Paula Hawkins: Dekle na vlaku
V nadaljevanju obravnavni roman izpod peresa dolgoletne novinarke, Paule Hawkins, že vse od izida dviguje nemalo prahu. Nov kriminalni bestseler kritiki postavljajo ob bok J. K. Rowling (Harry Potter), Gillian Flynn (Ni je več) in Danu Brownu (DaVincijeva šifra), ki naj bi jih avtorica z Dekletom na vlaku ne samo dohitela, ampak celo prehitela. Pa jih je res?
Glavna junakinja romana je prvoosebna pripovedovalka Rachel, sveža in popolnoma razočarana ločenka, ki jo je mož prevaral z drugo, le-tej naredil otroka, njo pa meni nič tebi nič vrgel iz hiše. Iz omenjenih razlogov se protagonistka vedno raje (in vedno bolj zgodaj) zateka h kozarcu (ali steklenici) vina, svojega bivšega pa nadleguje s telefonskimi klici in zalezovalskimi pohodi. Poleg omenjenega je Rachel tudi redna vozačka, saj se z vlakom vsak dan vozi v službo in iz nje, medtem pa vsakič opazuje eno izmed hiš, kjer je nekega dne priča nenavadnemu dogodku, ki ga ne bi smela videti, s čimer se vplete v morebiten zločin ali najboljšem primeru vsaj v izginotje.
Tekom romana se Rachel pridružita še dve gledišči, in sicer obe ženski, ki sta z glavno junakinjo (pa tudi med sabo) bolj ali manj povezani in ki delec po delcu dodajata fragmente k razrešitvi na prvi pogled nerešljive uganke. Če njuno ravnanje bralec vsaj nekoliko razume in se z njima do neke mere lahko poistoveti, tega ne morem trditi za glavno (anti)junakinjo, ki gre, če kar direktno zapišem, s svojim ravnanjem bralcu pošteno na živce. S svojimi pijanskimi pohodi, ki jim skoraj vedno sledijo t. i. izpadi določenih spominov, čustveno labilnostjo in lažmi Rachel zapleta preiskavo na mestih, kjer je to nelogično in nepotrebno. Če bralec omenjena dejstva poveže s svojim znanjem iz psihologije, glavna junakinja hitro postane zelo verjetna potencialna morilka. To se (na srečo) ne zgodi, saj se izkaže, da je šlo le za premišljeno manipulacijo avtorice, ki je s takšno karakterizacijo bralce speljala na popolnoma napačno sled. Poleg Rachel se v romanu pojavi še cela množica potencialnih osumljencev, od katerih bi čisto vsi lahko bili krivi, kar bralca zmede, hkrati pa skozi celotno branje močno povečuje suspenz. Motivi, ki so gnali dejanskega storilca, se plast za plastjo s treh različnih perspektiv spretno razkrivajo skozi zadnji del knjige in bolj dojemljivi ljubitelji kriminalk uganko razrešijo, še preden izvejo, kaj se je v resnici zgodilo.
Tukaj pride do glavne pomanjkljivosti romana, ki je v neprepričljivosti, s katero storilec popolnoma ravnodušno in brez upiranja pojasni umor, pri tem pa njegova razlaga nekako ne drži vode. Na podlagi močnega suspenza in pričakovanja, da se je tukaj zgodilo nekaj zares strašnega, na koncu sledi razočaranje – banalnemu razlogu za umor nekako ne moremo verjeti, pričakovali smo nekaj bolj udarnega. Še manj prepričljivo je dejstvo, ki skuša opravičiti in nekako utemeljiti storilčeva dejanja. Storilec je bil namreč, kot ugotavlja Rachel, vse življenje patološki lažnivec – to pa naj bi bil logičen nastavek za tisto, kar je postal kasneje, saj iz vseh patoloških lažnivcev nekoč zrastejo morilci?
Če sklenem svoj zapis; na podlagi omenjene pripombe, določenih stereotipnih situacij in dejstva, da so si pripovedovanja vseh treh pripovedovalk zelo podobna, bi lahko zapisali, da gre za slab, v najboljšem primeru pa čisto povprečen romanček. Temu ni tako, saj je jezik kriminalke nadpovprečen, avtorica bralca ves čas zelo uspešno zavaja, z njim manipulira in ohranja suspenz, zelo dobro pa učinkuje tudi končni prizor, ki bi hitro lahko postal pretirano sentimentalen, a do tega ne pride; prej večni nasprotnici na zanimiv način zakopljeta bojno sekiro in z molkom o resnici druga drugi rešita kožo, a ne postaneta najboljši prijateljici, ne ostaneta niti znanki – in to je tisto, kar romanu lahko štejemo v plus. Če odgovorim še na na začetku postavljeno vprašanje; Paula Hawkins sicer je bolj ali manj uspešno dohitela svoje pisateljske kolege, prehitela pa jih (vsaj večine) – zaenkrat – še ni.
