Mnogoteri glasovi Adine sobe

Sharon Dodua Otoo: Adina soba
Založba: Beletrina
Leto izida: 2025
Prevod: Sara Virk

Roman Adina soba Sharon Dodue Otoo, britanske avtorice ganskega rodu, je večplastno literarno delo, ki s svojo nelinearno narativno strukturo in kompleksno prepletenostjo časovnih obdobij presega konvencionalne opredelitve sodobnega romana. Besedilo vzpostavlja časovno-prostorske koordinate usod štirih žensk, skupno jim je ime Ada, katerih življenja se raztezajo od predkolonialne Afrike 15. stoletja preko viktorijanske Anglije, nacistične Nemčije pa do sodobnega Berlina. Ta svojevrstna kronopolitična organizacija narativnega materiala vzpostavlja dialog med preteklostjo in sedanjostjo, ki presega preprosto linearno pojmovanje zgodovine in namesto tega ponuja ciklično, rekurzivno razumevanje temporalnosti.

Avtoričina konceptualizacija časa se navezuje na ganski pregovor Sankofa (»vrniti se in vzeti«), ki služi kot epigrаf k romanu in implicira nujnost pogleda nazaj kot pogoja za razumevanje sedanjosti. Ta rekonfiguracija linearnosti doživljanja časa predstavlja epistemološki izziv zahodnemu pojmovanju zgodovine in ponuja alternativno, ciklično razumevanje, ki je značilno za številne afriške kulturne tradicije.

Posebej inovativna dimenzija romana je njegova pripovedna polifonija, ki subvertira tradicionalne pripovedne konvencije. Avtorica ne vzpostavlja zgolj številnih perspektiv človeških protagonistk, temveč radikalno razširja obseg pripovednosti z vključevanjem neživih predmetov kot avtonomnih pripovednih instanc. Ti predmeti – metla, trkalo, potni list, soba – služijo kot priče in prenašalci zgodovine, kot materializirani spomini, ki beležijo tisto, kar človeška zavest zanemarja, pozablja ali potlači. Ta narativna strategija uvaja ontološki premik, ki destabilizira antropocentrično pojmovanje subjektivnosti in pripovedne avtoritete ter vzpostavlja alternativno epistemologijo, v kateri materialni svet ni zgolj pasivni objekt, temveč aktivni sooblikovalec narativne resničnosti. Takšna decentralizacija človeškega subjekta kot edinega legitimnega nosilca pripovedne avtoritete predstavlja pomemben konceptualni premik, ki resonira s sodobnimi posthumanističnimi teoretskimi tokovi in ekokritiško mislijo. Hkrati pa ta pripovedna strategija služi kot metafora za marginalizirane glasove v zgodovini – za tiste, ki so bili reducirani na objekte, a vendarle ohranjajo svojo pričevalnost in subjektivnost.

Izmed štirih prepletajočih se narativnih linij posebno pozornost vzbuja reprezentacija koncentracijskega taborišča Mittelbau-Dora, kjer se Ada znajde v položaju taboriščne prostitutke. Avtoričina upodobitev tega zgodovinskega fenomena – obstoja bordelov v nacističnih taboriščih – razkriva malo znani aspekt zgodovine holokavsta, ki je ostajal relativno slabo dokumentiran in pogosto izpuščen iz kolektivnega spomina na to obdobje. Takšne »Sonderbauten« (posebne zgradbe oziroma barake) so predstavljale specifično obliko seksualiziranega nasilja, ki je bilo utemeljeno na presečišču rasnih, spolnih in razrednih hierarhij nacistične ideologije. Težko si namreč predstavljamo, da bi vršilec genocida z iskrenim namenom postavil zgradbe, ki naj bi služile izboljševanju produktivnosti in morale jetnikov, ki so bili sicer sestradani in oropani osnovnih dobrin in humanih življenjskih pogojev. Viktor Frankl, nevrolog in psihiater, ki je sam preživel taborišče, je med drugim v svojih zapisih izpričal, da libido v taboriščih ni bil visok. Tovrstne prostore torej lahko kontekstualiziramo kot še eno obliko nasilja in poniževanja, tokrat spolno pogojenega in usmerjenega predvsem na žensko populacijo.

Avtoričina reprezentacija te travmatične izkušnje pa izkazuje izjemno etično občutljivost, saj se izogiba senzacionalizmu, značilnemu za številna pričevanja taboriščne izkušnje, in namesto tega vzpostavlja intimno, kompleksno podobo človečnosti v nečloveških okoliščinah. Njen pristop k izpovedovanju te zgodovinske travme odraža teoretske premisleke, ki jih je razvijala Marianne Hirsch s konceptom »postmemorije« – načina, kako se travmatična preteklost prenaša med generacijami in oblikuje identiteto tudi tistih, ki travme niso neposredno doživeli. Gre torej za ključno razumevanje dejanske povezanosti naših likinj, ki jim seveda ni skupno samo ime. 

Podoba taboriščnega bordela v romanu deluje kot sinestetična manifestacija sistemskega nasilja – prostor, kjer se križajo in materializirajo različne dimenzije dehumanizacije. Otoo preko te podobe ne raziskuje zgolj zgodovinskega fenomena, temveč tudi kompleksna vprašanja o telesni integriteti, spolnosti in preživetju v ekstremnih okoliščinah. Ada v bordelu ni zgolj žrtev, temveč tudi subjekt z notranjo kompleksnostjo, ki ohrani kritično distanco do svoje situacije in do obiskovalcev bordela, ki jih kljub njihovemu statusu taboriščnikov ne dojema zgolj kot žrtve: »Takšna strašna žrtev pa spet ne moreš biti, če ti tvoj tič še vedno pripada,« je njena pronicljiva, brezčasna opazka, ki demistificira poenostavljene črno-bele kategorizacije žrtev in storilcev.

Tematska večplastnost dela se kaže v kompleksni mreži motivov in idej, ki se prepletajo skozi različne časovne plasti romana. Osrednje teme vključujejo kolonialno nasilje in njegove transkontinentalne ter transgeneracijske posledice, patriarhalno zatiranje in njegove specifične manifestacije v različnih zgodovinskih kontekstih, dialektiko spomina in pozabe v konstrukciji tako individualnih kot kolektivnih identitet ter različne strategije upora marginaliziranih subjektov v sistemih, zasnovanih za njihovo podreditev. Avtorica z izjemno preciznostjo raziskuje, kako se strukture moči materializirajo v vsakdanjih interakcijah, pri čemer posebno pozornost posveča kompleksnim dinamikam med rasnimi, spolnimi in razrednimi hierarhijami. Tema materialne kulture kot nosilke kolektivnega spomina se manifestira v ponavljajočih se predmetih, zlasti v zapestnici iz biserov, ki prečka različna zgodovinska obdobja in simbolizira kontinuiteto kulturnih tradicij kljub nasilnim prelomom, ki jih povzročata kolonializem in vojna. Pomembna dimenzija romana je tudi tematizacija telesnosti – telesa kot mesta, v katero se vpisujejo družbene norme in transkontinentalni konflikti, a hkrati kot potencialnega vira upora in samoopredelitve. Otoo subtilno razkriva, kako se enaki mehanizmi podrejanja ponavljajo v različnih zgodovinskih kontekstih, a se obenem izogiba determinističnemu pogledu na zgodovino, saj protagonistke kljub strukturnim omejitvam ohranjajo zmožnost za agentnost in samodoločanje.

Celoten roman odlikuje tudi sofisticiran pristop k predstavitvi identitete, ki temelji na intersekcionalnem razumevanju subjektivitete. Otoo raziskuje, kako se različne identitetne kategorije – spol, rasa, etnična pripadnost, družbeni razred – medsebojno konstituirajo in ustvarjajo kompleksne, večplastne subjektivnosti. Ta teoretska zasnova ni zgolj abstraktni okvir, temveč se materializira v konkretnih, psihološko niansiranih likih, ki presegajo reduktivne reprezentacije marginalnih identitet. Paradigmatičen primer tovrstne intersekcionalnosti je lik Lizzie, služkinje ene od Ad, katere identiteta je zaznamovana ne le z razredno podrejenostjo in etnično marginalizacijo kot Irke v viktorijanski Angliji, temveč tudi z intimno povezanostjo z gluhim bratom, s katerim komunicira v znakovnem jeziku. Skozi tovrstne karakterizacije Otoo subtilno dekonstruira homogene predstave o identitetnih kategorijah in namesto tega ponuja diferenciran pogled na načine, kako se posameznice umeščajo v kompleksne družbene strukture in kako v njih navigirajo. Avtorica posebej izpostavlja relacijsko naravo subjektivitete; identiteta njenih protagonistk ni nikoli izolirana, ampak se vzpostavlja v odnosu do drugih, pogosto skozi razmerja moči, ki jih obenem reproducirajo in subvertirajo. Tako denimo Ada Lovelace v svojem odnosu do irske služkinje Lizzie paradoksalno reproducira razredne in etnične hierarhije, čeprav sama doživlja podrejenost v patriarhalnem sistemu. Ta kompleksna konstelacija likov omogoča romanu, da se izogne poenostavljenemu, dvodimenzionalnemu pogledu na sistemsko zatiranje in namesto tega ponudi niansiran prikaz, kako se sistemi moči manifestirajo v vsakdanjih interakcijah in kako se subjektivitete konstituirajo na presečiščih različnih osi moči.

Izjemno premišljena karakterizacija predstavlja enega od temeljnih dosežkov avtoričine pripovedi. Vsaka od Ad funkcionira kot avtonomna, psihološko kompleksna literarna oseba z lastno zgodovino, notranjo logiko in razvojnim lokom, a obenem kot variacija arhetipskega vzorca, ki sugerira transhistorično kontinuiteto ženske izkušnje. Otoo izkazuje redko sposobnost ustvarjanja likov, ki so hkrati reprezentativni za svoje zgodovinsko obdobje, a nikoli reducirani na preproste simbole ali alegorizacije zgodovinskih procesov. Ada v predkolonialni Afriki ni zgolj ilustracija kolonialne surovosti, temveč kompleksna oseba z lastno mrežo medosebnih odnosov; Ada Lovelace ni zgolj ikona ženske matematične genialnosti, temveč večplastna osebnost, ujeta v protislovja viktorijanske družbe; Ada v koncentracijskem taborišču ni zgolj žrtev, ampak oseba s presenetljivo zmožnostjo za ohranjanje dostojanstva in moralne presoje v nečloveških okoliščinah. Ta premišljena karakterizacija se ne omejuje le na protagonistko/e – vsak lik v narativnem tkivu romana izkazuje distinktivno funkcijo, ki presega zgolj ilustrativno vrednost. Tudi stranski liki niso zgolj tipološki predstavniki določenih družbenih kategorij, temveč so konstitutivni elementi kompleksne narativne arhitekture, v kateri vsak element prispeva k organski celovitosti literarnega dela.

Posebno pozornost zasluži tudi motiv zapestnice, ki deluje kot materialni vezni člen med različnimi inkarnacijami Ade in simbolično uteleša koncept Sankofa – kontinuiteto preteklosti v sedanjosti. Ta zapestnica se pojavlja v vseh štirih časovnih razdobjih: v predkolonialni Afriki kot ritualni predmet, v viktorijanski Angliji kot eksotični artefakt, v koncentracijskem taborišču kot relikvija, povezana s spominom na svobodo, v sodobnem Berlinu pa kot muzejski eksponat, ki pričuje o zgodovini kolonialne kraje kulturne dediščine. Zapestnica tako ni zgolj narativni pripomoček, temveč kompleksen simbol, ki uteleša problematiko kulturnega spomina, apropriacije in restitucije. Skozi prisotnost tega predmeta v različnih zgodovinskih kontekstih Otoo subtilno tematizira vprašanje, kako se materialna kultura preoblikuje skozi procese kolonizacije, muzealizacije in komercializacije, ter problematizira, kako se v teh procesih izgubljajo, preoblikujejo ali ohranjajo izvorne kulturne konotacije predmetov. Zapestnica tako deluje kot materializirana zgodovina, kot nosilka memorije, ki presega omejitve individualne človeške zavesti in predstavlja alternativno, materializirano obliko zgodovinskega pričevanja.

