Obalohod 

Petra Bauman: Dan v zalivu
Založba: Hiša poezije, zbirka Sončnica, vsa nora od svetlobe
Leto izida: 2024
Spremna beseda: Borut Gombač

Kot pravi pregovor, da se po jutru dan pozna, se po prvi povedi pozna roman in po prvem verzu pesniška zbirka. Za dan, ki sem ga preživela v zalivu Petre Bauman, sem tako že od vsega začetka vedela, da bo kratek in sladek, da bo minil v s soncem obsijanem hipu in da bom prav v tej nerazvlečeni, izmuzljivi hipnosti prepoznala njegovo lepoto. 

Dan v zalivu je tenka, nevpadljiva knjižica, komaj dovolj debela, da je bilo na njeno hrbtišče moč v berljivi velikosti zapisati njen naslov in avtoričino ime. Platnica o vsebini ne izdaja ničesar, nosi zgolj logotip zbirke Sončnica, ki jo ureja Hiša poezije in v okviru katere je delo izšlo. Četudi sem strastna ljubiteljica sončnic in me tako njihova podoba kot njihovo prikladno poimenovanje vselej pritegneta, si ne morem kaj, da ne bi obžalovala neskladja med spregledljivo, pusto naslovnico ter živostjo in izvirnostjo poetike, ki se skriva za njo in tako potrjuje pogosto slišani rek, da knjig ne gre soditi po platnicah. Vendar si navkljub reku upam trditi, da v morju vsebinsko primerneje in pozorneje oblikovanih del zbirka Dan v zalivu skoraj gotovo odplove mimo marsikatere potencialne bralke, radovednost katere pred polno polico knjižnice ali knjigarne, razumljivo, prej vzbudijo zbirke, ki pritegnejo njen pogled.   

Zbirka je razdeljena na tri dele – namesto podnaslova vsak del uvede kratek zapis v ležečem tisku. Že prvi izmed njih, »Nekega dne izveš za skrivnost, / o kateri boš moral molčati do konca svojih dni«, prepriča s svojo suvereno jedrnatostjo, ki je hkrati dovolj povedna, da verza uspešno tvorita zaključeno celoto, ter dovolj redkobesedna, da vzbudi zanimanje. Prepriča tudi zato, ker kljub svoji samozadostnosti namiguje na nadaljnji pripovedni potencial: roman, ki bi se začel s temi besedami, bi veliko obetal, vendar pesnica misli ne nadaljuje in ravno z vsem neizrečenim, ki obvisi v zraku, z neštetimi možnostmi, ki tako ostajajo odprte, doseže svoj namen – obrnjeno stran. 

Ambicioznost zbirke je nemudoma očitna. Uvodni verzi – »Vse, kar je, / je samo enkrat« – ne predstavljajo zgolj obetavnega, mikavnega začetka pesmi, temveč vzpostavijo poetiko enkratnosti, ki zaznamuje celotno delo. Gre za pesnico, ki se zaveda, da se pripovedno-izpovedna veščina najjasneje kaže v začetkih in koncih, na teh zahrbtnih pragovih, kjer marsikdo zaide v kliše ali preprozorno sporočilnost. Pesmi dodatno prepričajo na ravni verzifikacije – tako dolžina verzov kot njihova delitev na kitice nista prepuščeni naključju, notranji ritem pa namesto rim narekuje spretna raba ponavljanj, tako skladenjskih, zvočnih kot tudi leksikalnih. V pesmi »Hči« repeticija narekuje ritem, cikličnost ustvarja pričakovanje, s strateško variacijo pa avtorica prepreči monotonijo ali pretirano predvidljivost: 

Nekatere pesmi, mednje sosi tudi »Vse, kar je«, uokvirjajo pari eno- ali dvovrstičnic, ki ustvarjajo vizualno in ritmično simetrijo, medtem ko se sredica med njimi razvija svobodneje. Pri tem je avtoričin največji dosežek prav v izbiri okvirjev, ki sliki niso zgolj v oporo, temveč so tudi sami vredni zbirateljske pozornosti: te izolirane vrstice namreč tvorijo učinkovite samostojne enote, ki so markantne že same po sebi. Kot ilustrativni primer vzemimo »Glas in glad«, ki se začne in konča z naslednjima enostišjema: »Glas in glad prihajata iz iste votline // […] // s prgišči navznoter obrnjenega smeha.« 

Na stavčnem nivoju pesmi sprva delujejo klasično, preprosto. Začenjajo se z velikimi začetnicami, so zveste pravopisu, končujejo se s končnimi ločili. Pa vendar pozorna bralka sčasoma spozna, da je tudi ta navidez zanemarljiva podrobnost pravzaprav bolj premišljena in namerna, kot se morda zdi na prvi pogled. Da se pesnica zaveda pomena tipografskih konvencij in o njih v svojem ustvarjanju aktivno razmišlja in se jih poslužuje, dokazuje pesem »Steklovina«, posvečena Tomažu Brenku. Slednja ni oblikovno zamejena z veliko začetnico ali piko in se tako na obeh koncih izliva v belino papirja. Pustiti pesem oziroma hommage, in s tem pustiti naslovniku posvetila, da obstaja neprekinjeno, neločeno od preostalega sveta, pa naj bo to mikrokozmos pesničinega ustvarjanja ali makrokozmos širšega prostora-časa, je poklon par excellence. Izjemi se pridružuje še pesem »erozija«, ki se kapitalizaciji odreče (jo erodira) že v naslovu, notranjeoblikovno pa izstopa zahvaljujoč spretni rabi ležečega tiska – z njim je sicer kaj lahko pretiravati in s tem izničiti njegovo izrazno moč ali, nasprotno, nanj povsem pozabiti. Petra Bauman se obema pastema vešče izogne z rabo, ki je stilistično-vsebinsko upravičena, dvogovorna in poudarkovna. Beremo: 

Petra Bauman pa tovrstne pozornosti – najsi ta izvira iz spoštovanja, ljubezni ali obojega – ne posveti zgolj Brenku in »eroziji«. Osrednji predmet njenega občudovanja in naklonjenosti je brez dvoma jezik sam. Besedje, s katerim pesnica okusno začini (iz)povedano, poboža ušesa jezikovnih sladokusk, ob tem pa ne podleže skušnjavi, da bi jih z njimi poskušala v celoti nasititi. Četudi se pogosto poslužuje  visokoletečega, celo malce preobrabljenega lirskega izrazja, ki vrvohodi po robi klišeja (ogenj, sonce, vesolje …), ji uspe te utrujene klasike prebuditi zahvaljujoč strateškemu ravnovesju med ustaljenim, pričakovanim ter navdihujočo svežino nepričakovanega, ki pa ne izvira le iz novotvorbe, h kateri teži sodobna poezija, temveč koplje po zakladnici že obstoječega. 

Njeno poetiko mestoma popestrijo biseri slovenskega jezika, na katere smo v vsakdanjem govoru pozabili – na obali pesničinega zaliva se tako v soncu svetlikajo srebotje, žaloigra, očetnjava, rajnki, rozga in druge besede žlahtnice, h katerim se avtorica ne zateka v iskanju okrasnega arhaizma, temveč so skrbno izbrane zavoljo semantične in zvočne ustreznosti. Petra Bauman izstopa kot pesnica, ki jezika ne doživlja zgolj kot orodje pesniške obrti, ampak kot gnetljiv, prožen material, ki z njo soobstaja v hvaležni simbiozi. Njen posluh ilustrirajmo z zaključnim verzom pesmi »Čez«: »Po telesu črni teloh cveti«, ki združuje bogato zvočnost, jezikovno (iz/u)branost in poetično senzibilnost.

