Slaviti stvari zato, ker so
Czesław Miłosz: Zbrane pesmi 5
Založba: Hiša poezije
Leto izida: 2025
Prevajalka: Jana Unuk
Pozna poezija Czesława Miłosza je hkrati meditacija o minevanju in hvalnica svetu, ki kljub minljivosti ostaja vreden občudovanja. V petem zvezku Zbranih pesmi pesnik premišljuje o starosti, spominu, jeziku in človekovem mestu v svetu, pri čemer največjih resnic ne išče v dokončnih odgovorih, temveč v potrpežljivem opazovanju vsakdanjih stvari.
Peti zvezek Zbranih pesmi Czesława Miłoszsa, ki je izšel pri Hiši poezije v prevodu Jane Unuk, prinaša zbirki Bolj daljni kraji (1991) in Na rečnem bregu (1994) ter izbor proznih zapisov in pesmi iz knjige Psiček ob cesti (1997). Gre za pesnikovo pozno ustvarjalno obdobje, vendar zbirke kljub motivom starosti, spomina, vere in zgodovine ne delujejo kot dokončen obračun z življenjem. Nasprotno – zdi se, da Miłosza z leti vse manj zanimajo veliki odgovori in vse bolj sposobnost pozornega opazovanja sveta in spominov. Njegova poezija zato ne raste iz abstraktnih filozofskih premislekov, temveč iz potrpežljivega opazovanja stvari, iz katerega se šele postopoma izluščijo vprašanja o človekovem mestu v svetu.
Ta drža je posebej izrazita v zbirki Bolj daljni kraji, kjer Miłosz iz drobnih vsakdanjih prizorov razvija presenetljivo široke pomenske razsežnosti. V pesmi Kovačnica z zbranostjo spremlja delo kovača, vse dokler opazovanje ne preraste v verz, ki deluje kot manifest njegove poetike: »In gledam, gledam. Za to sem bil poklican: / da bi slavil stvari zato, ker so.« Miłosz se ne ustavlja pri simbolih, ampak pri stvareh samih – pri pajku, ki vztrajno pleza iz banje, košuti z mladičem, ki na pokopališču obira cvetje z grobov, spreminjanju letnih časov ali zorenju marelic. Prav v teh navidezno nepomembnih prizorih se razkrivajo vprašanja o času, minljivosti in človekovem bivanju. Tudi ko piše o starosti, ne zapusti konkretnega sveta. V pesmi Lahko noč ugotavlja, da prav starost omogoči polnejše doživljanje narave, hrane, vina in vsakdanjih trenutkov, kot bi se šele ob zavedanju bližajočega konca izostrili tudi čuti. Podobno misel ubesedi tudi v proznem zapisu Paznost, kjer razmišlja, da bi morala poezija človeka vračati v sedanji trenutek in ga učiti gledati, ne pa ga odvračati od sveta. Pozornost tako postane etična drža in način bivanja, ne zgolj pesniški postopek.
Iz iste potrebe po ohranjanju sveta izhaja tudi Miłoszev odnos do umetnosti in jezika. Beseda zanj ni sredstvo olepševanja resničnosti, ampak način, da se trenutki, ljudje in pokrajine uprejo pozabi. V pesmi Filologija občuduje Konstantyna Szyrwida, ki je v slovar »ujel« besede, sam pa z njegovim odpiranjem priklicuje »duše, zaklete v neme zvoke na straneh«. Podobno v pesmi Na Yalu razmišlja, da umetniško delo pogosto preživi svojega ustvarjalca; slikar lahko izgine, njegove podobe pa še naprej ohranjajo obraze in prizore, ki bi sicer utonili v pozabo. Vendar umetnosti nikoli ne povzdiguje nad življenje. Njena vrednost izhaja prav iz tega, da zna ujeti nekaj minljivega in navidezno nepomembnega, kar bi sicer izginilo brez sledu. Vprašanje jezika odpre tudi v pesmi Ko prevajam Anno Świrszczyńsko na otoku v Karibskem morju, kjer razmišlja, da v prevodu nobena beseda ne more popolnoma nadomestiti druge. Prevajanje zato ni iskanje popolnih ustreznic, temveč nenehno približevanje drugi izkušnji in drugemu človeku. Prav v tej nepopolnosti prepoznava možnost, da pesem vedno znova zaživi v novem jeziku in novem času.
Pozno Miłoszevo ustvarjanje pogosto povezujemo s temo starosti, vendar ta v njegovih pesmih ni zgolj motiv, temveč način gledanja sveta. V naslovni pesmi Bolj daljni kraji zapiše: »Zabava me vse to moje umiranje,« s čimer razbije patetičnost, ki jo običajno povezujemo z minevanjem. Nekoliko pozneje doda še: »Nekoč sem obupoval, pa ni bilo vredno. / Boljše ali slabše, življenje se je dopolnilo.« Sprijaznjenost zato ni izraz resignacije, ampak mirnega sprejemanja življenja v vsej njegovi nepopolnosti. V pesmi Litva, po dvainpetdesetih letih se ob vrnitvi v domače kraje sooči z dejstvom, da čas ni spreminjal le pokrajine, temveč tudi njega samega: »Ta kraj in jaz, čeprav daleč proč, / sva, leto za letom, hkrati izgubljala liste.« Pokrajina in človek sta podvržena istemu času, povezuje pa ju spomin, ki vztraja kljub spremembam. Toda zbirka Na rečnem bregu se ne ustavlja le pri osebnem. Pesmi, kot sta Sarajevo in Leszek Kołakowski, razširita razmislek na zgodovino, vojno in vprašanje zla, ki ga Miłosz ne razume kot abstrakten filozofski pojem, temveč kot nekaj, kar posega v konkretna človeška življenja. Ob tem ne opusti svoje značilne drže pozornega opazovalca – tudi največja zgodovinska vprašanja zanj ostajajo neločljivo povezana z usodo samega posameznika. Izbor zapisov iz zbirke Psiček ob cesti zato ne deluje le kot dodatek, temveč kot svojevrsten poetološki ključ celotne knjige. V kratkih proznih besedilih Miłosz neposredno razmišlja o pisanju, poimenovanju, spominu in pozornosti – o istih vprašanjih, ki jih njegove pesmi raziskujejo skozi podobe narave, ljudi in vsakdanjih prizorov.
Pozna Miłoszeva poezija od bralca ne zahteva hitrih interpretacij, temveč pripravljenost, da se za trenutek ustavi in svet opazuje skupaj s pesnikom. Njena moč ni v ponujanju dokončnih odgovorov, ampak v sposobnosti, da tudi najbolj vsakdanjim prizorom povrne občutek čudenja. Prav zato zbirke tudi desetletja po nastanku ne učinkujejo kot pesniška oporoka, temveč kot tih opomin, da se največja vprašanja pogosto skrivajo v najbolj vsakdanjih stvareh – v reki, drevesu, živali, besedi ali preprostem dejanju opazovanja.
Uredila: Lara Gobec
Lektoriral: Tjaž Mihelič
