Nevidne zmagovalke
Liu Zakrajšek: Zajtrk prvakinj
Založba: LUD Literatura
Leto izida: 2024
V svetu, v katerem prevladujejo hitre odločitve, sunkoviti premiki in nepredvidljiva, turbulentna obdobja, je želja po tem, da se zakonitosti, po katerih teče življenje, karseda poenostavijo, še toliko večja. Še posebej zato je v takšnem času dragocen vsak mikroskopski pogled v navidezno majhne življenjske izkušnje, ki nudijo globlje razumevanje soljudi in predvsem možnost razvijanja potrpežljivosti ter medgeneracijskega razumevanja. In če se zdi, da besedil, ki opisujejo izkušnjo takšnega in drugačnega študentskega življenja, kar mrgoli, se izkaže, da je roman Zajtrk prvakinj, ki ga je avtorica Liu Zakrajšek objavila leta 2024, še kako dobrodošla osvežitev.
V zgodbi pripovedovalka, katere imena v romanu ne izvemo, popisuje svoj vsakdan, v katerem se, zaradi hitrega življenjskega ritma in situacije, v katere je postavljena, ne dogajajo veliki dogodki ali pretresi, ampak se v njem prepletajo predvsem tihe, a intenzivne stvarnosti treh cimer, njihovih prijateljev, sorojencev in sodelavcev. Dve od njenih cimer še študirata – vsaj ena uspešno – tretja pa je študij že pred časom opustila in ima redno službo v eni od uglednejših ljubljanskih restavracij. V zgodbi se tako že kmalu izriše tudi osrednja tema oziroma konflikt, ki pri interpretaciji nudi tudi možnost za družbeno-kulturno analizo sodobnosti mlajše generacije. Veliko vlogo in glavno točko razkola v zgodbi namreč igrata kapital in pomena dobička, ki se zarežeta v prav vse pore družbe in usmerjata praktično vse prisotne like, katerih značajske značilnosti se praviloma izoblikujejo predvsem okrog vprašanja, kakšno življenje jim omogoča njihov – s številnimi družbenimi dejavniki pogojen – ekonomski položaj.
V zgodbi tako obstaja več notranjih konfliktov, predvsem pa imajo vsi isto izhodišče, zaradi različnih družbeno-hierarhičnih pravil pa se drugače manifestirajo. Najprej obstaja predvsem medgeneracijski konflikt, znotraj katerega je zastopan že dobro znani konflikt med »starejšo« in »mlajšo« generacijo ter njihovimi različnimi vrednostnimi sistemi. V to kategorijo, ki je hkrati tudi že polje naslednjega konflikta, spada konflikt med delodajalci in mladimi delavci, predvsem študentkami, ki si s pomočjo študentskega dela omogočajo, kar je v tem družbenem okolju najosnovnejše – dostop do dostojnega bivališča, izobrazbe in boljših življenjskih pogojev. Roman osrednja likinja že začne z zelo stvarnim, realistično naslikanim prizorom, ki celotnemu besedilu narekuje nadaljnji ton, ko zapiše: »V službi številka ena sem ubila ščurka in se zjokala na požarnih stopnicah.« Dejstvo, da obstajata ob službi številka ena še študij in služba številka dva, nazorno izrišeta stiske, s katerimi se soočajo številni mladi in ambiciozni posamezniki, ki pa so pogosteje kot pohvale za njihovo notranjo moč, iznajdljivost in izjemno predanost, da kljub osebno težkim situacijam premagujejo vsakdanje izzive, deležni očitkov, da je, kot pravi ena od delodajalk »izobrazba eno, obveznosti pa drugo«.
Prav tako študentke v zgodbi, ki stvarno in učinkovito nagovarjajo generacijsko stisko – ta se ne manifestira nujno le v obliki izkoriščanja ali študentskega dela, ampak skozi nenehne pritiske družbe, prežete s preživetimi normami in neučinkovitimi pravili – razumevanja zaradi omenjenih dejavnikov ne najdejo več niti med sovrstniki. Sobivanje med Vesno, Pio in osrednjo likinjo tako postaja nevzdržno in vse bolj napeto, saj imajo vse predvsem različne predstave o tem, kako naj bi življenje sploh izgledalo, hkrati pa vse čutijo nenehno prisotnost vseh omenjenih pritiskov družbe. Zanimivo in lucidno pa je tudi dejstvo, da je njihovo medosebno razumevanje življenjske situacije v večini pogojeno tudi z njihovim ekonomskim stanjem. Pravzaprav so vsi liki v zgodbi označeni na način, da je vsaj nakazan njihov izvor denarja ali ekonomski položaj v družbi. Glavna likinja tako o Pii pravi, da je »imela redni prihodek, denar, ki jo je delal odraslo«. Ta materialna valuta tako postane tudi simbolni označevalec statusa neke bližnje osebe.
