Alegorije – fragmenti
Režija, gib in vizualna podoba: Barbara Novakovič Zvočna podoba: Jure Vlahović Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Plesalci: Enya Belak, Matevž Dobaj, Beno Novak, Kristýna Peldová Strokovna sodelavka: Suzana Koncut Prevod v angleščino: Jana Wilcoxen Fotografija: Andrej Lamut Oblikovanje: Enya Belak Šivanje kostumov: Irena Tomažin, Tanja Lakovnik Izdelava scenskih elementov: Marko Udvanc Videodokumentacija: Y0Y Production, Manja in Avguštin Solce Produkcija: Muzeum Ljubljana Koprodukcija: Kino Šiška – Center urbane kulture in Platforma sodobnega plesa, zavod Moja Kreacija V sodelovanju s Športnim društvom TABOR S finančno podporo Ministrstva za kulturo RS in MOL, Oddelek za kulturo. Datum in kraj premiere: 4. september 2023, Kino Šiška Datum in kraj ogleda: 9. september 2023, Prešernovo gledališče Kranj
Sicer v Kinu Šiška, a tokrat v Prešernovem gledališču Kranj je bil 9. septembra 2023 uprizorjen drugi del sodobnoplesne trilogije, naslovljen Alegorije – fragmenti (v okviru trilogije Alegorije že obstaja del Alegorije mesecev – atributi), ki si za koncept zastavlja specifike upodobitev dvanajsterih mesecev. Pod režijsko taktirko Barbare Novakovič so tematiko na odru tako naslavljali štirje plesalci: Enya Belak, Matevž Dobaj, Beno Novak in Kristýna Peldová.
Njihova izrazna epičnost in tehnična dovršenost sta prva aspekta, ki nas očarata. Z gracioznim, počasnim gibanjem nas uvedejo v predstavo, ki je, kot priča naslov, fragmentirana. Po uvodnem nežnem prizoru namreč opustijo misel o vsebinski kohezivnosti in gledalce popeljejo skozi blago razsekane segmente upodabljanja podob, ki kdaj bolj, kdaj manj spominjajo na konceptualno opredeljene aspekte božanskega, čaščenja ali dela. Jasnost motivov je najbolje prikazana s šopi sušenih rastlin, ki jih plesalci v nekem delu rabijo kot rekvizite za, kakor lahko beremo, povezavo z nečim višjim, morda božanskim, skoraj gotovo pa gre za alegorijo obredja. Postojmo za trenutek pri besedi alegorija, ki naj bi abstraktno odslikavala v konkretno podobo. Obredje torej, ki je konkretizirano in v nekem okolju normirano izkazovanje spoštovanja nečemu višjemu, je simbolično, vsaj v religijskem smislu, na katerega se koncept uprizoritve opira. Simbolično pa seveda ni nujno enako abstraktnemu oziroma v danem primeru ni, saj gre za precej konkreten, četudi performiran prikaz obredja. Seveda pa je obredje zgolj eden izmed primerov in zato ni zares dokaz neenoznačnega pojmovanja, do katerega je tu očitno prišlo v odnosu med gledalci in ustvarjalci.
Abstraktna femininost in maskulinost sta tako konkretizirani s kostumi (Irena Tomažin, Tanja Lakovnik), saj poudarjajo tipično ospoljenje (ženski plesalki sta v oblekah, moška v hlačah in zgornjem delu – nekaj menjavam kostumov navkljub se ospoljenost ohranja). Jasen razkorak med spolnimi vlogami se kaže tudi v gibu, ki je spet tipično pri ženskah mehkejši in pri moških eksplozivnejši, slednja pa sta v ogledanem tudi očitno po naravi močnejša, saj opravljata vlogo dvigovalcev svojih ženskih soplesalk. Konkretno in simbolično tako nakazujejo na ideološki in zgodovinsko-evropocentrični okvir, skozi katerega naj bi bila uprizoritev spremljana.
Res je tudi, da se Novakovič opira na konkretne zgodovinske upodobitve doživljanja ducata mesecev, ki jim vsakemu pripada po en prizor. Tem upodobitvam se plesalci po podobah in izrazju zelo približajo, po tematiki pa nekako ostanejo na različnih bregovih. Delo, večinoma kmečko, ki je obravnavano v gledališkem listu, pride do izraza na nekaj točkah, ki pa so spet precej simbolično podane. Naturalizem ali scenografska ali vsaj gibalna stvarnost bi se tu morda bolje ujemali s konceptom kot pa primerjalno precej izumetničen, četudi estetski in zelo gledljiv eleganten gib, ki smo mu priče. Skulpturalnost plesa, ki je močno obravnavana v delu, bi morda imela potencial prikaza prav teh motivov in prizorov, ki si jih je ustvarjalna ekipa začrtala v osmišljevalnem besedilu.
Svetloba, čeprav podpirajoča s svojo toploto ali hladnostjo, ni vedno uslužna s svojo subtilnostjo, ki je je dovolj že v gibalnem delu uprizoritve. Kljub temu je to eden močnejših aspektov uprizoritve, ki ji pritiče tudi atmosferična glasbena izbira, ki pa je na žalost morda zaradi spremembe uprizoritvenega prostora iz zvočnikov večkrat neprijetno anorgansko butnila kot pa blago spolzela v dogajanje. Postane precej očitno, da estetike ne gre prevpraševati, saj je predstava vizualno izdelana in zase stoji. Ob trenutkih izredno gracioznega kontakta med plesalci pa se tako lahko vprašamo, čemu osmišljevati nekaj tako samostojnega in samo po sebi umetniškega z idejo, ki ji interpretacija ne dela usluge.
Uredila: Neva Accetto Vranac
Lektorirala: Uršula Gačnik
