• Datum objave: ponedeljek, 20. februar 2017
  • In the Eye of the Barbarian / Pogled barbára: Mazzini & Pascual

    V četrtek, 18. februarja, se je v prostorih Vodnikove domačije odvil pogovorni večer v angleškem jeziku In the Eye of the Barbarian / Pogled barbára: Mazzini & Pascual, prvi takšen v seriji pogovorov, ki bodo sledili v prihajajočih mesecih. Pogovori naj bi se ukvarjali predvsem z vprašanjem pogleda na Slovenijo in Slovence s strani tujca, prišleka in obratno, kako domačini gledajo na tiste, ki so do nas prišli in tukaj tudi ostali. Želja je, da bi se takšni pogovori, brez politične agende, razvili v prijetne in sproščene pogovore, ki bi dosegli kar se da raznoliko publiko in tako pripomogli k širjenju različnih diskurzov in mnenj.

     

    Idejni vodja in snovitelj dogodka je pisatelj in vsesplošni ljubitelj umetnosti Carlos Pascual v sodelovanju z inštitutom za neprofitno komunikacijo Divja misel s skupnim ciljem, da se krog literarnih in podobnih razprav razširi izven samega centra Ljubljane v druge kulturne prostore po Ljubljani ter  da na splošno doseže drugačno in novo publiko.

     

    Na svoj prvi večer je Pascual povabil slovenskega pisatelja, esejista in poznavalca slovenskih psihosomatskih motenj, Miha Mazzinija, ob bok kateremu je na oder postavil še ameriškega pisatelja in umetnostnega zgodovinarja Noaha Charneya ter mehiškega glasbenika Mauricia Valdésa, ki je poskrbel za spremljevalni program.

     

    Tako Pascual, kot Valdés in Charney so v Sloveniji malce po naključju, malce po izbiri. Tekom večera so gostje tudi šaljivo izpostavili, da obstaja nek zelo močen trend moških, ki se iz tujine preselijo v Slovenijo, saj so pri nas našli ljubezen in se odločili, da se tukaj ustalijo. So nekakšni predstavniki fenomena, imenovanega “moški kot slovenski uvozni artikel”. Mazzini je ob tem večkrat podal svoje “strokovno” mnenje o Slovencih in naših kulturnih navadah, kot je na primer ta, da ko nas voditelj dogodka vpraša, ali imamo kakšno vprašanje, ga nihče nima in skoraj nikoli ne bo imel. Sproščeni pogovor med gosti je zaobjel več tem, od ameriške literature, pisane za film, do Trumpa in Mehike, ki ne bo plačala za zid, s priporočilom, da je sedaj čas, da vsi preberemo knjigo The Rebellion of the Masses španskega pisatelja José Ortega y Gasset.

     

    Vsak izmed sogovornikov je tekom večera podal kar nekaj zanimivih in raznolikih pogledov na Slovenijo, tujino, dom, kulturo in politično dogajanje. Predvsem so bili zanimivi pogledi Charneya, Pascuala in Valdésa na vprašanja trenutnega političnega stanja, kjer je bil skupen konsenz ta, da se človek vsak dan zbudi z nekakšnim nemirnim in navdušenim pričakovanjem nad tem, kaj so čez noč uspeli zakuhati v ameriškem političnem vrhu, kar povzroči približno isto vznemirjanje, kot če bi gledali finale kakšnega resničnostnega šova. “We are so far from God and so close to the US.”  in “Those who consume energy are the ones who will survive, that’s why they use Twitter instead of long and in-depth articles.” sta bila citata, s katerima je Pascual zaobjel prvi del pogovora.

     

    Sledila je vrnitev na drugo stran luže, v deželo na sončni strani Alp, na katero je vsak izmed sogovornikov imel drugačen pogled in percepcijo. Najbolj nežen in ljubeč do Slovenije je bil Charney, ki nanjo gleda skozi rožnata očala, česar se je tudi sam močno zavedal. Charney se poleg kupa drugih aktivnosti ukvarja tudi z organizacijo dogodkov v domžalski knjižnici z naslovom Slovenologija, ki jih lahko zainteresirana publika obišče enkrat mesečno. Naj še dodam da bo pri Beletrini kmalu izšla tudi istoimenska knjiga. Malce bolj kritična sta bila Pascual in Valdés, ki sta na Slovenijo gledala kot na skupek dobrih in slabih lastnosti naroda, ki v njem živi, najbolj kritičen pa je bil seveda domačin Mazzini, ki pa se je v sklopu pogovora omejil na skomig, saj je večino svojih kritik že izpostavil v nam zelo znanih Siolovih kolumnah.

     

    Ker so Pascual, Charney in Mazzini avtorji več literarnih del, je pogovor nanesel tudi na vprašanje založništva, kako deluje pri nas Društvo pesnikov in pisateljev Slovenije, ter na fenomen “vsi morajo biti srečni, pa čeprav ne popolnoma srečni” znotraj takšne organizacije. V Sloveniji bi bilo namreč nemogoče, da bi nekdo dobil več denarne subvencije kot nekdo drug, saj bi to povzročilo veliko slabe volje in žuganja. Zato se mora finance vedno enakomerno razdeliti med vse ne glede na to, kakšni so uspehi ali talenti posameznikov. Pravo nasprotje se dogaja v Mehiki, kjer se je potrebno prebiti v elitni krog zato, da sploh dobiš kaj, a če do tja prideš, si potem preskrbljen za celo življenje. Spet tretja zgodba se odvija v ZDA, kjer je bitka za obstanek konstantna, saj je konkurenca močna, hkrati pa nikoli ne veš, ali je na vrh prišel dejansko velik talent ali samo velik proizvajalec zelencev. Čeprav je vsaka država in njene institucije na svoj način poskusila vzpostaviti neko podlago za kulturni razvoj, so gostje v vseh treh primerih prišli do zaključka, da se tehtnica povsod hitro preveša stran od kvalitete in bliže kvantiteti.

     

    Razgiban in sproščen pogovor se je zaključil z mislijo, da publika ne bo nikoli imela vprašanj in da je zato najboljše, da se Pascual zahvali svojim gostom, povabi publiko na naslednji dogodek v ciklu, ki se bo odvil marca, in vsem vošči lep večer. Presenetljivo nismo vsi hitro pobegnili domov, temveč se je še po dogodku med obiskovalci in gosti razvilo prijetno kramljanje o povedanem z dodano vrednostjo.

    Sorodni članki: