam nazaj. Način, s katerim sem sama začela iskati svoj izraz, govorica, s katero sem začela, je bil gib, ples. Gibalna, fizična govorica torej. Znotraj katere se mi je, presenetljivo, skozi to fizičnost, skozi odkrivanje tega, kaj vse telo zmore, potem odprl glas. To se je zgodilo okoli petindvajsetega leta, sebe sem pred tem vedno dojemala bolj molčeče. Na poti iskanja, znotraj neke umetniške govorice, je bilo zame prvo telo.

Predstava Telo glasu je nadaljevanje raziskave vmesnega prostora med glasom, gibom, gesto in telesom. Solo predstava je hkrati nadaljevanje projekta oziroma avdio-video instalacije Obrazi glasov/šum, ki je nastala marca 2015 v produkciji zavoda MOTA.

Ti je po vsem tem času že kaj »bolj jasno«, kaj je ta vmesni prostor? Kaj biva tam?

Moj odnos do giba je bil vedno v soodnosu z glasbo. So ljudje, ki gib, koreografijo dojemajo bolj v povezavi s prostorom, s scenografijo, z vsebino. Gredo v dialog z nečim od naštetega. Sama sem bila vedno v odnosu z glasbo. Že v svoji prvi solo predstavi Metamorfoze sva z Mitjo Reichenbergom zelo veliko delala na tem vmesnem prostoru, ki ga skupaj gradita ples in glasba. Delala sva na glasbi Hitchcockovih filmov, na odnosu giba in glasbe. Kaprica pa se je razvila skozi glas. Ta me je tako močno zaznamoval, da se nisem zmogla več utišat. Nadaljevanje vsega tega dela z glasom je tudi projekt Obrazi glasov, s podnaslovom Šum, v MOTI. Skozi same glasove sem se dotikala tega, kar je na nek način pojmovano kot odpadek v glasu. Sem spadajo vsi ti »nezaželeni« šumi, tliki; ki jih dobro poznamo vsi, ki ustvarjamo z glasom, ko delamo z mikrofonom. Označeni so kot nekaj odvečnega, nekaj, česar ne želiš. Nek šum, ki ga ne bi rad imel v svojem govoru. Pred par leti sem si prvič kupila mikrofon, mešalko in zvočnike; ko sem začela delat na tem, sem ugotovila, kako me vsi ti šumi motijo. Namesto da bi šla stran od tega, sem šla vanje. Začela sem raziskovati, kaj konkretno proizvajajo ti šumi; kaj proizvaja slina, kaj proizvajajo zobje, tleski, jezik. Kje so zvoki, ki ne pripadajo glasu, pa jih še vedno uporabljamo. To govorico sem raziskovala v Obrazih glasov. Zelo organsko nadaljevanje tega je bilo, da se raziskovanje z obraza razširi na telo. Potem sem šla raziskovat telesa glasov, v tem primeru telo glasu.

V svoji aktualni odrski manifestaciji, Telo glasu, skušaš vsem glasovom, ki se pojavijo, izgraditi telo. Človek dobi občutek, kot da sistematično mapiraš kontinent glasu. Kot kolonizator nekih novih, še neodkritih ozemelj, neizprosno in natančno popišeš vsak fenomen, ki odjekne na polju glasu.

S tem se veliko ukvarjam. Za vse glasove, ki jih zelo težko poimenujem, na primer hršh, ptshh, bi rada naredila nekakšen vokabular. Kljub temu da je to zame nekaj novega, se sama nimam za nikakršno pionirko. To ni neka lažna skromnost, ampak tega je v tujini že toliko narejenega. Res pa je, da je bilo to takrat, ko sem se začela s tem ukvarjat, pred dobrimi desetimi leti, pri nas zelo sveže. Če si takrat poguglal in želel najti delavnice z glasom, je bilo tega neprimerljivo manj. V zadnjih letih pa se kaže vse večja potreba v prostoru, družbi, da se začne slišat glas, glas ljudi, družbe na splošno. Problem utišanja je vse bolj pereč, še posebej v navezavi z iluzijo tega, da lahko vsak svobodno izrazi svoje mnenje, ki pa je v bistvu tako manipulirano, da nenehno slišimo ista mnenja, zapakirana v drugačne oblike. Z vso tradicijo avantgarde in performansa zunaj, kar se tiče glasu, pa je tega ogromno. To so ljudje počeli že od nekdaj.

Irena se je, odkar pomni, ukvarjala tudi s svojo lastno »simptomatiko« znotraj glasu. Pri njenem iskanju so jo kljub temu, znotraj avantgarde v glasu, izredno nagovorile nekatere »glasne žene«, med njimi: Meredith Monk, Joanna la Berbera; pa tudi »glasni« možje: Kurt Schwitters, John Cage. Obiskovala je mnogo gledaliških delavnic na Poljskem, ki so povezovale telo in glas. Delala je po sistemu Grotowskega in ujela celo eno izmed zadnjih delavnic Sigmunda Mollya, ki jo je vodil on sam. Več kot v vsaki avantgardi pa je izredno zanimivih in izjemnih glasov odkrila skozi tradicionalno ljudsko pesem in ustno izročilo, ki je sta ena od lajtmotivov njenega raziskovanja.

V svojem dosedanjem raziskovanju si se ukvarjala tudi z ljudsko pesmijo. Večkrat poudariš, da bolj kot sedanjosti pripadamo neki preteklosti. 

Fascinantno mi je bilo, da te melodije, glasove tako samoumevno pojmujemo kot nekaj ekskluzivno našega. Tega sem se še bolj zavedla, ko sem bila v stiku s svojimi sodelavci iz projekta Srečevanja glasov, ki so doma in na tujem vtisnili pečat z izjemnim delom na tem področju. Ljoba Jenče, Bogdana Herman, Boštjan Narat, Natalka Polovynka, Svetlana Spajić. Tudi Srečevanja glasov, ki sem jih imela v Trubarjevi hiši literature s skupinami, kot so Vruja, Volk Folk, Brina, Katarina Juvančič … Srečanje s slovanskim ljudskim izročilom me je nagovorilo. Začutiš, da nečemu pripadaš, pa ne veš, na kakšen način temu pripadaš. Pesmi so tiste, ki te najdejo, ki spregovorijo s tabo. Dolgo časa mi ni bilo jasno, zakaj me slovanske ljudske pesmi tako nagovarjajo. Potem pa sem brskala po svoji osebni zgodovini. V Okusu tišine izvajam dve pesmi, ki govorita o utopitvi. Kasneje sem izvedela, da gre za zelo konkretno zadevo. Moj oče se je pri dveh letih skoraj utopil pa so ga rešili, pradedek je sedem let živel v Sibiriji. Stvari nas nagovorijo na različne načine. Drugi način, ki ga prakticiram sama, je prepustitev pesmi. Te so me zelo pretresle. V dobi, ko želimo vse podatke zapisat, ohranit, je težko razumet, da obstaja nekaj tako »krhkega«, kot je ljudska pesem, da je to le z ustnim izročilom živelo stoletja, tisočletja. Zelo fascinantno se mi zdi, da lahko neko tako krhko bitje, kot je pesem, obstoji čez tako različna obdobja sveta. Stare pesmi so bile vedno svoj čas tudi del rituala. Šele ko nekaj časa poješ, pesmi lahko dopustiš, da te spremeni; takrat vidiš, kako deluje nate. Mi pa nenehno analiziramo in želimo razumet vse stvari, to nas kastrira v doživljanju. Tudi pri Glasovih (o. p. Obrazi glasov) je šlo pri meni za neko posebno samospoznavanje, ne le mene same kot Irene Tomažin. Med sabo smo si podobni bolj, kot si mislimo; to, kar občutim jaz, ni zelo daleč od tega, kar občuti nekdo drug, problemi, ki jih imam sama, niso le moji lastni. Intima je precenjena. Mnogo je stvari, ki jih delimo vsi, živimo pa v obdobju, ko vsak vedno bolj postaja le ena zaprta monada sam zase.

Jung pravi, da nam je razumevanje sveta dostopno le preko mita, preko neke totalitete. Ali ni podobno tudi pri ljudski pesmi, občutenje, da razumeš ne da bi poimenoval …

Ljudske pesmi so strašno preproste in hkrati brezmejno kompleksne, ker vsebujejo toliko časov, simbolov v sebi. Pesem, stara 200 let, se ukvarja z istimi problemi, kot jih imamo danes mi. Razlika je le v tem, da imamo več mašil, več igračk, več orodij, ki nam, namesto da bi odpirali horizont, pogled zastrejo. Ne znamo rokovat z orodji, ki smo jih ustvarili sami. Kot da se nam je vse zgodilo malo prehitro. Preden smo dozoreli. Menim, da bi ljudje v splošnem morali več peti. Zame je bilo to zelo zdravo. Petje ni zgolj nekaj, kar te zabava v prostem času, nekaj, kar spada zgolj v kategorijo estetike ali zabave. Tovrstno pojmovanje je zelo kastriran način gledanja na to, »kaj petje je«.

S petjem čistiš prostor, predvsem svoj notranji prostor, spraviš samega sebe v harmonijo, se uglasiš z drugim, tako da poješ s svojim glasom. Ljudsko petje ni zborovsko petje, ni poenoteno petje. Marsikomu to, v današnjem kontekstu, zveni kot poceni new age. Vendar so to zelo močne stvari. Če slečeš spektakel, v katerega je petje oblečeno dandanes, in skušaš začutit stvari, ki gredo skozi tebe z glasom, s pesmijo, se začnejo odpirati neke popolnoma druge sfere. To je bogastvo našega telesa in vsega tega kar z njim najlepšega in plemenitega lahko ustvarjamo. Žal je skozi različne ideologije prišlo do tega, da je to telo postalo tako grešno, samo zato ker je minljivo, ker se stara, ker lahko zboli … Nenehno ga je treba izboljševati. Vedno znova sistematično preziramo čudež, ki nam je dan. Imaš telo, imaš glas in najmanj pet čutov, s katerimi lahko spoznavaš telo in svet okoli sebe. Po Nietzscheju je telo tisto, ki je neskončno, ne naš um. Sodobna bolezen vse bolj postaja to, da si ne damo prostora in časa ter posredno glasu, da bi spoznali samega sebe in skozi to spoznanje spoznali tudi drugega. Paradoksno se danes ljudje veliko družijo in »plešejo«, a se med sabo, bolj kot kaj drugega, le čukasto gledajo oziroma »čekirajo«. Prav tako se povsod dosti poje, čeprav skušajo vsi potem peti na en in isti način. Petje je prisotno skorajda že na vsaki pasji procesiji. Ob pogovoru s »starimi« ali kakšnimi mojstri glasu in petja bi ti povedali, da njihovo petje nima nobene veze s petjem, kot ga mi poimenujemo v vsakdanu. Že samo zaradi velikih sprememb razmer v družbi, v primerjavi s časom, na primer, pred petdesetimi leti, in naše lastne percepcije ter poimenovanja pojavov okoli nas, so stvari na »novo odkrite«, ker v današnjem času pomenijo nekaj drugega kot takrat.

Sama si prva leta, ko si začela odkrivat svoj glas, kot praviš, skoraj vsakič, ko si zapela, tudi zajokala …