Delodajalke v zgodbi so si med seboj zelo podobne, usmerja pa jih ista formula: pokroviteljstvo, želja po dobičku in izkoriščanje študentov; morda na tem mestu velja omeniti, da je prav podobnost med nekaterimi likinjami, predvsem delodajalkami, ena od značilnosti v romanu, ki daje občutek, da njihov obstoj in nekatere situacije služijo zgolj družbenemu komentarju in zato tudi delujejo enoplastno ter se po nekoliko poenostavljeni formuli delijo na protagoniste in antagoniste, določeni dogodki pa tudi sami pripovedi ne nudijo dodatne vsebinske vrednosti. Vendarle velja kot največjo antagonistko izpostaviti najemodajalko Natašo, katere razvoj razkrije tudi številne nepravilnosti in težave, s katerimi se srečujejo mladi, ki se skušajo vključiti v bolj prekarne oblike dela. Pod pretvezo, da bo glavni likinji, sicer tudi najemojemalki, v svoji literarni reviji omogočila honorirano objavo, kar študentki prevajalstva na njeni osebni poti ogromno pomeni, jo izda in njen prispevek pod pretvezo »nabiranja izkušenj« objavi kar brez plačila.
V smislu karakterne razplastenosti je – čeprav se to v polnosti izkaže šele pri drugem branju – še najkompleksnejši lik profesorja Marinška, ki tudi sam sprva izkazuje iste negativne značilnosti, ki izhajajo iz medgeneracijskega konflikta različnih družbenih vrednot in nerazumevanja dejstva, da se družba in svet spreminjata, prav tako pa se spreminjajo pogoji, v katerih lahko mladi ustvarjajo in se zavzemajo za svoj lastni jaz. V začetku romana profesorja tako spoznamo kot še enega od zagrenjenih likov, ki do študentov in njihovega (dodatnega) dela ne kaže pretiranega razumevanja, na koncu pa se prav on izkaže kot topla, empatična oseba, ki protagonistko opogumi, da razvije svojo pisavo in lastni glas, ki ga je odkrivala tudi na njegovem tečaju kreativnega pisanja. Prav obiski teh predavanj nudijo tudi enega največjih bralskih užitkov in izkazujejo avtoričino ljubezen do pisane besede in globoko poznavanje književnosti in njene teorije.
Med enim od predavanj profesor Marinšek celo literarno umetnost poveže s kapitalističnim dojemanjem sveta, kar je spretna poteza za še eno nizanje te tematske nianse v pripovedno strukturo. Profesor tako pravi, da je tudi »kratka proza /…/ zelo zanimiva forma, ker /…/ zanjo ni treba porabiti veliko časa, čas je pa denar«.
Roman nosi, kljub resnemu sporočilu, ki si zasluži resno in nadaljnjo obravnavo, tudi veliko mero lahkotnosti, ki pritiče generaciji, opisani v delu. Poslužuje se tudi različnih postopkov, s katerimi prikazuje komunikacijo s pomočjo sodobnih tehnoloških sredstev in podobne tehnike, ki roman približajo sodobnemu bralstvu. Predvsem pa je resnična moč romana ta, da se, ko se zdi, da je že vse izgubljeno, v posameznici prebudi notranja moč, da se dvigne, spremeni, se upre in se odloči, da si zasluži boljše in več. Ko glavna likinja zaradi žalosti in izčrpanosti skoraj doživi popoln zlom, ji ob pravem trenutku ena od cimer reče: »Veš, vsak človek mora prevzeti odgovornost za svoje življenje. Seveda na marsikaj nimaš vpliva. Ampak to vseeno ne pomeni, da moraš živeti na avtopilotu«. Roman Liu Zakrajšek lahko tako označimo kot resen družbeni komentar predstavnice mlajše pisateljske generacije, ki z lahkotnim slogom opisuje nič kaj lahkotne situacije. Vsekakor gre za prepričljiv prvenec, ki obeta vznemirljivo nadaljnjo pisateljičino pot.
Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič
