Sergej Harlamov: »Za to, kar drugi pišejo o moji poeziji, v nobenem primeru ne morem biti osebno odgovoren.«

Kadar govorim o Sergeju, ponavadi uporabim dve besedi: pesnik in filozof. Temna silhueta, ki se skoraj nevidno giblje po ljubljanskih in ptujskih ulicah, pa vendar jih preučuje z natančnostjo možganskega kirurga. Ob vsakem nekoliko provokativnem vprašanju se njegov entuziazem komaj opazno poveča, odgovori, ki jih servira z lahkoto, pa v sogovorčevi glavi odmevajo še kar nekaj časa. Najini pogovori se ponavadi končajo s kakšnim kozarčkom preveč in moralno spornimi šalami. Tokrat sva vprašanja in odgovore pisala, zaključila pa, še preden bi naju kot zadnja gosta pospremili iz lokala.

Julija Ovsec: Zadnje čase lahko pogosto zasledimo, da te avtorji kritik, recenzij in ostalih člankov citirajo v svojih tekstih. Kako gledaš na takšno citiranje? Ti laska ali se ti kdaj zdi, da so tvoje pesmi zlorabljene za določen tip propagande?

Sergej Harlamov: No, mislim, da vseeno ni treba pretiravati. O teh avtorjih, ki me omenjajo, se namreč da govoriti zgolj v ednini – najbrž misliš Vida Beštra. Morda bi kdo lahko pripomnil, da najino sodelovanje na daljavo deluje mestoma incestuozno, tj. tipično za slovensko literarno sceno (karkoli že to je) vobče. Kar je po svoje tudi res. Po drugi strani pa drži tudi to, da se nikoli nisem imel za neko moralno avtoriteto, ki bi se ji to zdelo a priori sporno – kot zagamanemu materialistu se mi zdi sporno samo v primerih, ko se po ključu mreženja podeljujejo (denarne) nagrade, prestiž ali javni denar. Ker imava z omenjenim kritikom pač precej podobne poglede na estetiko (in teorijo) in se ravno zato (in ne vice versa) precej dobro razumeva tudi v zasebnem življenju, mislim, da ga lahko brez strahu pooblastim za svojega prvega interpreta in s tem popularizatorja, čeprav z zelo omejenim dosegom. Težko bi rekel, da se mi publiciteta zdi povsem nepomembna, je pa tudi res, da je bolje biti slabo kot dobro interpretiran avtor. Skratka: za to, kar drugi pišejo o moji poeziji, v nobenem primeru ne morem biti osebno odgovoren – četudi pišejo o meni in mojem ustvarjanju s pozitivno noto.

JO: Muanis Sinanović je februarja 2017 na svoji spletni strani objavil kritiko tvojega pesniškega prvenca Jedci, ki je pri JSKD izšel leta 2011. Kritika je bila napisana kar 6 let po izidu knjige. V čem vidiš vzrok takega dejanja? Se ti zdi, da so mladi avtorji in njihove zbirke večkrat spregledani, da ne dobijo dovolj medijske pozornosti?

SH: Ne bi rekel, da gre za medgeneracijski konflikt – obstajajo mladi avtorji, ki so doživeli svoj trenutek prepoznavnosti za in znotraj tistega majhnega kroga, ki sploh posveča pozornost slovenski literarni produkciji (in jo po pravilu soustvarja). Rekel bi, da je vzrok temu predvsem umeščenost v nek specifičen habitus, prostor, ki je tako fizičen, geografski, kakor tudi mentalna shema – kot kleni Ptujčan sem bil ob izidu prvenca preprosto predaleč od ekonomskega centra in s tem daleč od srca kulture, mreženja in trendov, ki jih ta psevdo-center diktira. Prav tako so bili Jedci sceni neprimerna, programska in anahrona poezija, ki se je navdihovala pri t.i. temnem modernizmu, in če k temu prištejem to, da nikoli nisem bil ravno plodovit pisec … je jasno, da moj položaj znotraj literarnega življenja morebiti ni (bil) toliko pogojen z mojo pripadnostjo določeni genaraciji, pač pa s takratnim mankom socialnega kapitala in mojim občasnim »avtizmom«. Bi pa si upal staviti, da, če bi v tistih letih že bil vpet v tok sodobne pesniške produkcije, zbirka, kot je Jedci, tako ali tako ne bi nastala – nastalo bi najbrž nekaj povsem drugega. Če je to dobro ali slabo, ne vem, vem samo, da za svojim prvencem še zmeraj stojim in da si (razen v kakšnih občasnih narcisoidnih blodnjah) ne predstavljam, da bi po vsej sili moral biti deležen večje pozornosti – čeprav zna ta seveda še kako ugajati.