(smeh) Zaradi take blazne sreče, da sem se končno slišala. Že preko giba, nato preko glasu in seveda študija, sem imela srečo, da sem lahko spoznavala svet, preko dela, ki me izpolnjuje. Nisem tukaj, da nekaj dokažem, pokažem, temveč zato, da vidim, kaj vse je že bilo in kaj še lahko je. Že pri gibu, ko sem se naknadno videla od zunaj, kako plešem, kako se gibam, sem bila kar šokirana, prestrašena, vesela, fascinirana. Ne zaradi tega, kako izgledam, temveč zaradi spoznanja, kako delujem navzven. »Aha, to tako pač je, taka sem navzven …« Pri glasu pa je to še pretresljivejše, saj te zadane od znotraj. Človek zasliši samega sebe in zasliši nekaj, česar ne pozna, česar prej še ni slišal od/iz sebe oziroma v sebi, nekaj, kar je lahko tudi starejše od njega. Znotraj mene so glasovi, ki niso moji, pa jih prepoznam od nekje. Ne gre za mistifikacijo, temveč za to, da skozi sebe lahko slišimo toliko, toliko različnih glasov – lahko prepoznaš glas stare mama, pra pra prababice, lahko so to glasovi, ki so zaznamovani s tem, od kod prihajamo. Lahko so glasovi, ki so odraz vsega čuda zvokov, malih šumov, hrupov, ki smo jim izpostavljeni … Lahko so izraz naše spontanosti in improvizacije, ki ji redko kdaj damo prostor … Nimaš prihodnosti, če ne poznaš korenin, mi je zadnjič rekla teta. Radi imamo občutek, da postavljamo nekaj na novo. To najlažje ponazorim s šalo o Platonu, ki ga je v največjo žalost spravilo spoznanje, ko je prišel v votlino in videl grafit, da so vse stvari že napisane. Moramo se soočit s tem, da ni vse vedno nekaj novega.

Izposodimo si …

Točno tako. Sposodim si. Zato se mi zdi petje neka taka etika. Nima toliko zveze z našim, mojim glasom, ampak s tem, da sem jaz sposobna slišat stvari. Brez pomena je peti, če ne slišiš lastnega glasu in drugih. Veliko govorimo, veliko pojemo, a moment tega, da se slišimo, pogosto umanjka. Bistveno je, da stvari slišiš in da si slišan tudi od drugih.

Pomembno je tuliti s svojimi sovražniki, ki so večinoma naši lastni, notranji. Šele ko se uglasimo s tistim nesprejemljivim, z nespravljivim v nas samih, zmoremo sprejeti sebe kot totaliteto.

Če ti poči glas, moraš vedet, da si prekoračil lastno mejo ali pa tudi da se odpira nekaj drugega. Vsi bi se radi slišali takrat, ko zvenimo najbolje, ko pa je naš glas skrhan in šibak, bi se najraje skrili pred drugimi, namesto da bi sami sebe podprli takrat, ko se rabimo. Podpiraš se večinoma samo v uspehu, ampak to ni prav. Podpret se moraš, ko si v bolečinah, ko nisi v redu, ko ne moreš govorit. Ravno takrat se moraš slišat. Glas ne laže. Tuliti s svojimi sovražniki, ki so itak notranji. Moraš sprejet svoje sence, ki vztrajajo, če jih ne sprejmeš in samo bežiš od tega, torej od sebe. »Kamen greha«, ki naj bi ga najraje vrgel v zrak, si moraš vreč v glavo. Če se ne soočiš s sencami, živiš na površini, ne živiš sam s sabo. Biti »uspešen« je izjemno dolgočasen in plehek koncept. Teh stvari ne delaš, da bi bil uspešen, delaš jih, ker jih rabiš delat.

Mar ni z glasom enako kot z ličili, kot z oblačili, ki jih damo nase in potem rečemo, to je pa moj stil, to je moj obraz, to je moj glas, to sem jaz. 

Ko zaslišimo kakšen svoj glas, neke druge kvalitete, nas to kar prestraši, težko ga sprejmemo kot svojega. Tudi sami mi je bilo neke svoje glasove izjemno težko sprejeti. Vendar so del mene, kaj naj zdaj? Da nas družba sprejme, da nismo izobčeni, žrtvujemo marsikaj. Uporabljamo zelo ozek razpon glasu. Ženska naj nima previsokega, kaj šele prenizkega. Prav tako je »nezaslišano«, da ima moški visok glas, nizek je v redu. Pričakovanja in obrazci, ki jih ponotranjimo, so cena tega, da lahko živimo v »urejeni« družbi. Skozi glas so do mene prišli spomini, ki sem jih že pozabila, ki jih niti ne bi potrebovala obujat – pa so mi toliko podarili. Spomin glasu in telesa celo od takrat, ko sem bila stara le nekaj mesecev! Ha, kaj sedaj s tem glasom oziroma spominom?!

