Haruki Murakami: V prvi osebi ednine
Založba: Mladinska knjiga Leto izida: 2023 Prevod: Domen Kavčič
Od najnovejše zbirke Harukija Murakamija, V prvi osebi ednine, nisem pričakoval veliko novega, nikakršnih formalnih pretresov ali vsebinskih osvežitev. Štiriinsedemdesetletni japonski avtor je dobro znan po svojem sistematičnem ponavljanju (sicer večinoma dobro spisanih) magičnih motivov, karakternih arhetipov in drugih stalnih zgodbenih elementov, pa tudi po neutrudnem razpredanju o Beatlih, jazzu in klasični glasbi ter problematičnih vzorcih obravnave ženskih likov. Pričakoval sem torej več starega, a prav to, na kako nenavadno zmeden način se avtor v zbirki loteva svojih stalnic, jo v njegovem opusu postavlja na zanimivo mesto.
Zbirko sestavlja osem kratkih zgodb, napisanih, skladno z naslovom, v prvi osebi ednine. Glede na to, da je večina pisateljevih del prav tako napisanih v prvi osebi, naslov namesto poudarka pisateljevega načina pisanja izpostavlja določeno avtobiografskost zbirke ali kot nam pove pisateljev citat z zadnje platnice: »In tako sem zdaj tukaj. V prvi osebi ednine.« Zgodbe sicer zagotovo niso v celoti resnične, saj v eni nastopa govoreča opica, a večina je verjetnih: ne le, da so vsi protagonisti zgodb neimenovani japonski moški srednjih let, eden od njih je celo poimenovan Haruki Murakami. K vtisu avtobiografskosti močno prispeva tudi slog, ki je v večini zgodb skrajno pogovoren, z obilno rabo pogovornih izrazov, retoričnih vprašanj, nedomišljenih muzanj in oklepajev z nepotrebnimi opombami – katerih namen lahko pri tako izkušenem pisatelju, sicer znanem po lakoničnem slogu, pripišemo poskusu posnemanja spontanosti govora. Vrh tega so zgodbe predstavljene kot spomini, vtis česar krepi dejstvo, da v njih ni konfliktov ali drugih elementov, ki bi ustvarjali pripovedni lok ali zgodbeni okvir, in da so zgodbe tudi brez očitnega smisla ali teze.
Nestrukturiranost, naključnost in nejasnost so sicer značilne poteze mnogih Murakamijevih del in same po sebi niso negativne. Kar je v Prvi osebi ednine tako presenetljivo – glede na pisateljeve druge zbirke, kot sta odlični Vsi božji otroci plešejo in Moški brez žensk – je, da so hkrati tudi brez poetične lepote in motivov, ki bi ostali v spominu, ter čustvenega učinka. Delujejo nedomišljeno, kot zgolj osnutki nekih boljših zgodb – še najbolje lahko njihovo nezgodbenost razumemo, če si jih razlagamo, ob upoštevanju avtobiografskosti, kot resnične spomine, ki imajo kot taki za pisatelja vrednost, ki jo bralstvo težko uvidi.
Naj to ponazorim s primeri: zgodba »Na kamnito zglavje« sestoji iz pripovedovalčevega spomina na to, kako je nekoč (ravnodušno) spal z neko žensko, katere imena in obraza se ne spomni, in je potem nikdar več ni videl. Ona mu je nato poslala zbirko svojih pesmi, ki jih je prebral in bil ob tem malce ganjen, nato pa se zgodba zaključi z: »Ne vem, kolikšen pomen in vrednost ima, da se tega še vedno spominjam in da zbledelo zbirko kdajpakdaj potegnem iz predala in jo prebiram. Iskreno prav zares ne vem.« Tovrstna negotovost je za zbirko simptomatična; zdi se, da se pripovedovalci opravičujejo za zapisano, kar zveni kot odmev avtorjeve lastne negotovosti o smislu obstoja teh zgodb. Podobno se zgodba »Smetana« začne z napol opravičilom, kot bi nas avtor skušal prepričati, naj gremo raje brat kaj drugega: »Mlajšemu prijatelju sem pripovedoval o nenavadnem doživetju pri svojih osemnajstih. Ne spomnim se, kako je naneslo, da sem mu govoril o tem. Pač je. Kakorkoli že, osemnajst let sem imel že zdavnaj. Tako rekoč v prazgodovini. In povrhu zgodba nima zaključka.«
Težko je podati spodoben opis zgodb iz zbirke, saj se v njih nič zares ne zgodi, prav tako se za tem nedogajanjem ne skriva nič globljega. Zgodba »Charlie Parker Plays Bossa Nova« večinoma sestoji iz dolgovezenja o jazzu, ki ga zaključi prizor, kjer jazzist Charlie Parker v sanjah govori s pripovedovalcem. Podobno je tudi v »With the Beatles« veliko govora o glasbi, ki je sam sebi namen; tudi ta zgodba se začne s pripovedovalčevim spominjanjem naključnega dekleta, katerega imena ne pozna, nadaljuje se s popisom njegove »nezanimive« zveze z nekim drugim dekletom, osrednji del tega pa je njegov »nezanimiv« pogovor z dekletovim bratom. Pridevnik nezanimiv tukaj ni vrednostna sodba – dejansko se zdi namen zbirke biti galerija omembe nevrednih dogodkov, kot bi avtor iz vztrajne in skrajne banalnosti skušal izpraskati neko poezijo življenja, in to na podlagi občutkov, ki jih, kot pripovedovalci vztrajno ponavljajo, tudi sam ne razume.
A kljub vsemu največja težava zbirke tiči drugje: v obravnavi žensk. Murakami je dobro znan po zapostavljanju ženskih likov, po tem, da dosledno nastopajo zgolj kot orodja za razvoj moških protagonistov, pri čemer so pogosto v ospredju njihova spolnost, spolna privlačnost in videz. Karkoli naj si mislimo o upravičenosti teh očitkov, lahko iz intrevjujev z Murakamijem razberemo, da nikakor ni avtor, ki bi posebej reflektiral svoje pisanje v teh ozirih. To v Prvi osebi ednine dobi res neprijeten izraz, namreč v zgodbah »Izpoved šinagavskega opičjaka« in »Karneval«. Slednja se začne takole:
»Bila je najgrša ženska, kar sem jih kdaj spoznal – s temi besedami bi ji najbrž naredil krivico. Marsikatera je bila namreč gotovo po videzu grša od nje. Ampak med tistimi, s katerimi sem se v življenju tesneje zbližal in ki so se kolikor toliko ukoreninile v mojem spominu, je bila najgrša, to že lahko rečem. Seveda bi jo lahko namesto ‘najgrša’ evfemistično imenoval ‘najmanj lepa’ in tako prizanesel bralcem – zlasti pa bralkam. Vendar se tukaj nalašč želim izraziti bolj neposredno (in nekoliko surovo). Tako bom namreč prej zadel njeno bistvo.«
Murakami se od svojega pripovedovalca ne oddalji, povsem v kontekstu zbirke je tudi sklepati, da je pripovedovalec on sam. Prav tako potem ne »zadene bistva« ženske, ki jo opisuje kot »najgršo«. O njej izvemo zgolj, da se je »zavedala svoje grdote«, bila karizmatična, skupaj s pripovedovalcem poslušala klasično glasbo in je bila poročena z izjemno lepim moškim, s katerim morata na koncu zgodbe v zapor zaradi premoženjske goljufije. To je tudi celota pripovedi, ob kateri pripovedovalec filozofira o maskah in obrazih ter kot obseden še dalje razpreda o videzu žensk nasploh: »Na svetu ni veliko žensk, ki se zavedajo, da so grde, še manj takih, ki to sprejemajo kot gotovo dejstvo, skoraj nič, če sploh je kakšna, pa je takih, ki najdejo v tem celo veselje.« In pa: »Pri grdih ženskah je drugače. Vsaka ima na plečih opico z drugače pomanjkljivim kožuhom: vsaka je drugače scufana, z drugje razdredčeno dlako, drugače umazana.« Podobno raven neprijetnosti doseže »Izpoved šinagavskega opičjaka«, kjer govoreča opica to, kako ženskam krade imena, opiše kot »spolni delikt«, a hkrati kot »povsem nedolžno, platonsko dejanje«, pripovedovalcu pa se zdi, da bi temu lahko rekli »čista ljubezen«.
Ti zapisi ne potrebujejo dodatnega komentarja, a kakorkoli jih pojmujemo, nedvomno odsevajo skrajno pomanjkanje avtorjeve samorefleksije pri pisanju. Prav tako očitno umanjka kakršenkoli premislek o bralčevi oziroma bralkini izkušnji zapisanega, kar je vidno v dolgih odlomkih o glasbi in nasploh v tem, kako mlačno in brez truda se zdijo spisane vse zgodbe. Glede na avtorjeve siceršnje pripovedne in slogovne zmožnosti se nam zato vseskozi agresivno vsiljuje vtis, da zbirka pač je. Da je Murakami zgodbe pač vrgel skupaj, ne da bi jih zares premislil. In da zato še sam ne ve, zakaj bi nam moralo biti zanje sploh mar.
Uredila: Hana Podjed
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
