Trenutki, ki štejejo
Vinko Möderndorfer: Odštevanje
Založba: Miš
Leto izida: 2023
Vinko Möderndorfer, slovenski pesnik, pisatelj, dramatik in filmski ter gledališki režiser, je eno izmed najbolj prepoznavnih imen v slovenski literarni in kulturni krajini. Uveljavljen je kot izredno plodovit in vsestranski umetnik, ki se izraža skozi različne literarne in gledališke žanre. V preteklem koledarskem letu je poleg dveh pesniških zbirk (Samota ter Naprej naprej) izdal tudi roman Odštevanje. In četudi je pripoved umeščena na konec preteklega tisočletja, se z mnogimi težavami, pred katerimi se protagonist znajde zaradi prepleta družbenih sprememb in pretresov, ki zamajejo temelje njegovega osebnega življenja, dandanes ni težko poistovetiti.
Odštevanje Vinka Möderndorferja se odvija v okviru enega samega dne – časovnega mikrokozmosa, v katerem se stikata preteklost in sedanjost. Osrednji lik romana, moški srednjih let, se znajde na prelomnici svojega življenja, ko mu propadata tako zasebno kot poklicno življenje. Najprej se je prisiljen soočiti z ostanki propadlega zakona, nato z usihajočo kariero v oglaševanju, nekaj ur kasneje z razočarano ljubimko, v vsem tem kaosu pa se mu ponudi neponovljiva priložnost, da spozna svojega biološkega očeta. S sedemnajstletno hčerko na sovozniškem sedežu se torej poda na potovanje, ki ne predstavlja zgolj izleta na obisk k očetu, temveč tudi romanje k lastnim koreninam in identiteti.
Poleg osebnega življenja, ki mu je, četudi posledice vseh spodrsljajev akutno in potencirano občuti šele zdaj, že zdavnaj ušlo z vajeti, pa protagonistovo stisko otežujejo tudi družbeni premiki, katerim se ne zmore (in ne želi) prilagoditi. V letu 1998 je Slovenija namreč z eno nogo že odločno zakorakala v kapitalizem, druge noge, na kateri je med drugimi obvisel tudi on, pa se oklepajo tisti, ki ritma in vrednot, ki so jih bili vajeni v socializmu, še niso zamenjali. Neuklonljivost ga stane celo dolgoletne službe v oglaševalski agenciji, kajti v kapitalizmu ni časa za kontemplativno kreativno delo in fleksibilno razumevanje oddajnih rokov, pomembne so številke. »V biznisu je vsak zamenljiv. Vse mora teči naprej. Nobenega zaostanka. Če je zaostanek, ni dobička,« poudari njegov šef, ko ga postavi pred vrata. Möderndorfer pa prehoda iz socializma v kapitalizem ne obravnava zgolj kot trk dveh različnih ekonomskih in vrednotnih sistemov, temveč kot kompleksno tranzicijsko obdobje, v katerem se posameznik sooča z izgubo smisla in identitete. Pronicljivo postavi pod vprašaj, ali se človek sploh lahko prilagodi sistemu, ki ga odtujuje od njegove lastne biti.
Odštevanje je vsekakor več kot zgolj roman o krizi srednjih let in o pasteh kapitalizma. Vprašanja identitete, izgube in poti k samospoznanju, ki so sicer dobro znane teme Möderndorferjevega literarnega opusa, roman naslavlja celostno in izvirno. Drobtinice življenjske modrosti so mojstrsko vpletene v zgodbo z močno, dodelano pripovedno strukturo ter vsebino, ki odraža globoko razumevanje družbeno-političnega konteksta in človeške psihologije. Avtor posebej spretno izkoristi dolgo vožnjo z unikatnim ciljem, ki očetu in najstniški hčeri ponudi edinstveno priložnost za poglobljen pogovor, ki se ga v drugačnih okoliščinah gotovo ne bi lotila. Protagonist glasno razmišlja o svoji preteklosti in preteklosti svojih prednikov, hči pa se, kot je za najstnike značilno, odziva včasih z več, včasih z manj zanimanja. Ker so zgodbe njunih sorodnikov neločljive od zunanjih okoliščin, ki so jih pogojevale, oče svojo hčerko poduči tudi o času, v katerega so vpletene – času informbirojevstva, političnih aretacij ter strogih moralnih vrednot. Njun dialog, ki se razvija skozi roman, pa ni zgolj odlično literarno mesto za meditacijo o prepletu individualne in kolektivne zgodovine, temveč tudi eden izmed najbolj ganljivih vidikov zgodbe, v katerem se prepletata osebna refleksija in prenos globokih življenjskih uvidov.
Narativna struktura romana je kompleksna in dinamična – začetno linerarno pripoved dopolnjujejo časovni preskoki in menjavanje pripovedovalcev; naštejemo lahko nekaj prvoosebnih in enega vsevednega, tretjeosebnega. Glavni prvoosebni pripovedovalec je, seveda, protagonist, čigar pripoved se od samega začetka romana izmenjuje s tretjeosebno naracijo, s čimer avtor ustvarja razdaljo, ki omogoča kritičen razmislek o dogajanju, hkrati pa zahvaljujoč uvidom v notranji monolog glavnega lika ohranja čustveno intenzivnost pripovedi. Poleg tega lahko tovrstno menjavanje zornih kotov – kadrov – pripišemo Möderndorferjevi režiserski plati, ki zanj značilno pronica tudi v njegov prozni izraz. Bralec ima tako ob branju občutek, kot bi gledal film, posnet z dveh zornih kotov, ali – če malce zbanaliziramo – resničnostni šov, v katerem nekoliko voajeristične posnetke skrbno zrežiranega dogajanja mestoma prekinejo izpovedi sodelujočih, ki nas na ta način spustijo v svoj intimni svet. Kompleksnost pripovedi pa še dodatno poveča vključitev drugih prvoosebnih pripovedovalcev, ki zgodbi glavnega junaka dodajo globino in perspektivo. Linearno pripoved namreč mestoma prekinejo časovni preskoki v preteklost, kjer glavna pripovedovalca besedo predata protagonistovi mami, ki je bila ob njegovem rojstvu še najstnica, njegovemu očimu, ki ga je glavni lik doživljal in imel rad kot svojega pravega očeta, ter dedku, ki je bil politični zapornik na Golem otoku in je umrl tik pred protagonistovim rojstvom. Poleg tega se roman dotika ideje o medgeneracijskem spominu, kjer se protagonistovi spomini prepletajo s spomini njegovih prednikov, kar ustvarja zapleteno mrežo osebne in kolektivne zgodovine, številne vzporednice pa opozarjajo na cikličnost življenja. Tako na primer starost, pri kateri je zanosila mati glavnega lika, sovpada s starostjo njegove hčerke, vojno dezerterstvo protagonistovega biološkega očeta pa postane tudi metafora za njegovo odsotnost iz družinskega življenja in dečkovega otroštva.
Möderndorfer z natančnimi opisi in živahnimi dialogi ustvarja žive, tridimenzionalne like, katerih notranji svetovi so enako kompleksni kot zunanji. K dovršeni karakterizaciji in psihološki globini tako ne doprimore zgolj prej omenjena uporaba različnih pripovednih glasov, temveč tudi idiolektov, ki odsevajo različne generacijske perspektive. Humor in duhovitost, prisotna skozi dialoge in situacijsko komiko, dodajata romaneskni atmosferi lahkotnost, ki uravnovesi težo obravnavanih tem. Najsi gre za neprostaški besednjak protagonistove »lepo vzgojene« meščanske žene, značilno najstniško govorico njegove hčerke ali sočen dialekt hribovskih sorodnikov, vsaka slogovna izbira je hkrati vmesna, premišljena ter, navsezadnje, zabavna.
Odštevanje je, v mnogih pogledih, roman vzporednic – zgodb, ki se ponavljajo, točk, ki se ponavljajo, vtisov, ki se ponavljajo – ter hkrati presečišč, kjer se individualna zgod(b)ovina srečuje s kolektivno, kjer se eno življenje bežno sreča z drugim in nato razide. Möderndorfer se s tem pridružuje avtorjem, kot sta Philip Roth in Milan Kundera, ki v svojih delih prav tako raziskujeta kompleksnost identitete skozi prizmo osebne in družbene zgodovine. Protagonist, ujet med propadajočim zakonom, kariero v zatonu in nepričakovanim srečanjem z biološkim očetom, pa postane prispodoba človeka na pragu novega tisočletja – izgubljenega, a še vedno upajočega.
Uredili: Eva Ule in Lara Gobec
Lektorirala: Saška Maček
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