Ljudje, ki izražajo le tisti del sebe, ki je sprejemljiv na zunaj, so ujeti. Za minimalno »osebno razsvetljenje« se moraš potruditi stoodstotno. Smo sami svoji ujetniki. Raje kot na pot samospoznavanja, pri katerem ne gre za samozaverovanost, temveč za to, da to deliš tudi z drugimi, se podamo na pot samozanikanja. Sama lahko pojem in plešem v svoji dnevni sobi, vendar s tem ne morem vedeti, ali to nagovarja druge ljudi. To pa je bistveno.

Kateri je bil zate tisti prelomni trenutek, ko si »ugotovila«, da je raziskovanje glasov tvoj lajtmotiv, tvoj tek za vozom?

Teh točk je bilo kar nekaj. Ena izmed bolj opogumljajočih, na poti tega iskanja, je bil moj obisk Dunaja (o. p. pred desetimi leti). Šla sem na Dance web, na srečo je bila takrat tam ravno Angelique Willkie iz Zap mama, tam je bil tudi Mark Thompson, plesalec, ki se ukvarja z glasom. Usodna naključja, ki so me opogumila, da sem po svoji prvi plesni solo predstavi (Hitchcockove metamorfoze) premogla toliko naivnega poguma, da sem si dopustila tvegat in naredit Kaprico. Ta pa je bila totalen kolaps. V zraku so  bila pričakovanja, da bom sedaj naredila drugo plesno predstavo, jaz sem pa začela delat z glasom.

Spet si začela od začetka …

Deležna sem bila kritik, da sem totalna začetnica. Logično, saj sem res bila začetnica. Ampak sem šla za tem. Vendar to ni bila enoznačna odločitev: »Sedaj bom pa vztrajala v tem.« Premalo spoštujemo svoje potrebe. Želimo si imet potrebe, ki ne bi bile problematične, ki bi bile razumljive vsem. Ne gre tako. Če moram sama tam nekaj skovikat in pet, pač moram, žal mi je, če gre komu to na živce, ampak jaz bom to počela. Druga »prelomna točka« je bilo vabilo Alda Ivančiča k Bast kolektivu (o. p. Kolektiv/band z mesečnimi glasbenimi improvizacijami v Gromki). Imela sem malo izkušenj, a ravno zato sem spet rekla ja, kaj pa lahko dobiš »slabšega« kot slabo kritiko. Kaj potem, če bo temu tako, saj nisem nek »tata mata«, saj se učim. Začetnica sem. Danes vsi pričakujejo, da moraš kar takoj uspet, že kar s prvo produkcijo. To sodelovanje me je prvič postavilo v povsem glasbeni kontekst. Tretjo točko predstavlja obiskovanje delavnic Tomaža Groma, kjer sem z improvizacijo in eksperimentiranjem raziskovala svoj inštrument. Zame je bilo to nekaj najbolj bogatega in inspirativnega; videt sebe in opazovat druge, ki samo raziskujejo, kot ti. Videt prostor razpiranja, odkrivanja. To je zelo zaznamovalo moj glas. Imela sem srečo, da sem se po vrnitvi s številnih delavnic, ki sem se ji udeleževala v tujini, dobila možnost, da sem »osvojeno znanje« preizkušala v studiu, kjer sem lahko bila sama. Imela sem možnost slediti svoji intuiciji. To je bilo nekaj najboljšega, kar se mi je lahko zgodilo. Lahko sem bila sama v studiu, pred belo steno in pred samo sabo nevedoč, kaj res počnem. Nisem bila primorana definirat, kaj natanko počnem, soočila sem se z lastnimi negotovostmi, ne vedela natanko, kam grem, zakaj to počnem. Mnogokrat nam je ravno to najbolj srhljivo, takoj pričakujemo nek rezultat.

