Fjodor M. Dostojevski: Mladenič

Založba: Beletrina
Leto izida: 2021
Prevod in spremna beseda: Urša Zabukovec

Fjodor Dostojevski je tiste vrste pisatelj, ki junake svojih romanov postavi nasproti veliki usodi, ki ji je človek izpostavljen, ali bolje rečeno, ki si jo njegov junak izbere. Ruski človek se v njegovih romanih sooča z notranjimi boji in s človeško usodo, ki je velikokrat prepletena z usodo Rusije in ruskega naroda. Govorimo lahko celo o ruski duši njegovih likov, ki jo tako rad postavlja ob bok evropski.

To so tudi ideje, ki jih brusi v svojem romanu Mladenič, v katerem je osrednji element tudi odnos med očetom in sinom. Roman, dolg nekaj čez 800 strani, je eno izmed zadnjih pisateljevih del in tudi eno izmed najbolj spregledanih, čeprav se v romanu, tako kot že tudi v svojih prejšnjih delih, dotika oziroma izpostavlja pomembna življenjska vprašanja. Poleg vseobsegajoče verske tematike oziroma tematike duhovnosti proti materialnemu svetu, ki je tudi ena izmed glavnih tem v romanu, rad izpostavlja in preizprašuje idejo ruskega naroda oziroma idejo, ki jo nek človek lahko ima za svoj življenjski cilj. Ravno zaradi zamisli o tem, kako Rusiji približati Evropo, kako evropske ideale pripeljati v Rusijo, pri tem pa ohraniti rusko idejo, rusko identiteto, ohraniti ruskega človeka in ga spojiti z vseživljenjsko idejo, Dostojevskemu pripada tudi naziv ruski mislec oziroma filozof. Urša Zabukovec v spremni besedi uporabi besedno zvezo »ruski Evropejec«, ki ima pri Dostojevskem tako negativen kot tudi pozitiven pomen. Negativen pomen je vezan na ruske intelektualce, ki klečeplazijo pred Evropo, pozitiven pomen pa se izraža pri zdravem ruskem intelektu, ki izraža hrepenenje ruskega naroda. Zabukovec zapiše, da »ruski Evropejec« razume in ljubi Evropo bolj kot Evropejci sami, ki so zavrgli svojo tradicijo, kulturo in vero v zameno za košček kruha. Ruski Evropejec pa je kot višji kulturni tip zmožen »svetovnega trpljenja za vse ter tako služi obema, Rusiji in Evropi«.

V romanu Mladenič Dostojevski ustvari mladega, neizkušenega in na trenutke naivnega mladeniča Arkadija Dolgorukega, ki nam v prvoosebni pripovedi popisuje dogodke v svojem življenju. Kot za Sobotno branje omeni že prevajalka Urša Zabukovec, je v romanu zaznati plastenje dogodkov. Pri plastenju gre za to, da sama zgodba ni napeta, razgibana, ne zaznamo enega glavnega zapleta, pač pa nam glavni junak opisuje manjše družinske zaplete enega za drugim, kar je sicer precej značilno za Dostojevskega. Arkadij nam pripoveduje o dogodkih, ki so se zgodili v njegovem življenju in vplivali na njegov razvoj. Zgodba ni linearna, saj se v svojem pripovedovanju o raznih (predvsem) intimnih družinskih dogodkih, s katerimi razkriva tančice in skrivnosti svojih sorodnikov in drugih vpletenih v družinske zadeve, večkrat vrača v preteklost in tako obuja določene spomine in trenutke.

Roman se začne s prvoosebno razlago Arkadija o njegovem rojstvu in izvoru. Bralec izve, da je Arkadij sin plemiča Andreja Petroviča Versilova in njegove dekle Sofje Andrejeve. Pripovedovalec očeta ne pozna, saj kot zapiše, je ta svoje otroke (zakonske in nezakonske) vedno pustil pri sorodnikih. Uradno je Arkadij sin služabnika Makarja Ivanovega Dolgorukega, moškega, ki kasneje v pripovedi pripelje glavnega junaka do ključnih življenjskih spoznanj. Ena izmed glavnih tem romana, ki nam jo mladenič Arkadij Dolgoruki kaj hitro zaupa, je odločitev, da ne bo nadaljeval s študijem, pač pa se bo predal svoji ideji – ideji, da bi postal bogat kot Rothschild. Arkadij v družini Rothschild, ki je nemško-judovska družina in ustanoviteljica mednarodnega bančništva ter velja za eno najuspešnejših podjetniških družin v zgodovini, katere vpliv se je zaradi moči in bogastva hitro razširil po vsem svetu in vplival na večino najpomembnejših zgodovinskih dogodkov, vidi predvsem oblast nad ljudmi in moč, ki jo imajo v svetu, z močjo pa po prepričanju Arkadija pride tudi svoboda. Dostojevski v obliki Arkadijevih misli tako zapiše: »Ne rabim denarja, natančneje, ni denar to, kar rabim. Tudi moč ni to. Rabim tisto, kar lahko dobim z močjo in česar nikoli ne morem dobiti brez moči: samota in spokojna zavest o lastni moči. To je tudi najpopolnejša definicija svobode, za katero se tako žene svet! Svoboda!«

Tako se komaj 20-letni mladenič odloči slediti svoji matematično preverjeni ideji, ki določa, da lahko z vztrajnostjo uresničimo vsako idejo. Poleg tega se Arkadij odloči zapustiti Moskvo in odpotovati v Sankt Peterburg, kamor ga povabi njegov biološki oče. Tako se Arkadij z mislijo, da je končno prišel čas, da spozna svojega očeta in zgodovino svoje družine, za katero je bil prikrajšan, odloči odpotovati tja. Vzporedno s prihodom mladeniča v novo mesto se prične razvijati tudi njegova ideja – postati bogat. Ideja, ki jo kasneje s pomočjo krušnega očeta, služabnika Makarja Ivanoviča Dolgorukega, predrugači, saj spozna, da je ravno notranja moč tista, ki lahko vpliva in spreminja svet.

Mladeničevo razpoloženje glede okoliščin določata jezik in slog pripovedi. Ker jezik sovpada s pripovedovalčevim razpoloženjem, je ta takrat, ko nam Arkadij razlaga o svoji ideji, poln vzhičenja, kasneje pa se lahko hitro spremeni v melanholičnega, ki mu sledi pritajena hudomušnost, navidezna jeza ali vihrava ošabnost. Roman je razdeljen na tri dele in več poglavij. V prvem delu spoznamo Arkadija, njegovo družino in njegovo idejo. Vse družinske povezave in dogajanja, ki mladeniča pripeljejo do spoznanj o njegovi družini, se nadaljujejo v drugem delu. O tretjem delu lahko govorimo kot o vrhu romana, saj nam predstavi predrugačenje mladeničevih vrednot, od materialnih do duhovnih. Glavni junak s pomočjo Makarja Ivanoviča spozna, kaj pomeni notranji svet, notranja moč in njen pomen v kontrastu s tisto zunanjo, ki jo omogoča denar. Makar tako mladeniča kot tudi bralca opomni, da spokojnost in svobodo pravzaprav pridobiš takrat, ko pomiriš divje vode v sebi, se zaveš ljudi, svojega življenja in minljivosti. Arkadij ta spoznanja na koncu romana sklene z mislijo: »A to novo življenje, ta nova pot, ki se je odprla pred mano, je prav moja ‘ideja’, ista kot prej, a že v popolnoma novi obliki, tako da je ni mogoče več niti prepoznati.« Željo po bogastvu tako zamenja želja po duhovni lepoti.

Roman Mladenič velja za obrobno delo avtorja. Čeprav je del avtorjevega osrednjega opusa, se ga po navadi ob omembi Bratov Karamazovih, Besov, Idiota in Zločina in kazni, pozabi. Strukturno in vsebinsko gledano je to roman, ki bralcu razkrije glavne ideje, ki so najbolj intrigirale Dostojevskega. Poleg teme očetovstva in bogastva nam razkrije še ostale ideje, ki jih je dodobra razvil v svojih najbolj znanih delih. V Mladeniču se tako znajdejo vse bistvene teme, ki so se mu skozi celotno ustvarjanje zdele vredne razmisleka, a nobene od njih v tem delu ne razvije do konca. Zdi se, kot da bi s tem, ko naniza najbolj pereča življenjska vprašanja in poda zgolj nekaj svojih smernic, želel bralca prisiliti v lastna vrednotenja teh idej in v lastno iskanje resnice.

Prevajalka v spremni besedi zapiše, da je Mladeniča Dostojevski prvotno želel nasloviti z naslovom Kaos. V obdobju, ko je roman nastajal, je stara Rusija umirala, fevdalna oblast se je rušila, nastajal je nov razred. Vse staro je izginjalo, novo pa še ni prišlo, vladal je kaos. Kaos se ni odražal samo na narodni ravni, pač pa tudi v mišljenju mladih ljudi, ki jih v romanu predstavlja Arkadij. Kaos je vladal v državi in v glavah in dušah ljudi. Če je kaos zajel takratno Rusijo 19. stoletja in junaka našega romana, bi lahko rekli, da je roman na nek način nevarno aktualen tudi v današnjem nepredvidljivem času. Lahko zaradi pandemije, vojnega stanja v Evropi, obsežnih požarov in potresov v zadnjih nekaj letih govorimo o na novo nastalem kaosu, ki smo mu priča novi Arkadiji današnjega časa, medtem ko se vse zunanje tegobe vedno bolj preslikavajo tudi v našo notranjost?

______________________________________________

Lektorirala: Tjaša Mislej