8. 11. 2023 / Literatura / Intervju

Lenart Zajc: »Skozi fikcijo vključiš čustva bralca, ki jih skozi zgodovino ali spomine ne moreš na isti način.«

Lenart Zajc (1967) je slovenski pisatelj, ki v svojih romanih raziskuje različne teme, od protestniških gibanj, sveta zavarovalniških agentov ali gledališčnikov do sodobnih tehnologij. Zanimajo ga velike zgodbe, ki se razgledujejo po širši družbeni sliki. Z njim sem se pogovarjala o njegovih zadnjih dveh romanih, Odred (2022) in Pošast (2023).

Romana Odred in Pošast, ki predstavljata del nastajajoče trilogije, tematizirata obdobje druge svetovne vojne na Slovenskem. Kakšna je bila spodbuda za pisanje te trilogije?

To je tema, ki me je že od nekdaj pritegnila, zato sem se tudi odločil za študij zgodovine. Že od malega so me zanimale partizanske zgodbe, pa tudi vse vojaške zgodbe, ki so se dogajale od prve svetovne vojne in že prej vse do druge. Te zgodbe so se s časom nabirale: od babic, sorodnikov, tasta in tako naprej. O njih sem zasliševal vse te bivše partizane. Bral sem veliko literature, ampak najprej o tem nisem nameraval pisati, ker se mi je zdelo, da to nekako ni moja zgodba oz. zgodba moje generacije, in da so tisti, ki so v tistem času živeli, o tem že imeli veliko povedati. K pisanju sta me spodbudili predvsem dve zadevi. Prva je bila sodobna kinematografija, filmi mlajših režiserjev, rojenih po vojni – od Tarantina do drugih – pri katerih se mi je zazdelo, da je ta tema še vedno živa in da lahko danes nudijo nek drugačen pogled nanjo. Druga stvar pa je bilo blatenje narodnoosvobodilnega boja s strani slovenske desnice in spreobračanje zgodovine, izmišljevanje nekih novih dejstev in grozot ob prikrivanju lastnih, skratka neko politikantsko igračkanje. Zato se mi je zdelo prav, da tudi književnost ohranja to zgodbo živo in približno tako realistično, kakršna je bila.

Zanimivo je tudi, glede na to, koliko časa je minilo od vojne, da je na to temo kar veliko produkcije, vsako leto nastane vsaj kakšen slovenski roman, veliko jih je tudi nagrajenih. Te zgodbe se torej še kar pojavljajo.

Ja, ampak gre za male zgodbe, kar me v slovenskem prostoru najbolj moti. To poveličevanje male zgodbe, ki smo mu priča že zadnjih trideset let, nad neko širšo, veliko zgodbo, ki se tiče več ljudi, v kateri se zgodbe prepletajo. Kjer ni samo opisovanje intimnega doživetja posameznika, za katerega moram reči, da mi je kot avtorju in tudi kot bralcu vseeno – ampak me zanima zgodba o tem, kaj se je dogajalo v doživljanju širše množice ljudi. Tukaj pa se Slovenci, slovenski pisatelji – ali pa slovenska kritika to tako poveličuje, da je najbolj v ospredju – že zelo dolgo obešajo na male, intimne, brezzvezne zgodbe, ki so lahko zelo srčkane in zanimive, obenem pa gredo številne odlične, velike zgodbe mimo. Möderndorfer je recimo leta 2017 napisal odličen roman (Druga preteklost), ki obravnava vojno z različnih zornih kotov. In še nekaj je takšnih – recimo Veliki voz Miloša Mikelna.

Glede na tvoje romane je to opažanje o malih in velikih zgodbah zelo logično, v njih se vidi težnja, da bi predstavil vse plasti vojne z distance, morda ravno obratno od značilne slovenske introspektivne drže.

Rekel bi, da v literaturi še vedno čutimo popotresne sunke postmodernizma, s tem da se je svetovna literatura že premaknila naprej od majhne, drobcene zgodbe. Tudi pri nas se to dogaja. Recimo, če si ogledava Ireno Svetek in njene »krimiče«, ki jih izvrstno izpisuje skozi mnoštvo zgodb, z različnih zornih kotov, in tako spet naredi veliko zgodbo, velik roman. In spet so seveda pri slovenskih kritkih ti romani praktično zdrsnil mimo. 

Jaka Marušič je v spremni besedi k Pošasti slog, predvsem v akcijskih prizorih, ki jih je veliko, opisal kot »gaming«, lahko bi rekli videoigriški pogled na dogajanje. Je bila odločitev za tovrstni slog, ki se približuje filmskemu prikazovanju dogajanja v kadrih, zavestna?

To je precej načrtno, to kadriranje. Da na tak način podajam zgodbo, je značilno za vse moje romane. S tem da je tukaj, kjer je še vojna, ta akcija zelo načrtno podana skozi igro, kratke dialoge in ustvarjanje napetosti.

Kako pa poteka tako pisanje?

Preden sem se lotil pisanja, sem preživel kar nekaj ur tudi na terenu. Ravno s piscem spremne besede Jakom Marušičem, ki je tudi zgodovinar in zbiratelj, sva se skupaj vozila in si ogledovala, kako so bile te stvari videti, kje so bile bitke, ki jih je prej opisoval tudi Stane Semič – Daki v svoji knjigi Najboljši so padli. Nazadnje pa imamo avtorji tudi domišljijo, prizore dodajaš in jih razvrščaš.

Od kod pa odločitev preigravanja med realno podlago Dakijeve knjige in množico fiktivnih junakov?

Najprej sem se poigraval z mislijo, da bi Dakijevo knjigo literariziral in iz tega napisal roman. Kmalu sem ugotovil, da bi, če bi se tega lotil na ta način, torej dobesedno po Dakiju, nastalo petnajst delov, in ne vem, ali bi bilo to dovolj, ker gre pri njem za tako zgoščeno pisanje. Verjetno bi bilo tudi bralcu takšno branje dolgočasno. Potem sem se odločil, da bom krajšal in nekatere dele odstranil in zgodovinske like ohranjal samo za avtentičnost zgodbe. Nisem pa želel polagati izmišljenih besed v usta resničnim likom, zato sem si raje izmislil nove.

V realnem dogajanju verjetno ni take možnosti za ustvarjanje suspenza, včasih zna literatura skozi fikcijo povedati nekaj bolje kot dokumentirana resničnost?

Skozi fikcijo vključiš čustva bralca, ki jih skozi zgodovino oz. spomine ne moreš na isti način.

Ena od osrednjih oseb trilogije je Fani. V prvem delu vztraja pri svoji enakopravnosti v partizanih in se izkaže kot neustrašna borka, v drugem romanu pa jo doleti travmatična vojna izkušnja. Morda njena zgodba najbolje prikaže mladost mnogih borcev ob začetku vojne in nenadno izgubo te mladosti. Kako je nastala njena zgodba?

To je čisto izmišljena zgodba. Kontrapunkt Fani pa je Teodor iz druge knjige, ki je starejši in izkušen, večni vojak, cinik. To sta dva lika, ki sem ju postavil nasproti. Njega sem vpeljal, ker sem ugotovil, da mi tak lik manjka. Fani in mlade fante pa sem napisal, ker so bila to resnično ta leta, to se jim je dogajalo. Če si predstavljaš, da si star sedemnajst let in se ti zgodi taka reč, nečesa se lotiš in se znajdeš v čisto drugi dimenziji, kot si jo lahko predstavljaš. Fani se znajde v vojni po nesreči, proti svoji volji. Vojna jo doleti, kakor marsikoga v tem času. Marsikdo ni imel izbire. Sploh pozneje, ko so ljudje hodili k domobrancem. S tem se ukvarjam zdaj v tretjem delu. Ali je bil mobiliziran in poslan na rusko fronto ali bi moral k partizanom, kamor mogoče ni mogel, ker je bil nekje vpleten nek njegov sorodnik, in je šel k domobrancem. Te zgodbe so bile lahko zelo ideološke, lahko pa si se pač samo moral nekam skriti.

Že v drugi knjigi je prikazano, da je morda večkrat odločilo naključje ali pa okoliščine kot odločitev, za katero bi lahko človek zares odgovarjal.

Seveda, klasičen primer je recimo stric mojega prijatelja, ki se je po kapitulaciji Italije vrnil iz Raba. Ko je prišel domov – zraven Loža – je videl, da ga doma ne bodo pustili pri miru, ali ga bodo zaprli Nemci ali pa se bo zgodilo kaj drugega. Pa si je rekel: »Grem k domobrancem, da bom tukaj v bližini.« Seveda ni imel pojma, kaj to pomeni. Žena ga je samo pogledala in rekla: »Če greš k domobrancem, se jutri ločim.« Pa je rekel: »Aja, ja prav, grem pa k partizanom.«  

Torej je šlo včasih za res majhno odločitev, ki je odločala o tem, na kateri strani se je kdo znašel. Po drugi strani romanesknega negativca predstavlja Figa, partizan in pozneje obveščevalec, ki v vojni išče koristi ter jo izrablja za svoje sadistične vzgibe. Je Figa poosebitev temne strani Osvobodilne fronte ali pravzaprav temne strani vsake vojske?

On je klasičen »na pol kriminalec«, ki vedno pristane na nogah in je uporaben za vse režime in vse čase. Takšni so vedno bili in vedno bodo. Dal sem ga noter, ker me je pri branju starejše partizanske literature, razen Zupana, Kocbeka in še Svetinove Ukane, vedno motilo, da je partizanski junak po navadi napol svetnik. Oni ne seksajo, niso maščevalni, samo junaštvo in samožrtvovanje jih je. Meni se je zdelo pomembno, da te ljudi naredim iz mesa in krvi. Od pokvarjenih do dobrih.

Predvsem drugi roman trilogije se dotakne prevpraševanja smisla vojne, vendar ima v romanu velik pomen tovarištvo, tudi kot tisto, ki osmišlja nadaljevanje borbe. Je, glede na še vedno polemično naravo te teme pri nas, tudi to sobivanje različnih sporočilo, ki ga želiš poslati med bralce?

Tema tovarištva je bila zelo načrtna, ampak to je vojaško tovarištvo, ki se razvije v vsaki vojski. Če bereš Kirsta ali pa Shaweve Mlade leve, povsod vidiš ta odnos, ki se razvije med vojaki. Nek nemški avtor pravi približno takole: na začetku smo šli v vojno za Hitlerja, za Nemčijo, na koncu smo se borili samo še za tistega na svoji levi pa na svoji desni. Skratka, vse ideologije padejo, ti si postavljen v neko novo vlogo. Civilizacijske norme so se porušile, ne veljajo več, v tebi zaživi stari barbarski bojevnik, ki se bori, in bori se za svoje najbližje. Tudi to sem hotel povedati skozi to knjigo. Seveda je bilo partizansko tovarištvo zelo požrtvovalno, samožrtvovanje na nivoju, ki si ga človek danes težko predstavlja – da na ta način živiš in preživiš. Je pa to značilno za vse vojake, od Nemca do Američana, vedno pride do tega tovarištva. S to razliko, da so bile pri partizanih, kar je bilo meni všeč pri pisanju slovenskega vojnega romana, tudi partizanke. Potem je tu še dinamika ljubezni, ki je v nekem drugem vojnem romanu na ta način ni.


Uredila: Hana Podjed
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

                                        
FOTOGRAFIJA: LENART ZAJC (ARHIV AVTORJA)