Avtorica pa zna na podoben način presenetiti, navdušiti tudi vsebinsko. Tako kot pesem »Glas in glad« priča o pesniški občutljivosti, kajti v enem samem samoglasniku prepozna ogromen pomenski potencial, ki ga enako spretno tudi razvije, v pesmi »Rodbina« uspešno sopostavlja eno glavnih dihotomij človeškega obstoja, to sta eros in tanatos. V tretji, (o)srednji kitici beremo: »[…] in jim za vratom visijo otožno ljudsko mrmranje, / glasna čaščenja, jok otrok in šepet, / da se je spet nekdo ubil«. Tu Bauman ob bok postavi smrt in komaj nastalo življenje, ne da bi se ob tem zatekla k pretirani neposrednosti. Življenjski krog in napetost med erosom in tanatosom, poudarja s pomočjo zvočnega razpona človeškega izraza: jok in šepet, ritualna glasnost in tiho skupnostno žalovanje. Ta kontrast sočasno operira na več nivojih, kaže se skozi skupnostni ritual čaščenja v nasprotju s tragiko prežetim tabujem samomora, neobrzdana glasnost novega življenja v nasprotju s šepetom novic o smrti. Prav tako v predzadnji kitici, medtem ko predniki strmijo v stopala, lirski subjekt naslovnika pesmi spodbudi, naj pogleda svoje roke v jasnem, a upa polnem simboličnem nasprotju. Če noge simbolizirajo že prehojeno, ustaljeno pot zgodovine, roke implicirajo napredek, gradnjo, ustvarjalni potencial, s katerim je moč spremeniti prihodnost, ki »lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem« in tako hkrati omogočajo materialno preživetje in narativno, spiritualno kontinuiteto rodu. 

Naslov zbirke je prav tako vsebinsko in atmosfersko upravičen. Že preden bralka prebere pesmi »Istra kontinent« in »Istra«, občuti mediteranski duh zbirke. Ne gre zgolj za zemljepisno umeščenost, temveč nekaj bolj izmuzljivega, ambientalnega, neimenljivega. Pesmi o Istri tako ne nastopijo kot razodetje, ampak potrditev prej slutenega. 

Priznam, ko mi je zbirka Dan v zalivu prvič prišla pod roko, ko sem jo prvič polprisotno prelistala, me ni posebej ganila – generična, pusta naslovnica, spodoben, a neizstopajoč naslov, skromen obseg … nič od tega ni namigovalo na izredno kvaliteto. Šele ko sem se zbirki dovolj posvetila in jo pozorno prebrala, sem se zavedela začetne napake. To se zgodi dovolj poredko, da je vredno omembe: le malokdaj se delo, ki sem ga sprva podcenila, ki ga nisem vzela dovolj resno, izkaže za občutno bolj dovršeno, kot daje slutiti. 

Kot nekdo, ki je včasih (od tega je minilo že kar nekaj let …) tudi sam pisal in pesnil, literarno kvaliteto v glavnem presojam s (p)osebnim merilom. Uspešno delo v meni sproži vzgib, ki bi ga še najprikladneje, četudi še vedno redukcionistično, lahko poimenovala produktivna zavist: hkratna želja vse podčrtati, vse prepisati, o vsem zanosno pripovedovati nič hudega slutečim prijateljem ter, sočasno, zahvaljujoč novopridobljenemu (od mrtvih vstalemu) navdihu, napisati nekaj svojega. Bralska izkušnja tako postane dialektična v najpristnejšem pomenu, združujoč apetit po nadaljnji konzumaciji in tvorbeni gon, ki kliče po produkciji. In prav v napetosti med njima, ki je hkrati plodna, konstruktivna kot paralizirajoča, prepoznam odličnost. Pričujoča zbirka doseže prav tak odziv, nemirno nihanje med recepcijo in kreacijo, med branjem in ustvarjanjem.

Pozornost si zasluži tudi (ne)frekvenčnost pesničine poetične produkcije. Njeni prejšnji zbirki, Januar in Paradiž, sta luč dneva ugledali v letih 2008 in 2019, Dan v zalivu pa je izšel po petletnem premoru. Bauman svojega pesniškega opusa tako ne gradi z neumorno (vsako)letno produkcijo – ne glede na to, ali je med Paradižem in Zalivom napisala na stotine pesmi in skrbno pripravila cvetober najboljših za pričujočo zbirko ali pa je poleg objavljenih pesmi napisala le malo drugega, rezultat odlikuje premišljenost, kohezija, (do)z(o)relost. Najsi bo plod let dela ali nenadnega navdiha, Dan v zalivu priča o dovršenem, suverenem pesniškem izrazu, izklesanem s potrpežljivo pomočjo časa, in navduši z navidezno lahkoto, v kateri vsakdo, ki je trdo vlagal v svojo ustvarjalno veščino, prepozna glavni pokazatelj uspešno prehojene poti do odličja. 

Uredila: Ajda Klepej

Lektoriral: Tjaž Mihelič

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.