Avtoričin slog zaznamujejo elementi magičnega realizma, kar ni zgolj estetska odločitev, temveč epistemološka strategija, ki omogoča artikulacijo izkušenj, ki presegajo reprezentacijske zmožnosti konvencionalnega realizma. Magičnorealistični elementi – oživljeni predmeti, časovni preskoki, duhovna povezanost protagonistk preko stoletij – služijo kot sredstva za raziskovanje alternativnih načinov vedenja in zaznavanja, ki so bili tradicionalno marginalizirani v zahodnem racionalističnem diskurzu. Ta narativna strategija resonira s tradicijo afrofuturizma, ki jo je Otoo uspešno vpletla v svojo pisavo. Afrofuturistična tradicija, ki združuje elemente znanstvene fantastike, zgodovinskih narativov in afriških kulturnih tradicij, služi kot konceptualno ogrodje za artikulacijo alternativnih prihodnosti in reinterpretacijo preteklosti iz perspektive, ki presega evrocentrične zgodovinske naracije. Posebej zanimiv element tovrstne epistemološke subverzije je duhovna entiteta, ki povezuje posamezne Ade skozi zgodovino in se manifestira v različnih materialnih oblikah. Ta entiteta, ki ostaja neimenovana in nezvezana z določeno kulturno tradicijo, predstavlja alternativno obliko transcendentalne zavesti, ki presega individualne identitete in teleološko pojmovanje časa.

Pohvaliti velja tudi slovenski prevod Sare Virk, ki uspešno prenaša kompleksnost izvirnika v slovenski jezikovni prostor. Prevajalki je uspelo ohraniti večplastnost jezikovnih registrov in stilističnih odtenkov, pri čemer je posebno pozornost namenila prenosu kulturno specifičnih elementov. Prevod v slovenskem jeziku deluje organsko, brez nepotrebnega kalkiranja, vendar z ohranjanjem izvirne ritmične strukture, poetičnih dimenzij besedila ter tudi nekaterih realij. Prevajalkine opombe, ki se mestoma pojavljajo, so kontekstualno primerne, utemeljene, uporabne in dobrodošle.

Adina soba predstavlja pomemben literarni prispevek k sodobni postkolonialni evropski literaturi, ki presega konvencionalne žanrske in narativne okvire. Otoo je ustvarila delo, ki s svojo strukturno inovativnostjo, tematsko kompleksnostjo in jezikovnim bogastvom zahteva temeljito kritično obravnavo. Roman ne služi zgolj kot umetniška reprezentacija zgodovinskih izkušenj marginaliziranih subjektov, temveč tudi kot oblika epistemološkega upora proti dominantnim načinom razumevanja zgodovine, identitete in subjektivitete.

Avtoričina sposobnost prepletanja osebnega in političnega, intimnega in zgodovinskega, ne da bi pri tem zapadla v didaktičnost ali reduktivni shematizem, priča o literarni virtuoznosti, ki jo literarna kritika šele začenja v celoti prepoznavati. Adina soba tako ni zgolj roman o zgodovini, temveč roman, ki aktivno sodeluje pri procesu zgodovinjenja – ob kritičnem premisleku o tem, katere zgodbe so vredne pripovedovanja, katere izkušnje legitimitete spominjanja in kateri glasovi avtoritete pričevanja.

V svoji večplastnosti in kompleksnosti roman od bralca zahteva aktivno interpretativno udeležbo, odprtost za alternativne načine razumevanja sveta in pripravljenost za soočenje z ambivalentnostjo zgodovine in sedanjosti. Ne gre za besedilo, ki bi ponujalo preproste odgovore ali moralne lekcije, temveč deluje kot odprta narativna struktura, ki vabi k nenehnemu dialogu, reinterpretaciji in kritičnemu premisleku – tako o preteklosti kot o sedanjosti, ki je neločljivo povezana s historičnimi procesi, katerih posledice se manifestirajo v sodobnem svetu.

Uredila: Ajda Klepej
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.