JO: Danes se veliko govori tudi o samopromociji, da mora avtor na tak ali drugačen način za svojo prepoznavnost poskrbeti sam. Večina samopromocije se odvija na socialnih omrežjih, kjer se nemalokrat razvijejo tudi debate in pojavijo odzivi na samopromocijo. Kje se konča odgovornost avtorja do svojega dela? Kdaj je treba prerezati popkovino in delu dovoliti, da odide svojo pot?

SH: V bistvu je dandanes vprašanje, kaj ni promocija. Vsakemu dejanju se namreč lahko pripiše nizkotna nocija samopromocije – morda tudi temu, da te le-ta sploh ne zanima. Lahko bi rekel, da nekateri samopromocije niti ne rabijo niti se je ne bi smeli posluževati, saj so tako ali drugače pripuščeni (ali spuščeni) v javnost – preko pozicij, nazivov, vpetosti v kulturno sfero ipd. – spet drugim je to edina možnost dostopa do nje. Vendar, kje vzpostaviti kriterije? Prezapleteno vprašanje za intervju, se bojim. Kar pa se tiče prereza popkovine … ob podobnih dilemah se zmeraj spomnim na razgreto diskusijo med Bagolo in N’tokom, ki je potekala med t.i. vseslovenskimi vstajami. Gre seveda za »slavni« »škandal« uporabe Kosovelove pesmi Vihar, ki sama po sebi vsebuje kar precej uporniškega patosa, v namene oglaševanja. Seveda se lahko kot avtor ali samorazglašeni zaščitnik dediščine določenega pisca zgražam nad uporabo teh verzov v tako profane namene, kot je prodaja mobilnega paketa za mlade, vendar je treba priznati, da ta pesem precej neposredno provocira, propagira in nagovarja, in to na način, ki lahko odgovarja vsakomur in gane čustva slehernika, ne glede na stran, ki jo ta zavzema v določenem konfliktu. Če bi to poskušali doseči s pesmijo Kons 5, recimo, bi jim reklama najbrž spodletela – katero konkretno situacijo in bralca pa nagovarja ta famozna pesem? Kdo ve, morda nobeno in nikogar – in zato je Kons 5 zame vrhunska pesem, zmožna stati inu obstati sama zase, Vihar pa zgolj lepa pesmica, za katero je kulturna apropriacija še predobra usoda. Ne preostane nam torej nič drugega, kot da vztrajamo v donkihotovskem ubijanju avtorja kot neke izjemne figure, ki jo je treba za vsako ceno braniti pred tem, kar se ji je zareklo ali spridilo – konec koncev je manifestiranje nespravljivih nasprotij boljši impulz k razmisleku od preprostih, čustvenih deklaracij v stilu da-ne, za-proti ipd.

JO: Dr. Anton Ocvirk je dolga leta v sefu skrival poezijo Srečka Kosovela. To dejanje je opravičeval z besedami ”da slovenski bralec še ni pripravljen na takšno poezijo”. Tudi tvoja poezija je precej drugačna od ”popularne poezije” in mestoma težko razumljiva brez ustrezne filozofske, kulturne in družbene podlage. Kakšen se tebi zdi današnji slovenski bralec poezije? Kdo so ljudje, ki berejo poezijo ali jo konzumirajo na literarnih večerih?

SH: Če odgovorim v Sinanovićevem slogu: po smrti avtorja bi si morali prizadevati še za smrt bralca. Ko vzamem v roke pisalo, se nikoli ne sprašujem, za koga pišem pač pa komu pišem – torej me prvenstveno ne zanima, kdo je potencialni, konkretni bralec, naslovnik, ki v vsakem primeru obstaja zgolj kot zamišljena možnost, pač pa kakšna (z)možnost (na)govora se sploh lahko vzpostavlja v sami gesti pisanja in znotraj same pesmi. Ali, kot zapišem v enem izmed uvodnih ciklov najbrž nikoli uradno izdane druge zbirke: z vsako pesmijo / si dopisujem / kakor da govorim / s teboj. Kar pa se tipizacije bralcev poezije tiče, pa … nimam pojma, niti nisem kakšen adornovec, da bi jih skušal popisati v hierarhiziranih shemah, kot je to naredil omenjeni teoretik s poslušalci glasbe. Lahko samo vulgariziram, posplošujem in citiram Tomasa Manna oz. njegovo kratko zgodbo Tonio Kröger, da na branjih vse prepogosto “‘Najdem čredo in občino, ki mi je dobro znana, zbor prvih kristjanov tako rekoč; ljudi z nespretnimi telesi in rahločutnimi dušami, ljudi, ki vedno padajo, saj me razumete, in ki jim je poezija blago maščevanje nad življenjem – vselej najdem le trpeče in hrepeneče in uboge in nikdar enega od onih drugih, modrookih, Lizaveta, ki jim duha ni treba!…”

JO: Na spletnem portalu LUD Literatura si objavil cikel pesmi z naslovom Ekonomična poezija. V tretji pesmi cikla (III. Fetišistični obrati) zapišeš /katero delo ni/delo z ljudmi/. Delo z ljudmi in delo za ljudi prinaša določeno odgovornost. Kakšno odgovornosi nosi pesnik in kakšno odgovornost nosi filozof?

SH: Za pesnika je dovolj oz. ni treba zahtevati nič več kot to, da ne podcenjuje svoje publike. V praksi to pomeni, da na branjih ne razlaga o okoliščinah, ki so privedle do zapisa pesmi, se ne prilagaja lastni predstavi o »povprečnem Janezu, ki bere«, predvsem pa skuša misliti poezijo, ki jo zapisuje in/ali bere. Za obe figuri, bolj sicer za filozofa kot za pesnika, pa naj bi veljalo to, kar je nekje zapisal Emil Cioran: »Vsakokrat, tudi ko nimajo prav, se je treba postaviti na stran zatiranih, a pri tem ne pozabiti, da so zgneteni iz istega blata kot njihovi tlačitelji.«

JO: Ko si že ravno omenil, da smo »vsi zgneteni iz istega blata«. Zadnje dni v medijih spremljamo kar nekaj odmevnih dogodkov. Od volitev in protestov v Kataloniji, novega masovnega strelskega napada v Las Vegasu, do nenazadnje Nobelove nagrade, ki vsako leto s seboj prinese goreče razprave za in proti. Ob vsem tem pa ves čas poslušamo o herojstvu in žrtvovanju. Kako se rodijo heroji? Kakšen je preavzaprav njihov namen? Ali niso tudi heroji le del ideologije?

SH: Takšne in drugačne junake (iz)rodijo določene zgodovinske okoliščine, bi pa težko trdil, da so njihove figure povsem zvedljive na svoje pogoje – v bistvu so inkorporacija nekih že prisotnih teženj, ki z gesto oz. dejanjem pretrgajo neko navidezno kontinuiteto. Ko so Schönberga, avstrijskega skladatelja, junaka atonalnosti takorekoč, nekoč povprašali po njegovih vzgibih za pretrganje z določenimi tradicionalnimi predpostavkami o glasbi, jim je odgovoril, da je to naredil bolj ali manj zato, ker je to nekdo moral storiti – v smislu, da je sam samo zapolnil strukturno mesto, vlogo, ki bi jo sicer lahko prevzel ali zavzel kdo drug. Težko bi sodil o tem, kaj je namen žrtvovanja in herojev – a če bi ugibal na prvo žogo, bi rekel, da (v retrospektivi) poenostavljanju zgodovinskih procesov, ki so potekali hkrati z njihovimi individualnimi življenjskimi zgodbami. Je pa precej simptomatično, da so njihova dejansko izražena prepričanja danes itak stvar divjih reinterpretacij in kulturnega boja za prilastitev določenih mitologij – se pravi, precej nepomembna. Krasen primer za to je Vidmarjeva spremna beseda k izbranim delom Goetheja, v kateri ta ugotavlja, da je bil eden največjih evropskih pesnikov v bistvu historični materialist – dozdevek, ob katerem mi sicer zaigra srce, a mu vseeno težko verjamem.

JO: Kako bi komentiral izjavo, da v današnjih časih, ki so prenasičeni z informacijami, še posebej potrebujemo pesnike, da nam izluščijo bistvo, in filozofe, da nam ga osmislijo?

SH: Ne strinjam se z njo. Mislim, da svet potrebuje vse drugo kot pa smisel ali bistvo. Besedna zveza »prenasičenost z informacijami« je še eden v vrsti splošnih toposov, ki jih v svoji samoobrambi uporablja diskurz humanistike, nezmožen se do konca in dokončno sprijazniti in soočiti s tem, da so se okoliščine radikalno spremenile in se še spreminjajo. Da je potrebno odpreti nove fronte in nasloviti nove probleme, ki iz teh fluidnih okoliščin izhajajo. Žal se trenutno zdi, da smo ujeti med dve naivni, a zato nič manj zgrešeni tehnoteologiji – da nesluteni napredek v tehnologiji in informatiki vodi bodisi v konec sveta bodisi v raj na Zemlji. Vmes je seveda sivo bojno polje realpolitike, njenih sil, odločitev, taktik in bojev, ki dejansko vplivajo in diktirajo uporabo novih orodij – in to je hkrati edini Kampfplatz, ki šteje. Naša vednost nas ne bo odrešila.

***

foto: Andrej Lamut