Na kakšen način se ti je od takrat pa do danes, ko si kot ustvarjalka in raziskovalka še bolj dozorela, spremenil pogled na glas?

Če sem prej petje dojemala znotraj nekega slišnega, glas mnogo bolj razumem kot nekaj, kar se zgodi prostoru. Zavedam se, kako je glas odvisen od prostora, od ljudi v njem, od tega, kaj mi naredi pesem, od tega, da so vsi glasovi, ki jih delam, že ena sled od prej in da so prav tako tudi neka sled, ki ostane v meni. Vedno se počutim, kot da sem na začetku. To je tako staro, polno, ne od tega sveta, a hkrati gradi ta svet. Kot da vedno znova delam eno in isto predstavo, v kateri se želim na različne načine lotit tega vozla telesa in glasu. Hkrati je na to vplival tudi moj študij. In seveda se je skozi delo razprla mnogotera narava glasu, povezanega z gibom, gesto, akcijo, ritualom, besedo …

Sama tudi poučuješ, v tujini, doma. Mnogi se vračajo k tebi.

Preko teh procesov še bolj ozaveščam moč empatije glasu, to, da s svojim glasom nagovoriš drugega. To je nekaj, kar znamo mimo tega, da bi se morali priučiti kakšne posebne obrti. Pomembnost tega, da izpostavim nekaj, kar je zame zelo intimna izkušnja, poskušam deliti na tak način, da je razumljivo in berljivo drugim. Da lahko to delim z drugimi. Zelo me gane, ko se posameznikom na delavnicah nekaj odpre, ko jih gane tisto, kar pride iz njih. Ko posameznik opazi to lastno moč, ki se skriva v zmožnosti sprejemanja lastne bolečine, krhkosti. Naučiti se imeti empatijo do ranjenega, krhkega, skritega, bolečega je osnovna etika. Ne biti nenehno v vojni s samim sabo.

V svoji aktualni predstavi se odpoveš pesmi kot »pesmi«.

Telo glasu izhaja iz Šuma, iz Obrazov glasov. Zato v njem ni pesmi. Način gibanja, ki ga imam v predstavi, dela skozi tike, ponavljanja, zatike, lupe, je podobno kot v glasbi predstave, ki izhaja iz mojih glasov. Zame je bila velik izziv. Želela sem se malo utišat. Telo sem želela spustit skozi glas, ki je potujen, skozi zvočničke. Telo glasu sem soustvarila skupaj s Tomažem Gromom, z Matejem Boninom ter Alessandrom Bossetijem. Poslala sem jim osnovno kompozicijo, ki sem jo pripravila in je bila dolga 21-22 minut. Zanimalo me je, kaj bi s tem osnovnim materialom naredili sami. Sprejela sem skoraj vse. S svojimi glasovi sem želela delat s potujitvijo skozi glas in več z gibom. Celotna predstava je nekakšna dekonstrukcija. Iz nagnetenja zvoka in giba se razgradi posamezno v glas/zvok ter gib in seveda prostor.

Moraš priti do točke, ki se je zgodila nam, kot družbi, kot posameznikom, do točke, ko ostaneš brez glasu. 

Potreba po izražanju, da se nas sliši, je vse večja. Zmanipulirani smo na ta način, da so naši glasovi dani nekomu drugemu. V našem imenu se dogajajo stvari, za katere nismo volili, s katerimi se nismo strinjali, vojne, ki so zlorabile naše ime. Pod te stvari smo podpisani in soudeleženi kot ljudje, kot Evropejci … In ob vsem tem vsakič bolj obnemimo, »nemimo«, ostanemo brez glasu ali pa bebavo ponavljamo, kar nam je rečeno. Žal je mogoče edina pot, da se vzbudi dostojanstvo ter lastna moč in volja, šele, ko si ponižan, ko ti zapovejo, da molči, da tvoja beseda ni vredna nič, ko si zlorabljen.