Robovi, ki odnašajo bazen

Helena Zemljič: Bazen ki ga odnašajo robovi
Založba : LUD Literatura
Leto izida: 2025

Prvenec Helene Zemljič, večkratne uvrščenke v ožji izbor natečaja Urška ter finalistke pesniškega turnirja, se s svojim izbrušenim pesniškim jezikom dotika tematik neizrečenega, ki bivajo v kompleksni naravi posameznika. Zajame tako tematike ljubezni, doživljanja vsakdanjosti ter spominjanja preteklih dni, kar bralcu predstavi skozi svoj izvirni slog pisanja, v katerem, skladno z naslovom, ne manjka raznoraznih vodnih bitij, teles ter kot reka prelivajočih se notranjih občutkov. 

V zbirki Bazen ki ga odnašajo robovi bralcu že na začetku pade v oči vseskozi prisoten manjko ločil. Namesto vejic in pik se pesnica raje poslužuje velikih začetnic, ki tudi na sredini stavkov pričnejo novega. Minimalističen pristop k pisanju je viden tudi pri naslovih pesmi, ki pa to v resnici niso: mesto naslova namreč zavzema le s poševno pisavo zapisan prvi verz pesmi. Redka je tudi uporaba kitic, ki se večinoma pojavljajo le v daljših pesmih, kjer napisanemu dodajo le končno misel ali pa ponudijo pogled iz drugega zornega kota. Nenavadna razčlenitev verzov, ki se prelivajo drug v drugega, ustvarja ritem in spevnost prebranega ter napisanemu daje pridih iskrenosti, s čimer zbirki postavlja trdne temelje. Na začetku morda nenavaden slog, sam sebi (in bralcu) služi kot neke vrste pesniški kamen iz Rosette; proti koncu je nenavadnost napisanega pričakovana in povsem smiselna. Odnašanje robov je torej vidno tudi pri estetskem aspektu pesničinega ustvarjanja.

Vseskozi prisoten tok zavesti sicer neimenovane lirske subjektinje nas popelje skozi njen notranji svet. Pesmi se tako dotaknejo tem ljubezni, partnerstva, lastnega mesta v svetu ter nostalgije. Pesnica skozi verze sebi in bralcem nastavlja ogledalo notranjega sveta, vendar se mestoma vanj ne poglobi dovolj.  Pogosto je nastavljena odskočna deska za globlji potop v odprto vprašanje, vendar se konča še preden bi se odprl tisti zakaj, ki bi pesem še dodatno povzdignil. Slednje naj bi bralca presenetilo ter odprlo samorefleksijo in prevrednotenje občutij; pesniški tour de force, po katerem stremijo ustvarjalci, naj bi družbi postavljal vprašanja, odgovore na katera lahko posameznik najde v sebi. Konec koncev k  najdbi odgovorov stremimo vse življenje, a za pesniško razsvetljenje so s strani pesnika potrebna dobro zastavljena vprašanja, ki bralca pripeljejo do samopremisleka; le te v zbirki ponekod pogrešimo. Eden izmed primerov nezastavljenega vprašanja je sedemintrideseta pesem zbirke, v kazalu naslovljena s prvim verzom »Ko ne morem dihat«, ki se konča preden bi si subjektinja dovolila zazreti se v bolj krvavi del podkožja. 

Verzi bralcu zastavljajo ter odpirajo  vprašanja, katerih odgovor je skorajda že berljiv med vrsticami, a ga, manjkajoč poslednji, odločilni verz, pustijo željnega po dokončnosti zastavljenega. Je postavljenost stvari na pravem mestu pravilna po mnenju subjektinje ali česa/koga drugega? Kaj je tisto zares nujno? Čemu skrb, da subjektinja ne rojeva otrok? Suspenz, ki ga ustvari brezizhodnost nastale situacije, bralca zmrazi, a se izteče, še preden bi lahko zadal poslednji udarec.

Že v naslovu omenjena metafora vodnih teles je v zbirki vseskozi prisotna; od rek, jezer, bazenov ter tudi v vodi živečih živali. Slikoviti prizori flore in favne so zagotovo močna plat zbirke ter mestoma pravi biser napisanega. Slednje zelo dobro predstavlja sedeminštirideseta pesem:  

Pesničin forte so zagotovo impresije narave, ki poleg vode zavzemajo tudi kopno, a vendar impresije slednjega  nimajo širokega dometa in se rondojsko začnejo vračati k začetku oz. temam o katerih smo že brali. Pogosto vpletanje vodnih teles in vodnih živali je seveda v skladu z naslovom ter prav tako dobro izvršeno, a je preveč predvidljivo. Dodelane metafore so bralcu v slast, pa vendar se jih kmalu naveliča in lahko seznamsko odkljukava omenjena vodna telesa. Voda, sicer spadajoč pod nazorne predstavnike metafor fluidnosti in prehajanja tem, kaj hitro postane preveč monotona in bralcu ne odpira nobenih novih nians, ki bi zbirko lahko obogatile. 

Močno plat pesniške zbirke zagotovo lahko najdemo v nazorni motiviki ter izrazito izvirnem in individualnem slogu, ki poudarja prečiščenost pesničinega pesniškega jezika, kljub temu pa hitro začne dajati vtis monotonosti ter bralcu po prebranih nekaj pesmih postane predvidljiv. Napisano bi, da bi ohranilo pozornost, občasno potrebovalo piš svežine in rahel premik od sicer delujoče, a ustaljene formule, ki se jo pesnica poslužuje.  Pesniška zbirka s svojim originalnim pristopom stoji na trdnih nogah, na prvi pogled obljubljajoč veliko, a mestoma ponavljajoče se metafore ter pomanjkanje eksperimentiranja  bralca pustijo želeč nekaj več.

Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič